Preišči ta spletni dnevnik

nedelja, 08. april 2012

Opa Van Kampen

V sredo sem se nazadnje pred prazniki stlačila na vlak v službo. Umetnost je v tem, da skušaš čimbolj plitvo dihati. Dren. Na srečo le eno postajo. V Amsterdamu prestopam na vlak za Leiden. Dve možnosti imam; 7.46 preko Haarlema ali 7.47preko letališča Schiphol. Slednja proga je krajša, prva pa lepša; aprila se največkrat odločim za Haarlem. Vlak pelje mimo številnih polj s tulipani, narcisami in hijacintami. Vsako pomlad znova se preobrazim v turistko in iz kupeja brez vsakršnega sramu zijam v rožnato-belo-vijolične preproge hijacint, živorumene in bele trakove narcis ter dolge rdeče proge tulipanov. Navdušeno fotografiram, ne da bi mi bilo mar muzajočih se sopotnikov. Po brazdah polj sezonski delavci, povečini Poljaki, marljivo nabirajo še nerazprte cvetove. Polno cvetoči tulipani namreč ne končajo v vazi, temveč jih 'obglavijo', liste pa pustijo, da se čebulica odebeli in razdeli.
Willemov oče, moj tast, je prideloval tulipane in narcise.  Vsa družina je bila vprežena, še zlasti pri zamudnem in hudo osovraženem lupljenju čebulic narcis. Obogatel ni, opa Van Kampen, a s svojim pošteno in trdo zasluženim kruhom je spodobno preživljal svojo petčlansko družino. Opa Wim  je že dolgo v pokoju, a na njegovo kariero še vedno spominja njegov vrt, ki je še sredi zime občudovanja vreden. Pozna prav vse vrste tulipanov, a se zadnja leta bolj osredotoča na koristne rastline: na jagode, maline in češpljo. Najbolj ponosen je na slednjo, ki že pet let bogato obrodi. Ljubeče jo škropi in obrezuje, poleti pa nič kaj previdno pleza in lomasti po njej ter obira njene sadeže, ki jih zatem porazdeli med drugo in tretjo generacijo. Z Jelko obožujeva te sočne, oranžne sadeže. Žal je ta češplja - povsem skregano s pametjo - jabolko spora v  hiši Van Kampen. Opa je namreč lepega dne med obiranjem zgrmel z nje. On sicer prisega, da mu ni bilo nič, oma pa mu očita, da je še mesece šental in bil zoprn. 'Oh, Irena, da ga ti vidiš, kako on prisloni lojtro na tisto drevo! Sploh je ne prisloni, kar malo tja v en dan jo napiči, pa tako strašansko neroden je, ti povem, enkrat bo tako telebnil, da se ne bo več pobral,' mi vsako poletje mračno potoži oma Tiny, sicer zelo vedra gospa.
'Poglej češpljo, kako lepo cveti,' ponosno pravi opa Wim, ko se danes zazrem skozi okno. Nehote pomislim na črnogledo napoved ome Tiny. Opa Wim, le previdno: dva majhna vnuka imaš, in rada bi, da bi se te čez leta lahko spominjala. 

Ni komentarjev:

Objavite komentar