Preišči ta spletni dnevnik

nedelja, 19. avgust 2012

Zapisek utrujene mame

Vse, kar sem o otrocih izjavljala, preden sem jih dobila, so ene same naivne bedastoče. Naravnost sram me je, ko se spomnim, da sem drugim svojčas ponosno razkazovala fotografije svojih mačk, ter da sem govoričila, da si je najpametneje omisliti psa kot pa potomstvo. Starše jokajočih in sitnih otrok sem potihem in naglas (seveda ne v obraz, temveč za njihovim hrbtom) naduto obtoževala nedoslednosti ter jim pripisovala popolno nesposobnost vzgajanja.
Dandanes si ne upam ozirati naokoli, ko mojo triletnico popade ihta sredi otroškega igrišča. Kljub desetminutnem napovedovanju odhoda - Jelka, čez pet minut bomo šli domov na kosilo, Jelka, še trikrat se lahko podričaš po toboganu, potem gremo ipd - se zna zgoditi, da se bo razlegel ušesa parajoč jok. In Antonie bo seveda pritegnil. Zdaj, ko to pišem, mi je sicer všeč, da tako držita skupaj, a ko oba tulita, bi najraje skočila iz kože. 'Ugasnita sireni,' nemalokdaj vzkipim. A dvig glasu (leporečje) čisto nič ne zaleže. Meni sicer pomaga, da mi možgani ne zakuhajo, otrokoma pa je to le vzpodbuda, namreč: mama se dere, torej se to sme.
Že dolgo ne izbiram več med pomembnim in nepomembnim; zdaj sem na tej točki da se moram odločati med pomembnim in nujnim, a največkrat še tega ne znam razlikovati med sabo. Kot na primer danes: naj jo ucvrem za Jelko, ki jo je brez dovoljenja pocvirnala proti koncu otoka ali naj zaustavim Antonieja, še preden mu uspe po stopnicah zapeljati zaboj na kolescih. Nekaj trenutkov kasneje, ko je Willem lahko prevzel nadzor nad Antoniejevo in zabojevo varnostjo, sem se togotna pognala za Jelko. Soseda, ki je na travniku pred hišo brala (brala, ohhhh....), me je pobodrila: 'Irena, eno si zapomni: to bo prešlo.'
Vsa prepotena sem Jelko ujela in okarala, a nanjo to ni naredilo vtisa: 'Greva k sosedom pogledat?' Komaj sem se še krotila.
Včasih prinese večer uteho. Tako pod noč, ko otroka zaspita, grem v sobo, si prižgem televizor in likam. Nekdo je zapisal, da je v likanju nekaj zadovoljivega. Ne bi se mogla bolj strinjati. Kot bi gladila in na pregledne kupčke zlagala lastno kaotično življenje.

2 komentarja:

  1. Irena pozdravljena!
    Hvala, ker si se oglasila na mojem blogu, da sem našla pot do tvojih krasnih zapisov. Nekaj za nazaj sem uspela prebrati, dokler se mi moja dva otroka ne zbudita (fant deset let in punčka deset mesecev:)) Zelo sem uživala ob branju, sploh ob tem zadnjem zapisu, pa ne zato ker bi ti privoščila mamino utrujenost, ampak zato, ker pišeš tako prisrčno, jezikovno bogato, z zelo okusnim kančkom hudomušnosti, lahko ti samo čestitam, glede na to, da si že kar dolgo v tujini.
    Še se oglasim pri tebi, prisrčno te pozdravljam tja gor in dobro bodite, LP:)) Tanja.

    OdgovoriIzbriši
  2. Tanja, lepa hvala, da si si vzela čas in pokukala na moj blog. Jaz pa občudujem tvojo ustvarjalno izvirnost in tvoje lepe voščilnice. Z veseljem pričakujem tvoje nove objave.

    OdgovoriIzbriši