Preišči ta spletni dnevnik

nedelja, 09. december 2012

Preklop na božično vzdušje

Na Nizozemskem šestega decembra, dan po 'večeru zavojčkov', miklavževsko vzdušje preda štafeto božičnemu. Ljudje tekajo po vrtnih centrih in se grebejo za smrečice Nordmann, trgi v mestih in vaseh so še bolj okrašeni, na mostovih prižgejo lučke, voda v kanalih pa mežikajočo, pravljično svetlobo hvaležno povrača. Iz izložb trgovci mrzlično umikajo vse, kar spominja na svetega zavetnika otrok. Na vrsti je Božiček, ho! ho! ho!
Pri nas doma še nismo povsem preklopili. Nekako ne gre tako zlahka. Antonie in Jelka sta tri tedne neprestano vadila Miklavževe tradicionalne pesmice ter poskakovala ob modernih miklavževskih štiklcih. Meni še vedno v ušesih pozvanja viža o supercool črnem petru Diegu, ki ga je črni peter Neroda pomotoma zaprl v hladilnik, od takrat je Diego najbolj kul Miklavžev pomočnik vseh časov. Po petem decembru končno zamrejo tudi brezplodne debate o rasizmu in poniževanju črncev, ki se vsakič razplamptijo, še preden Miklavž s svojimi veselimi pribočniki sploh stopi s parnika na kopno. A da ne zaidem: Antonie se še niti malo ne zaveda božiča, ki se nam z vrtoglavo hitrostjo bliža. 'Kinderkaas,' je njegova zabetonirana in edina glasbena želja. S tem misli na Sinterklaasa, Miklavža. Pa gremo, Miklavževa vreča, Glej, mesec sije skozi krošnje, Miklavž ima rojstni dan, Črni Peter se pelje s kolesom itd, itd, pesmice odmevajo po dnevni sobi, Antonie pa vneto pleše. No ja: kot za stavo teka okoli mize. Včasih se mu pridružim, a se mi  po nekaj krogih pošteno zvrti. Preprogi se že malo pozna.
Danes zjutraj se je zdanilo šele tam okrog pol devetih. Dež je pobral ves sneg, ki je zapadel pred dvema dnevoma. Nič kaj božično vzdušje. 'A gremo v B. A. Z....' sem pri zajtrku začela s predlogom. 'Prima,' je rekel Willem. Na Willema se lahko zanesem: vedno razume moje na pol izrečene stavke in vselej, ko rečem, naj zavije na levo, zapelje na desno, ker točno ve, da mislim tako. Ni mi bilo treba nadaljevati s črkovanjem. 'Gremo v bazen,' sem naznanila otrokoma. V hiši je zavladalo večje veselje kot pred štirimi dnevi, ko nas je na 'večer zavojčkov' pred vrati pričakala velika vreča daril.
V bazenu dve uri skačemo, se dričamo po toboganu, medtem ko na nas sveti prav bombastična praznična razsvetljava. So se pač potrudili. Naletimo na Diasa in njegovo mamico. Dias tudi stanuje na našem otoku in je pol leta mlajši od Jelke. Našo malo rdečelasko prime za roko in družno skačeta bombice. Antonie se kobali na rob bazena in se še sam zažene v vodo. Nerodne, najbolj srčkane bombice na svetu. Dokler mu baterijice ne poidejo. Ugnezdi se v Willemovem objemu in utrujeno iz vode moli svoje male, veselo navzgor zavihane palce. V avtu na poti domov je dvakrat zakinkal, trikrat pomežiknil, nato pa ga je zmanjkalo za naslednji dve uri in pol.
Medtem ko Antonie spi in se Willem posveti svojemu hobiju, greva z Jelko na božični sejem pred protestantsko cerkvijo. Sejem ni ravno ustrezno ime za tistih šest, sedem stojnic, kjer prodajajo razno kramo, katere izkupiček bo šel zavetišču za zapuščene živali. Mene privleče stojnica z rabljeno posodo in drugimi drobnarijami. Zasrbijo me prsti in kljub Jelkinemu negodovanju nakupim tri skledice, nekaj okraskov za smrečico, srebrne uhane, zgoščenko, knjigo in srebrno žličko. Za nekaj kilogramov mačjih in pasjih briketov bo že, tistih par evrov.


Ko se iz neba vsuje ploha, se z Jelko zatečeva v cerkev. Pravkar je nastopal otroški zbor, zato prisedeva in prisluhneva. Jelka bi se jim rada pridružila. Vodi jih malone legendarna Maite Tife, otroški zborovodja španskega rodu. Čudovita je, imelo me je, da bi Jelko takoj vpisala v glasbeno šolo. Sledi nastop kvarteta mladih saksofonistk. Med Piazollo Jelka zvonko, nič kaj potiho vpraša: 'Kje pa je Jezušček?' Hja. V napačni cerkvi sva. Več sreče bi imeli v mošeji, prmejduš, kot pa v kalvinistični cerkvi. Protestanti si namreč raje zvrtajo luknjo v koleno, kot bi v cerkvi postavili jaslice. V mislih si zabeležim, da bo treba najti katoliško cerkev v Zaandamu in se rahlo zamislim sama nad seboj. Saksofonistke si z zadnjo točko, Bohemian rhapsody prislužijo ovacije.
Jelka navdušeno ploska in nestrpno čaka na bobnarje, ki sem jih ji obljubila. V cerkev je prikorakal nasmejani možakar karibskega videza in nas je povabil, naj se mu pridružimo. 'Jelka, tu pa lahko tudi ti sodeluješ,' sem jo spodbudila. Kar skočila je s stola, mi sledila, se pridno postavila v vrsto in prvič v življenju stala zraven djembe bobna (mimogrede, jaz tudi). Posedli smo se za bobne in začeli.
'Ho-kus po-kus pi-la-tus pas!' je ponavljal učitelj. Zabobnali smo mu v odgovor, Jelka tudi. V ritmu! Pol ure smo navduševali občinstvo, najbolj pa, če sem odkrita, smo navduševali same sebe. Jelka je bila daleč najmlajša udeleženka in je pol ure zavzeto udarjala po bobnu. Najraje bi jo takoj vpisala na ure bobnanja na djembe. In v trenutku občudovanja, ki je že mejil na oboževanje, sem pomislila, da bi se, dosledna kot sem, naslednje leto še udeležila kakšnih akcij proti črnim petrom, če bi to bilo po volji našemu karizmatičnemu učitelju, ki je izgledal vse prej kot holandsko.
Med občinstvo v cerkvi se je prikradel sam Božiček. Utrujeno je poleg sebe položil svoj zvonec. Naho-ho-hojal se je do amena.

3 komentarji:

  1. še dobro, da nekaj teh vaših dogodivščin zapišeš na blogu, da bo mala Jelka, ko bo velika, videla kakšno pestro in zanimivo otroštvo je imela.
    ti preklopi pa so vedno izziv.
    kaj porečemo šele Slovenci, ko ne da nas po Miklavžu čaka še Božiček ampak še Dedek Mraz ?!?

    OdgovoriIzbriši
  2. Očitno se imate prav pestro in zanimivo. Otroška domišljija in pričakovanje ob teh praznikih sta nepojmljiva, starši pa včasih nismo najbolj "za stvar" in nam gre kakšna zadeva tudi hudo na živce.
    Sicer pa hvala ti za tako sočne zapise, ki mi prav popestrijo dan. Dobro ti teče pisana beseda, super!

    OdgovoriIzbriši
  3. Iz zapisa v zapis sem bolj navdušena :) To je vse tako zelo plastično napisano, da sem sedela poleg Jelke in bobnala, prisežem.

    OdgovoriIzbriši