Preišči ta spletni dnevnik

ponedeljek, 07. januar 2013

V šolo

Pred letom dni je skozi pisemsko režo padlo prvo osnovnošolsko vabilo. Malce na debelo sem požrla, ko sem si ogledovala barvit letak v obliki vesele hiške, na katerem so bila narisana okna iz katerih so kukali otroci. Za letak je bila pripeta butarica barvic. Katoliška osnovna šola, kjer poučuje ena izmed sosed. Jelka je takrat komaj dopolnila tri leta; a do začetka marca smo ji morali izbrati šolo in jo vpisati vanjo.
Z Willemom sva imela šolo pravzaprav že izbrano. Et Buut, ji je ime, najboljša šola v mestu, pravijo. Ampak možnosti, da bomo Jelko vpisali vanjo, je bolj malo. Otroci iz neposredne okolice imajo prednost, mi pa smo sorazmerno daleč.
Najprej sem obiskala šolo, v katero hodita Jelkina bratranec in sestrična. Protestantska šola sredi mesta. Še kar lep vtis so naredili name, a se je ta takoj zameglil, čim sem obiskala drugo šolo, v naši neposredni bližini. Ta šola je bila v nasprotju s protestantsko bistveno bolj otrokom prijazna, vesela, z živahnim učiteljskim teamom ter z zaupanja vrednim ravnateljem. Pa še tako blizu. A kaj, ko tam za popoldansko varstvo ni nobene garancije, poleg tega pa imajo otroci ob dvanajstih glavni odmor, dolg uro in pol, med katerim velika večina odide domov. Za nas težko izvedljivo. A vsi njeni prijateljčki gredo tja. Dean, Thobias, Lise in Yara.
Ta argument je popustil, ko sem nazadnje obiskala tudi Et Buut. Čudovita šola z imenitnimi rezultati, zelo samozavestno, izkušeno skupino učiteljev. Et Buut bi privoščila vsakemu otroku. V nižjih razredih, kjer so otroci stari štiri ali pet let v razredu ob ponedeljkih plešejo, konec tedna imajo predstave, med varstvom pa otroke obiščejo učitelji sosednje glasbene šole in jih skušajo navdušiti za zborovsko petje ali za igranje blokflavte. Še celo za starše organizirajo aktivnosti, na katere so vabljeni tudi učitelji in ljudje iz neposredne soseske. Joga, tečaj peke tort, tečaj izdelovanja nakita in podobno. Ta šola me je spomnila na mojo bovško osnovno šolo, kjer so se predvsem po pouku dogajale same zanimive stvari. Toliko krožkov, kot jih je imela šola v Bovcu, verjetno ni bilo najti niti v glavnem mestu. Vsak učitelj je imel vsaj eno aktivnost, nekateri pa tudi po več. Naj omenim zgolj našo matematičarko, ki ni imela zgolj matematičnega krožka, temveč tudi enega povsem drugačnega: klekljarskega.
Spet sem zašla! Kakor koli že, imeli smo veliko srečo: to leto so v Et Buut lahko sprejeli več otrok, med drugim tudi Jelko. Z Willemom sva poskočila do stropa, ko nama je ravnatelj dan pred tem, ko naj bi prvi starši bili obveščeni, ob desetih zvečer prek elektronske pošte poslal sporočilo, da je Jelka pri njih dobrodošla.
Na Nizozemskem gredo otroci v šolo, ko dopolnijo štiri leta. Če imajo rojstni dan oktobra, gredo oktobra, če so se rodili novembra, gredo v šolo pač novembra. Prvi šolski razred se polni postopoma. Jelka, ki je rojena konec decembra, pa je začela prav danes, po koncu novoletnih počitnic.
V petek je bila zadnjič v vrtcu, kjer sta z Antoniejem praznovala svoja rojstna dneva. Ko sem ju šla iskat, sem s seboj dobila vrečo, polno darilc. Med drugim eno, ki mi zdaj že četrti dan prikliče solze v oči: vzgojitelji so sestavili 'Poslovilno knjigo', zvezek, v katerega so nalepili Jelkine fotografije in risbice od prvega dne, ko je kot osemmesečna dojenčica prišla k njim. Pod fotografije so napisali duhovite opombe in marsikatero čudovito misel. Jokala sem kot dež, ko sem to prebirala.
S težkim srcem sem čakala na danes, sedmi januar, Jelkin prvi šolski dan. Treba je bilo vstati zgodaj. 'Zbudi se, šolarka moja,' sem jo nežno pobožala. Ponavadi jutranje sitna Jelka je bila v hipu v dnevni sobi in mlatila svoj prepečenec s čokoladnimi mrvicami. Samozavestno si je pustila oprtati šolsko torbo, v kateri jo je čakala malica: grozdje in korenčki, ter za vsak slučaj še košček kruha. Na Nizozemskem v večini osnovnih šol za malico in kosilo poskrbimo starši sami. Sladkarije so, kot se lahko predvideva, prepovedane. Malinovec pa je dovoljen, k sreči, ker naša Jelka, tako kot njena mama, sovraži mleko.
In smo se odpravili. Cela vojska na njen prvi šolski dan: papa, Antonie, nona Anica in jaz. Malce napeto smo čakali pred vrati šole, dokler nismo ob 8:45 smeli vstopiti.
Jelka seveda ni bila prvič v šoli. Pred mesecem dni smo bili vabljeni na pogovor z njeno učiteljico Kim, simpatično mlado žensko. Jelka se je v svojem razredu takrat nemudoma udomačila. Najbolj ji je bil všeč igralni prostor, do katerega je bilo moč priti le po lesenih stopnicah. Kot mali mostovž, dvignjen nad razredom. Malčki imajo to nadvse radi in take dvignjene galerijice je najti v marsikateri osnovni šoli v Holandiji.

 Tudi danes nas je učiteljica Kim prijazno pričakala. Jelko je odvedla k tabli z aktivnostmi, kjer si je naša mala rdečelaska seveda spet izbrala igro na dvignjenem odrčku. V razred so začeli kapljati ostali otročki. Vsi po vrsti za glavo večji od Jelke. Vsaj tako se je zdelo. Še njihovi starši so se zdeli trikrat večji, kot so bili v resnici. Prilomastili so v razred, dobesedno. 'Jaz sem še premajhna,' je zajokala Jelka, ko sem se prišla poslovit. 'Pridi k meni, Jelka,' jo je za roko prijela učiteljica Kim, ter si jo vzela v naročje. Skupaj sta odšli k oknu, kjer je Jelka, z močno povešenimi kotički ust, žalostno mahala. Antonie je zašibal skozi ograjo, mi pa hitro za njim. Še sreča. Časa za moje solze ni bilo. V avtu mi pozvoni mobilni telefon. Vsem zastane dih in v duhu slišimo Kim, ki nas roti, naj se vrnemo po Jelko. Pa je bila le moja služba, nekaj kratkega, a nujnega.
Doma se Antonieju še ne da v hišo. Po sivem jutru narediva krog čez ves otok. Malček se močno navdušuje nad jatami kavk in galebov. Šele čez dobro uro se vrneva. Malo se igramo z nono Anico, z očmi vsakič ošinem svoj telefon. Ki molči. In potem je pol dvanajstih. Čas, da se odpravim po Jelko. Za prvi dan je polovična doza šole čisto dovolj. Z razbijajočim srcem odkolesarim proti šoli. Stopim v razred, kjer otroci sedijo v krogu. Jelka je že oblečena, s svojo šolsko torbico ob nogah. Navdušeno mi priteče nasproti. Najprej se mi zdi, da joka, a vse prej kot to! 'Jelka je taka korajžna punca,' pove Kim, 'zelo visoko je plezala po igralih med odmorom!' Navdušeno mahava in pozdravljava otroke, ki ravno tako veselo mahajo nazaj. Ko se na hodniku z Jelko še malo pomujava, k nama iz razreda priskaklja deklica, ki Jelko še posebej lepo pozdravi. 'Kdo pa je ta punčka,' pobaram svojo hčerko. 'To je moja prijateljica Noelle,' razloži Jelka. Iz razreda spet pokuka učiteljica Kim: 'A ja, pa še tole: Jelka se je zelo lepo igrala z Noelle!'
Ponosna kot pav svojo cicibanko zavihtim na kolo in se odpraviva domov. Še prej se ustaviva v pekarni in domov za kosilo prineseva svež kruh in rogljičke.
'Boš šla v sredo spet v šolo, Jelka?'
'JA!'

8 komentarjev:

  1. Simpatičen zapis :)

    V šolo pri štirih? Pri nas pa cela drama, ker morajo "bogi revčki" v šolo pri šestih (nekateri septembra še to niso ampak morajo še kakšen mesec počakat)... Kdaj začnejo pa z "resnimi" stvarmi - opismenjevanje, računanje? Že takoj ali kasneje?

    Sem se pa nasmejala čokoladnim mrvicam... Ko smo se potepali po Nizozemski je bilo to povsod moč dobiti pri zajtrku, najprej čudno gledaš, potem se pa navadiš in je prav fino :) Še za domov smo kupili nekaj škatel (tačokoladne in tapisane)

    OdgovoriIzbriši
  2. ooo,koliko skomin in spominov!!! tako iz najinega skupnega otroštva, kot spominov iz ranih otroških let mojih sinov.Tudi jaz se spominjam, in to precej živo, kako je moj Žiga šel v 1. razred pri štirih in to 1.11., ker je pač rojen 30.10. Juf Miriam je bila nekaj časa glavna tema pogovora.
    Majcha- računanje in pisanje pride tako spontano zraven, da se otrok sploh ne zaveda.
    Moja dva sta bila tudi na najboljši šoli "ever"- De Vuurvlinder v Haagu.
    zares lepi spomini, ki pa že malce bledijo, saj je od tega (še sama ne morem verjeti) že 12 1/2 let. IRENA!!! se zavedaš, da je že toliko vmes, ko sva na plaži v Scheveningenu z zakopanimi nogami v mivki debatirale in marsikatero pametno pogruntale!!!
    oooh, mi že gredo solzice...

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Saj, se mi zdi, da to pride smo od sebe :)
      Mi je pa fascinantno, da je pri nas tak halo glede všolanja otrok pri šestih, mnogi starši celo odložijo všolanje, pa ne iz kakšnega konkretnega razloga ampak "da prihrani otroku še kakšno leto otroštva"...

      Izbriši
    2. Draga Natali, lepi spomini, res. Čas pa tako ali tako prehitro beži. Skoraj 13 let bo že... Neverjetno.
      Jelka pa se bo 'uradno' začela učiti brati, pisati in računati šele v tretjem razredu. Je pa res, da že zdaj spoznavajo črke. Igraje. Zdaj imajo 'na tapeti' črko W. Otroke Kim prosi, naj prinesejo nekaj od doma, kar se začne na črko, ki jo obravnavajo. Jelka lahko pripelje kar papa ;D

      Izbriši
  3. Oh, neznansko sem uživala ob tem zapisu. Verjamem, da se bo tvoja deklica v šoli zelo dobro znašla in kmalu obvladala celotno "sceno".

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Helena, hvala. Le upam lahko, da bo res tako. Ker se meni zdi bistveno premajhna za šolo. Po drugi strani pa je tudi res, da je vertikalno skupino v vrtcu, kjer so otroci od petih mesecev pa do štirih let, bistveno prerasla.

      Izbriši
  4. Kot vedno, sem tudi tale zapis prebrala z užitkom. Čestitke mali deklici za super prvi šolski dan, naj tako tudi ostane, LP:)))

    OdgovoriIzbriši
  5. Želim ji, da bi v šoli uživala in da bi imela nanjo prečudovite spomine.

    OdgovoriIzbriši