Vinska mušica in prvi stavek

Antonie zjutraj na delovnem pultu ožema pomaranče. Zamišljeno zre skozi okno, naenkrat pa nekaj opazi: 'Mami, a je to vinska mušica?'
'Pa je res vinska mušica, Antonie.'
Nizozemci pravijo tej mali žuželki sadna mušica.
'Še dobro, da imamo veliko sadja, ane, mami?'
'Ja, Antonie.'
'Bojim se, da ji bo slabo.'
'Ah, ne, ne bo ji slabo, brez skrbi, Antonie.'
'Velikanske vinske mušice ne obstajajo, ane, mami?'
'Ne, Antonie.'
'Ker bi drugače pojedle vse mesto.'
'Ampak to se ne bo zgodilo, Antonie.'
'Zakaj ne?'
'Ja, ker velikanske mušice ne obstajajo.'
'O... Zakaj velikanske mušice ne obstajajo?'
'Saj mogoče obstajajo. V pravljicah.'
'Ja. In mogoče v risankah.'
Z jezičkom med ustnicami fantič vztrajno nadaljuje z ožemanjem pomaranče.
V hrbet se mi zavrta mali prstek. Kriknem in poskočim, v veliko veselje razmršene Jelke.
'Pojdi, mušica, na omari je sadje,' moja rdečelaska prijazno nagovori insekt, ki dela osmice nad našimi glavami.
'Neeee, trebuh jo bo bolel,' razburjeno vzklikne Antonie.

Med zajtrkom Jelka mrko vpraša: 'Moram jutri v šolo?'
'Ja, Jelka,' pravi Willem.
Deklič se strašansko namršči in zavpije: 'Jaz se bom preselila nekam, kjer mi ne bo treba v šolo!!!!'
'Ja, v Afganistan pojdi, ne,' je šegav Willem.
Zahihitam se. Saj vem, da je povsem neumestno, ampak ne  morem se zadržati. Napaka.
Jelka besno odtopota v sobo. Slišim, da odpira predale in brska po njih. Nekaj časa je tišina,
potem pa spet primaršira v dnevno sobo. V roki ima razglednico. Willemu jo pomoli pod nos. 'GA VG', piše na njej.
'Skoraj pravilno', pravi Willem, 'ampak 'V' moraš spremeniti v 'W', vmes pa ti manjka še črka E.'
Čez minuto se Jelka vrne. 'GA WEG', pravi kartica. PEJD STRAN.