Preišči ta spletni dnevnik

nedelja, 09. november 2014

Čisto 'normalna' mama...

Že nekajkrat se mi je zgodilo, da sem hotela Jelki naenkrat reči 'pikica' in 'punčka' naenkrat. V javnosti. Na srečo te nerodne kontaminacije v Deželi mlinov na veter nihče ne razume. Seveda vsi dvigujejo obrvi takrat, ko ji rečem 'pupika', po nizozemsko zveni kot neka čudna izpeljanka drekca. Sem pač malo trčena, ob sodih dnevih dislektična, ob lihih vulgarna in sedem dni v tednu bolj ali manj histerična.
A zdaj vsaj vem, da moja družina brez mene lahko preživi in se zabava. Da se v hiši ne zaredijo ščurki, uši in bolhe, pa stenice in podgane, če me en teden ni doma. Pa da ne strmoglavi prav čisto vsako letalo v Ljubljano, da Bovca vsak dan ne prizadene potres ter da Kanin ne bo naenkrat izbruhnil lave.
V oktobru sem preživela teden dni brez svoje družine in - glej čudo čudno - nihče od nas ni umrl. A saj si ne mislim, da je Willem tako strašno nesposoben, da ne bi znal poskrbeti za otroka in hišo. Podzavestno se prikrade misel na to, da me bo nenadoma nekaj pokončalo in moji ljubljeni trije ne bodo imeli nikogar več, ki bi jih imel tako strašansko rad.
In potem se še čudim, ker se Jelka tako upira: ob prisotnosti none Anice se tudi jaz obnašam kot volčjak na prekratki verigi. Moja mama je točno vedela, kako vzgajati, prepričana je, da je vedno ravnala prav. Mene pa tako kuha, ko gledam podobne, samozavestne matere.
Kaj je to, z nekaterimi mamami? Dvomljivkami, sekiračicami, ki se na vse pretege trudimo, da bi bile supermame, potem pa gre marsikaj globoko v maloro, da ne rečem še kam drugam, danes je navsezadnje lihi dan.
Gledam te nizozemske mamice na kolesih: zadaj malček, spredaj palček, ob straneh dva cekarja polna nakupov, zardele, zadovoljne, uravnotežene, energične, trdno prepričane vase. Zadnjič sem se, tako otovorjena, ošinila v neki izložbi. Saj skoraj ni razlike. Vsaj na zunaj ne. In s primerne razdalje.

10 komentarjev:

  1. Hvala Irena za tale simpatičen zapis. Lepo je vedeti, da me ki se imamo za malo prifliknjene mame in smo občasno tudi histerične in nikakor vedno umirjene in razumne, skratka, da nismo osamljene :).
    Mislim da bi se midve ob kavi prav fletno naklepetali.
    PS. zdaj šele vidim, da zanemarjam svoj blog-pet mesecev!!! v red se bom spravila, prav zares ;)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Valentina, prepričana sem, da bi se najina kavica verjetno zavlekla globoko v noč. Potrpežljivo čakam na tvojo novo objavo na blogu.

      Izbriši
  2. :))), nasmejala si me, kot vedno, res krasno pišeš, kako živimo naš vsakdan:)) LP

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hvala, Tanja. Veš, jaz pa se vedno prijetno načitam in nagledam na tvojem blogu.

      Izbriši
  3. Hi, hi.. ja res je zanimivo, kako sami sebe povsem drugače dojemamo kot nas drugi in obratno seveda.
    Super zapis. Jaz za vse krivim "faze", ki jih imajo otroci. Nikakor ni moja krivda da kričim. :)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ah, Anita, obstaja en podoben 'tegelc's tole modrostjo: To je samo faza, to je samo faza, to je samo faza, MATER, KAKŠNA POŠAST JE MOJ OTROK!!! to je samo faza, to je samo faza :D

      Izbriši
  4. Hvala, čudovit zapis (tale na fotki zmaga!) in čisto vse je res! :)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ja, hvala, jzf ! Vidim, da imaš kar dva nadvse zanimiva bloga. Bom kmalu prebrala, žal je moj odmor zdaj mimo.

      Izbriši
  5. Kako lepo pišeš... :-)

    Zapis kot se šika. Mislim, da se vsaka mama kdaj najde v njem. Vsaj (po mojem mnenju) morala bi se,

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hvala, Techka. Eh, morda sem jaz samo malo bolj prtegnjena od drugih. Če ne drugega, je kateri to vsaj v drobno uteho.

      Izbriši