Preišči ta spletni dnevnik

torek, 5. januar 2016

Čakajoč na znamenje

Medtem ko so ljudje tekali po prazničnih nakupih, sem jaz izbirala grob za Willema. Njegova žara še čaka na pogrebnem zavodu. Na Nizozemskem svojci žaro lahko dvignejo šele mesec dni po kremaciji, da se ne prenaglijo. Še sreča, da je tako. Pred štirinajstimi tedni bi ga verjetno dala raztresti nad Severnim morjem, zadnji čas pa imam nepopisno potrebo po tem, da Willem dobi vsaj skromno obeležje, prostorček na pokopališču, kjer ga bom lahko obiskala z otrokoma, kjer bosta njegova starša lahko prižđgala svečko svojemu najmlajšemu.
Lahko sem izbirala med tremi grobnimi vrtovi, izbrala sem vrt na sredi pokopališča, parcelo na koncu vrste. E 10. To bo tudi moje bodoče parkirišče: prostora je za dve žari.
Izbrati moram še spomenik, a v tem temačnem času ne morem več zbrati poguma za to.
Prijateljica mi je nedavno napisala, da se mi bo Willem razodel na svoj skromen način. Jaz čakam, opazujem, poslušam, a v odgovor vsakič dobim gluho tišino.
'Veš, težko verjamem, da po smrti ni ničesar več,' mi zaupa Yvonne, ki je pred kratkim  drugega za drugim izgubila očeta in mater.
'Ko je oče umiral, sem ga prosila, naj mi tu pa tam pošlje kakšno znamenje,' mi je med smehom priznala. Frans, njen oče, je bil fenomenalen. Bil je član naše pohodne druščine, vedno pripravljen na kakšno potegavščino. Še nekaj dni pred smrtjo je v bolnišnici je sestri, ki je preverjala reflekse na njegovi desni nogi, nagnal strah v kosti, ker je v trenutku, ko se je njeno kladivce dotaknilo njegovega desnega kolena, silno brcnil z levo nogo. Trenutke pred odmerkom, ki naj bi Fransa za vedno uspaval, je zazvonil njegov telefon. 'Reci, da pokličem naslednji teden,' so bile njegove zadnje besede. Četudi naj bi bila racionalen človek, si ne morem kaj, da si Willema in Fransa ne bi predstavljala, kako se skupaj na belem oblačku hehetata, drug drugega zbadata in obujata spomine na naše pohode v Luksemburgu.
'Veš kaj se mi je prejšnji teden zgodilo,' me iz premišljanja zbudi Yvonne, 'Pri večerji naenkrat zaslišim strašen trušč, kot bi nekdo z velikim svedrom sunkovito prevrtal steno v kuhinji. Z možem sva se skoraj podelala od strahu. In strašno je zasmrdelo po sežganem. Tresočih nog sva šla v kuhinjo, kjer se je izkazalo, da je pregorel stroj za pomivanje posode.'
'Da se tudi to lahko zgodi,' sem zavzdihnila.
'Ja, ampak jaz sem trdno prepričana, da je to bil Frans,' je vzkliknila Yvonne.
Willem... Vsaj en znak, rotim te. Če ne gre drugače, se zgleduj po Fransu in mi frdamaj pomivalni stroj ali televizijo, Le te strašne tišine nikar. Pa pralni stroj pusti pri miru, če se le da.

7 komentarjev:

  1. Moja stara mama je trdila, da svojega pokojnega moža kdaj sreča ponoči, v spalnici, kadar mora vstati in na vece. Stara mama namreč.
    Willem pa najbrž nima dobrega mnenja o pokojnih, ki uničujejo belo tehniko. Ni mu treba: itak ne bo izginil iz vašega življenja...

    OdgovoriIzbriši
  2. Čeča moja! So znamenja, so! Jest u tu n vrjamem... al pa njsem tjla vrjet! Ma ud tga mje žj mija ranjka mati gwrila... an zdej to an tem... se zgodi kej... če čjš so tu lohko znamenja... če nejčeš pa njso! Kurajžno nprej... <3

    OdgovoriIzbriši
  3. Ljuba moja virtualna prijateljica... Nisem vedela, bila odsotna predolgo....grem prebrat vse...moje sozalje, in drzi se!

    OdgovoriIzbriši
  4. Draga Irena,
    Z možem sva se zmenila takole: ko bom umrla me bo počakal na vhodu v pekel, pod velikim drevesom na levi, v senci. Medtem me je obiskal v sanjah, me močno objel. Seveda mi je bilo hudo ko sem se zbudila.Na pokopališče ne hodim. Rekel je da bo med orhidejami ki mi ih je podaril. Čakam da zacvetijo. Ne vem kaj smislenega ti morem reči.

    OdgovoriIzbriši
  5. Draga Irena... velikokrat se spomnim na vas... Saj ne vem kaj naj napišem... nobena beseda ne bo zavrtela časa nazaj in spremenila preteklih dogodkov... :( V mislih sem z vami in vam želim veliko moči.

    OdgovoriIzbriši
  6. Veš, zdajle si me zelo razveselila.
    Ko sem prebrala zadnji stavek sem se nasmejala. Tvoj smisel za humor ni umrl z Wiliemom in prav je tako.

    Drži se. Spomenik pa očitno še rabi čas.
    Mogoče hoče Willem, da gre najhuje mimo, in se bo na spomeniku odražalo veselje in sreča nad tem, kar ste imeli skupaj. <3

    OdgovoriIzbriši
  7. Iskrena hvala vsem za čas, ki si ga vzamete za branje mojih zapiskov, za vaše komentarje in dobre misli. Naj vas spremlja sreča.

    OdgovoriIzbriši