Preišči ta spletni dnevnik

sobota, 04. marec 2017

What else

Ko obcestne svetilke zasijejo in vržejo na tla dolge sence, se me poloti tesnoba. Že tedne sem nemirna. Viharne noči me prikrajšajo za spanec, občutek imam, da mi življenje na vseh področjih šepa. Moja nestrpnost se odraža na obnašanju Jelke in Antonieja. Brzdati se moram do skrajnosti, da me ne raznese. Kakšen dan še gre, potem pa spet dolgo ne. Ostro se zavedam, kako bom vse življenje sama morala sprejemati velike in male odločitve. Koliko žepnine naj dam otrokoma? Kako naj ju vzpodbujam, kako naj se spopadam z očeti drugih otrok, ki mi najedajo živce, kako naj ukrepam, če se na moja srboriteža smrt skregata z nekim smrkavcem, ki je sicer neznosen, a nikakor sam kriv?
Vsa ta vprašanja lahko kričim v noč, odmev se bo vsakič vrnil prazen. To spoznanje mi šibi kolena in me navdaja z brezupom. Sredi noči se prebujam z občutkom, da stojim na vrhu vrtoglavo visokega stolpa brez ograje. Sežem po knjigi in upam, da bom čez kako uro lahko spet zaspala. So obdobja, ko veliko berem. To pomeni, da premalo spim, ker se mi preveč nabere. Preveč vprašanj brez odgovorov, preveč aktivnosti, preveč konfliktov...
V službi me zgrabi panika, ko vidim, kaj vse moram opraviti. Včeraj sem že hotela poklicati Petro in odpovedati najin dogovor za kavo. In potem se spomnim njenega nasveta: 'Če ne utegneš meditirati petnajst minut, moraš pol ure!'
Petra je sodelavka, ki je pred desetimi leti tudi veliko prezgodaj odovela. Ko pomislim nanjo, pomislim tudi na to, da bo morda nekoč tudi z nami spet vse v redu. 'In ne glede na vse skupaj, se moraš brezpogojno imeti rada,' mi je nekoč rekla. Prav sem storila, da sem šla z njo na kavo. Ker sem medtem pozabila, da se moram vsemu navkljub imeti rada.
Pravkar sem poklicala prijateljico z najdaljšim stažem. Skozi solze sem ji pripovedovala o svojem bednem obdobju. Poslušala me je, bodrila me je, moje strahove je prestregla, da so mi, kot baloni, ki jih napihneš, potem pa jih spustiš, žvižgaje švigali pred očmi, potem pa uplahneli obležali na tleh. 
In zapovrh mi je povedala, kako se ji je takrat, ko je komaj opravila vozniški izpit, na cesto postavila krava. Ki se ji je ne glede na prigovarjanja, ni hotela umakniti. Žival jo je lep čas motrila s svojimi velikimi kravjimi očmi, dokler se ni odločila, da bi se bilo pametneje iti past. 
Knjiga, ki leži na moji nočni omarici, ne leži tam po naključju; Genijalna prijateljica Elene Ferrante. What else.


5 komentarjev:

  1. A ni super, da imamo prijateljice? Drži se (in drži se jih) :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Nisem preveč pridna pri pisanju bloga, berem jih tudi vedno manj, tako sem se po dolgem času vrnila tudi na tvojega. Kar stisnilo me je, ko sem prebrala tale zapis. Najbrž imam o sebi precej preveč dobro mnenje, češ, da sem precej spretna z besedami, potem pa hočem komu napisat kaj lepega in vzpodbudnega, pa zmrznem in ne vem, kaj napisati, da ne bo izpadlo kot blebetanje tja v tri dni ... Želim ti čim več prespanih noči, objem!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hvala, Vanja. Medtem je že malo bolje. Kar se spanja tiče. Pa naj te ne stiska, veš, vsak nosi svojo kanlg(lic)o bede. Jaz svojo tu pa tam malo izlijem v medmrežje. In potem spet nekako gre. Hvala za tvoj čas in te besede.

      Izbriši
  3. Vem. Pa vseeno. In ni za kaj.

    OdgovoriIzbriši