Preišči ta spletni dnevnik

nedelja, 29. oktober 2017

Rammstein in tič

V četrtek zvečer sem obvisela na kavču pred televizijo.  To je tega zapisa vredno, ker je to redkost. Jesenske počitnice so bile v polnem zamahu. Otroka sta zmahana od celodnevnega plavanja zgodaj zaspala. Z razbolelimi udi sem v popolnem miru preklapljala po kanalih, dokler nisem pristala na kanalu Arte, kjer so predvajali koncert Rammsteina v Parizu. Prvič sem jih videla v akciji in šele po kakšnem četrtem komadu sem se zavedala, da sem kot priklenjena. Veličastni pirotehnični šov, aroganca, neotesano ritmično nabijanje, neusahljiva energija, kot da se je vse to preko ekrana prelilo skozi nekaj mojih membran in se skoncentriralo v eno samo željo: 'O, marička, to moram videti v živo!'
Moja rockerska duša je nazadnje tako trepetala, ko sem pred leti bila na koncertu Triggerfingerja.  Kapo dol za pobe Triggerfingerja, vendar so v primerjavi z Rammsteinom pravi Telebajski. Spodobni.
Prmejduš, no, da grem enkrat na koncert Rammsteinov, pa če napol oglušim ali oslepim, da le od začetka do konca slišim Du hast, da se le malce nalezem njihove neposredne nesramnosti. Ker mi bo res lažje broditi po usranih življenskih trenutkih.
Germanski polbogovi so udrihali, žagali in zažigali po stadionu, publika jih je primerno častila. Njihov nastop je bil začinjen s samoironijo, česar nisem pričakovala. Ko sem že nagibala, častna beseda, h ganjenosti, si je Till Lindeman iz hlač izvlekel tiča. OMG!!!!  OMG!!!!!!!
Iz njega je špricnilo kot iz gasilnega aparata. Usmeril ga je v publiko in brizgal ko manijak. Občinstvo pa v žvaniment.
Vse kar je prav. To, da pridem s koncerta slepa in gluha, nekako še sprejmem. Da pa pridem s koncertne dvorane še vsa popackana z umetno spermo... Človek si mora nekje postaviti mejo.

8 komentarjev:

  1. umetna sperma in triggerfinger telebajski. :) umiram, Irena - na dober način :) objem. uri

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ojla, Uri. Tu pa tam kaj drugega, da Ta blog ni tako žlosten. ;)

      Izbriši
    2. saj tiste žalostne misli tudi preberem. samo komentiram jih ne. no, začnem jih ... a potem se mi vsak moj komentar zdi tako brezvezen ali čisto premalo ali patetično neumen ali pa sploh ne ubesedi točno tistega, kar čutim. in čeprav ne najdem besed ... to ne pomeni, da ne mislim nate in na tvoje. iskreno.

      Izbriši
    3. Saj te razumem... prav danes sem žal morala odposlati dve sožalnici, za kateri sem več kot en teden zbirala besede in pogum. Hvala, da si z mano.

      Izbriši
  2. Prejle sem se ob zapisu na nekem blogu smejala. Tu se krohotam. Solze mi tečejo. :)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. To tvoje sporočilo me je pa prav razveselilo. Drži se, Roxanna!

      Izbriši
  3. Čak mal, al pol boš šla na koncert, al ne?
    Pa sej si lahko kje bolj zadaj.... :)

    OdgovoriIzbriši