Preišči ta spletni dnevnik

nedelja, 28. avgust 2011

Nizozemske šege 2: Hema

Nizozemke, ki živijo v tujini, navadno pogrešajo le eno: Hemo. Razumljivo. Brez Heme ne gre, to mi je postalo jasno že takoj, ko sem se preselila v deželo, kjer si zime ni moč predstavljati brez Hemine prekajene klobase, kjer se ti prsi od same žalosti povesijo daleč na jug brez Heminih veselih modrčkov, kjer rojstnodnevna zabava ni nikakršen praznik brez Heminih roza kremnih rezin, kjer so otroci videti kot ponesrečen poskus odraslih brez Heminih oblekic. Hema je zakon in kdor omalovažujoče in oholo z dvignjenim nosom raje obiskuje blagovno hišo De Bijenkorf, je navaden cepec in tat lastne denarnice.

Hema je veriga blagovnic, kjer se po nizkih cenah dobi čisto sprejemljivo kramo, na kateri je vedno najti preprost a samozavestni rdeč logotip, akronim za Hollandsche Eenheidsprijzen Maatschappij Amsterdam, Holandsko podjetje enotnih cen Amsterdam. Prvo Hemo je leta 1926 v Amsterdamu odprl nihče drug kot lastnik bahaškega De Bijenkorf-a. Sprva so prodajali vse po 10, 30, 50 in 75 centov, dandanes pa tega principa enotnih cen ni več. A nič zato. Večna slava Hemi in njenemu značilnemu vonju, ki te toplo objame, čim vstopiš vanjo.

Tu se lahko zaklepetaš z znanko, pa se nihče ne razburja, ker sta obe zatrpali prehod z dvema vozičkoma: vse poti namreč vodijo k blagajni, h torticam, k jopicam, in čisto vseeno je, ali do tja prideš mimo sladkarij, spalnih srajc in pižam, vrtnarskih pripomočkov ali kolesarske opreme. Ni važno, ali zaviješ na levo ali na desno, greš v klet ali v drugo nadstropje, povsod te spremljajo vonjave po kavi, pecivu in klobasah. Mimogrede, Hemina klobasa je absolutni superlativ in zelo učinkovito sredstvo proti novembrski potrtosti. Sicer zraven priporočam tudi šnops, ni pa hudo nujno.

Najhujše, kar se ti v Hemi lahko pripeti, je, da naletiš na kakšno brumno babico, ki te dobrohotno začne evangelizirati, ti pa ji v navalu ljubeznivosti, s katero te Hema prežema, celo prisluhneš. Nato pa izgubljenim petnajstim minutam navkljub umirjeno kreneš proti domu, z dvema vrečkama polnima gezelligheid, nizozemske domačnosti.

Hema ima tudi restavracijo, edino, v katero si starši upamo z dojenčki in majhnimi otroki. Rolatorji in vozički družno čakajo pri mizah, starčki in dojenčki si solidarno mežikajo, medtem ko prve greje kava, druge pa mamino naročje. Sicer ihtavi dvoletniki iz Jip in Janneke škatlic mirno bezajo rozince in srebajo sok. Mamice doživljamo svoj 'zen-trenutek' ob obrnjeni kavi. V denarnicam nam vsem ždi kartonček, kjer je blagajničarka pritisnila štampiljko. Še osemkrat na kavo, deseta bo zastonj. Noben Nizozemec se temu ne more upreti.

nedelja, 14. avgust 2011

V bazen

Antoniejevo stokanje me je že navsezgodaj vrglo iz sna. "Gnnnnn! GNNNNNN!!!," se je revež trudil. Budna, a z zaprtimi očmi sem počakala, da se je pokakal. Prikrevsljala sem do njegove posteljice, kjer je vame bušnil 'vonj limet', kot temu pravi Jan, eden od vzgojiteljev v vrtcu. Fantič me je veselo pogledal. Kljub turobnemu, deževnemu jutru, kljub že tedne trajajočemu trganju v križu, vratu in ramenih - moj bog, ali jih imam osemdeset, ali kaj - je široki smehljaj presončkal mrak v spalnici. Preoblekla sem Antonieja in ga  potiho odnesla po stopnicah navzdol v dnevno sobo, kjer naju je škripaje pozdravila muca Pipika. Ki se je seveda spet polulala pred vhodna vrata. Malha stara mačja inkontinentna!! Z Willemom se že devet let redno pridušava, da jo bova odnesla nazaj v zavetišče, a kaj, ko je sicer tako strašno prikupna. Čas je za prvi aspirin. Že dneve se borim proti nekemu zahrbtnemu virusu. Medtem ko Antonie vriska na svojem stolčku, počistim rumeno lužo pred vrati. Antonie zahteva svojo jutranjo kašico, ki jo v hipu pomlati. "Zdaj pa v akcijo," me pogleda. Položim ga na njegovo odejo, kjer zadovoljno telovadi. Pospravim posodo, pripravim zajtrk.

Ko kava zabrbota v aparatu, z napol priprtimi očmi v kuhinjo prilomastita Willem in Jelka. Jelka se takoj loti prepečenca s čokoladnimi mrvicami. Ko zajtrkujemo in mežikamo v sivo jutro, Willem predlaga: "Pojdimo v Noordwijkerhout k omi Tiny in opu Wimu!"
"O! Jaz sem pa mislila, da bi raje šli v bazen," sem rekla, potiho pa sem razmišljala, koliko aspirinov me bo ta podvig stal. Če se hitro odpravimo, smo sklenili, se popoldne lahko še vedno odpravimo k Willemovim staršem. In smo šli. No, ne kar takoj... Vsaj pol ure je trajalo, da sem zbrala vso 'potrebno' kramo in jo stlačila v tri torbe. Brisače, plavalne pleničke, gel za tuširanje: moj, Willemov in otroški, rezervne obleke, plenice, kopalke, rokavčke, rozine, kekse, mleko, stekleničko, krtačo za lase itd itd.

Naposled smo le odrinili; ne v naš bazen v Zaandamu, kjer sva z Jelko svojčas hodili na plavanje dojenčkov, temveč v par kilometrov oddaljeni Zaandijk, kjer imajo prav bahaški bazen. Tam pa sva bila z Willemom le enkrat, pred osmimi leti.

V bazen smo prispeli pet minut čez deset, torej pet minut po tem, ko so bazen odprli. Vrsta pa do vrat! To je navadno trenutek, ko se Willem obrne in gre domov. A tokrat se je po moško z Antoniejem v maxi-cosi-ju postavil na rep kače in junaško prenašal Jelkino nestrpno cviljenje. Nato smo se pridrenjali v garderobo, kjer je Jelka doživela malo klavstrofobično travmo, ker sva se preoblačili v mali kabini za eno osebo in ne v veliki garderobi, ki jo je bila še vajena z najinega čofotanja v zaandamskem bazenu. Še sreča, da ji je ob magičnem trenutku - ko sem iz nahrbtnika potegnila rokavčke - obraz spet zasijal. Hja, Antonieja pa v mini kabini ne moreš preobleči. Torej smo se prebijali naprej, dokler nismo naleteli na razkošne kabine s previjalnimi mizami... Marsikaj bi nam bilo prihranjeno, če bi jih odkrili že prej.

Willemu sem prepustila zapleteno vtipkavanje kode za garderobno omarico. Vanjo je Willem strateško uspel spraviti vse torbe in obleke, razen mojega nahrbtnika. Napaka in nesporazum. V omarico mora zgolj moj nahrbtnik z denarnico, ključi, telefoni in fotoaparatom, ostale torbe z brisačami, geli za tuširanje (itd, itd) pa moramo imeti pri roki. Na srečo mu ni zakuhalo. V znak globokega odobravanja in spoštovanja nisem zahtevala, da se še enkrat vrne k tipkovnici za omarice. Fotoaparat, ja... Klinc, bomo pa drugič ovekovečili Antoniejevo 'prvo' plavanje. A vseeno bi se od jeze najraje urgiznila v rit, če bi se le mogla.

Nevsezadnje smo le prišli do vodnega paradiža, v katerem se je namakalo kar precej ljudi, vendar hudega drena ni bilo. Jelka je takoj zakoračila v vodo, Willem zaskrbljeno za njo, jaz pa sem Antonieju navlekla tiste srčkane male rokavčke, ki jih je Jelka že prerasla. Njegove modre oči so se na široko razprle, ko sva se potunkala v vodo. Brrrr, bila je pa bolj mrzla, kot so obljubljali na spletni strani. Ampak Antonie ni mevža. Brcal je z nožicami in se pustil voditi po bazenu. Stojično je prenašal male pljuske, ki jih je s svojim skakanjem povzročala Jelka. Jelka vodo obožuje, tudi v tem sva si podobni. In videti je, da je Antonie tudi navdušen, čeprav malo bolj zadržan. Veselo sva čofotala, pela pesmice, se nekajkrat celo potunkala -dojenčkom to ne povzroča nobenih preglavic- malo je sicer zahlastal za zrakom, a pritožil se ni. Kvečjemu se je čudil. Tudi rokavčki so mu bili všeč, predvsem levi, na katerega se je, če je le mogel, prisesal z usteci.

Ob enajstih sta Jelka in papa odčofotala novim plavalnim podvigom naproti, z Antoniejem pa sva šla pod tuš. Zadovoljno je brenčal pod toplim curkom. Mali mož, petit bonhomme, je utrujeno obležal na previjalni mizi s hudo pikasto ritko. Revež. Na debelo sem ga namazala, preoblekla, položila v maxi-cosi ter se odpravila po Jelko. Na srečo se je tako upehala, da ni preveč protestirala, ko sem jo potegnila iz vode. Preden smo zbiti, a  zadovoljni sedli v avto, je gotovo minilo vsaj pol ure.

Na poti k parkirišču nas je dohitel par z dvema malčkoma. "In sem smo prišli, ker naj bi bilo fajn," je utrujeno zamomljala blondinka. "Ah, drugič bova bolj spretna," jo potolaži partner. Besede sta nama vzela z jezika. Opa Wim in oma Tiny bosta morala počakati na naslednji konec tedna. Vsi štirje smo morali po kosilu spat.

četrtek, 11. avgust 2011

Še ena glasoslovna

Po brodolomu na osamljen otok naplavi Američana, Francoza in Kitajca. Ko na kopnem malo pridejo k sebi, Američan hitro prevzame pobudo: 'I'll take care of drinking water, you, ' pokaže na Francoza, ' will take care of food and you,' pomigne Kitajcu, 'you'll take care of the supplies!' Rečeno - storjeno. Brodolomci se odpravijo vsak na svojo stran. Američan v gozdu kmalu odkrije studenec, se napije sveže vode, označi mesto ter se vrne na obalo. Čez nekaj časa se vrne Francoz z ribami in sadeži. Skupaj čakata na Kitajca, tega pa ure in ure ni od nikoder. Ko sonce zaide, se zaskrbljena Američan in Francoz odpravita v notranjost otoka, iskat svojega kitajskega kolega. Skoraj že v temi gresta mimo grmičevja, tam pa nekaj zašušti. Pred njiju skoči Kitajec in zavpije: 'SUPPLIES!'

Hja... Ta vic je treba slišati. Ali pa si ga vsaj prebrati naglas. Je pa to sicer moja najljubša šala na račun Kitajcev, ki ne morejo izgovarjati 'r-ja'.

Pred dobrimi desetimi leti mi je na neki zabavi prijatelj Yoeri predstavil svojega kitajskega kolega Jurijana. Sprva mi je bilo čudno, da ima Kitajec tako zahodnjaško ime, ampak spomnila sem se na kolegico iz faksa, Hai Jin Cao, ki sliši tudi na ime Helen de Haan. Veliko Kitajcev si navzame angleško zveneče ime, ko se preselijo na Zahod. Z Jurijanom se torej zapleteva v pogovor, nakar prisede še eno dekle: 'O, lej ga, Julijan!'
Strela! 'Ne zameri, sem narobe slišala,' sem se hitela opravičevati, 'jaz ti pa Jurijan pravim!'
'Čisto vseeno je,' je odmahnil. To pokroviteljstvo me je zbodlo in sem se prav kmalu malce poklapano pobrala.

Prav kmalu po tej zabavi sem začela obiskovati tečaj splošnega jezikoslovja. Ko je bilo na vrsti glasoslovje, mi je postalo jasno dvoje:
prvič, za Kitajca z zabave je bilo dejansko vseeno ali ga kličejo Julijan oz. Jurijan, in drugič, nikoli več se ne bom norčevala iz Kitajcev in njihove izgovorjave. No ja, zgornja šala je izjema zato, ker se mi zdi fenomenalna in tudi zaradi tega, ker se je ponudila kot izvrsten uvod v ta zapis.
Kitajci namreč ne ločijo med glasovoma 'l' in 'r'. Po domače povedano, težko slišijo razliko med 'l-jem' in 'r-jem'. Ta dva glasova, ki se nam zdita tako različna, sta si  zelo sorodna v tem, kako in kje se oblikujeta v ustni votlini. Problem je še v tem, da si je drsnik 'r', skoraj nemogoče prisvojiti, ko človek odraste. Moja prijateljica Hai Jing je problem sicer rešila tako, da 'r' izgovarja tako kot Angleži in Američani, a vendarle je ena redkih Kitajcev, ki ne meša teh dveh soglasnikov.

Kitajcem je torej vseeno, ali gredo v restavracijo ali lestavlacijo. Tako kot je nam Slovencem vseeno, ali gremo kući ali kuči. In tudi samoglasniki nam lahko povzročijo težave: malo ljudi zna pravilno izgovoriti angleški besedi bad in bed. Razlika med 'a-jem' v prvi besedi in 'e-jem' v drugi se maternim govorcem zdi  samo po sebi umevna, ostali pa se redkokdaj potrudimo, da bi ta dva glasova pravilno izgovarjali.

Tu na Nizozemskem me večkrat prekrstijo v Irino, kar me neznosno jezi: vedno se namreč spomnim na eno ukrajinsko avšo, ki mi je svojčas stopicala po živčkih. Slovenski ozki 'e' je namreč zelo podoben nizozemskemu kratkemu 'i-ju'. Jaja, Nizozemci imajo namreč dve vrsti i-ja: dolgega, ki se napiše 'ie', in je glede izgovorjave podoben našemu, ter kratkega, ki se napiše 'i', ta pa je bolj podoben našemu polglasnemu 'e-ju'. To dela vsem tujcem na Nizozemskem težave in jaz nisem nobena izjema. Še dandanes mi kdaj uspe reči: 'we hebben vies gegeten', namesto 'we hebben vis gegeten'. Prvi stavek pomeni 'zanič smo jedli', drugi pa, da smo jedli ribe. Pa da ne bi naštevala še drugih zadreg, v katere se kdaj pa kdaj spravim. 

Mimogrede, tistemu Kitajcu z zabave seveda ni bilo ime ne Julijan, niti Jurijan. Bil je Yu Liang.


'parčke'

nedelja, 7. avgust 2011

Greš k memi?

'A greš spančkat' in 'greš k memi' sta bila edina stavka, ki ju je Jelka premogla, ko je bila bolna. Zanimivo, kako dvoletniki govorijo. Predvsem ponavljajo. Zato Jelka govori o sebi v drugi ali tretji osebi in namesto trdilnih stavkov tvori vprašalne. Ko bi rada šla spat, torej ne reče: 'Grem spat' ali 'Rada bi spala', temveč ponovi vprašanje, ki ji ga ponavadi zastavim sama: 'A greš spančkat?'
Ko to reče, se vedno malo zmrazim, saj se zavem, da uporabljam preveč pomanjševalnic. To počnem nezavedno, prav tako tudi za precej tonov dvignem glas, ko se pogovarjam s svojima otrokoma. Odrasle to večkrat razdraži, malčki pa imajo to na srečo radi. Antonie se glasno hihita, ko mijavkam, kikirikam in cvilim. Moje mukanje in skovikanje sta mu po svoje tudi všeč, a izvabita mu le smehljaj izza dudice. Zanimivo je, da vse mame piskamo, ko komuniciramo s svojim malim naraščajem, no ja, skoraj vse: Azijke so izjeme. Sicer se nam glas sam od sebe zviša, če ustnice raztegnemo v nasmeh. Nasmeh se sliši, dragi moji, tudi po telefonu.
In pravkar se moram nasmehniti ob misli na Jelkin opis fotografije, na kateri moja prijateljica Nataša pestuje Antonieja: 'Nataša in Antonie greš k memi'. Kar po Jelkino pomeni: Antonie sedi v Natašinem naročju. Ko se namreč Jelka hoče pestovati, me vpraša, kar jo vprašam sama; 'Greš k meni?' Ampak 'n' se ji spremeni v 'm', da je lažje. Zanimivo, da Jelka brez težav izgovori 'nona Anica', svoji podgani pa pravi 'podgama'. Podgama je, preden se resno ustrašite, plišasta maskota naše Komunale. Lenobna izgovorjava. Ni naključje, da otroci najprej začebljajo 'baba', 'mama', 'dada', 'tata', 'papa', ne pa 'kuku' ali 'žožo'. Najlaže je izgovarjati soglasnike, ki se tvorijo v sprednjem delu ust in samoglasnike, ki se tvorijo na sredini ust. Tako sta mama in papa dobila svoje ime, od Turčije (ane, baba) pa do Velike Britanije (mum, dad). In ubogi slovenski očetje, ki zelo dolgo čakajo, da jih potomec prvič pokliče 'oči'.
Med počitnicami v Sloveniji je Jelka pijačo naše in vaše mladosti preimenovala v 'kopto'. Izgovorjava 'k-ja', ki se tvori zadaj v ustih, je bistveno težja, kot izgovorjava soglasnikov, npr. m, t, b, p, ki se oblikujejo spredaj. Ko otroci enkrat obladajo 'k' na začetku besede, to nikakor ne pomeni, da jim bo šel ta glas gladko z 'jezika', če se bo nahajal na sredini besede, sploh pa v kombinaciji s soglasnikom, kot je 't'. Jelka si je   izgovorjavo zahtevne 'kt-skupine' olajšala tako, da je 'k' pretvorila v 'p'; slednji se namreč, tako kot 't' tvori spredaj v ustih.
'Kom maar, Jelka! Dajmo, Jelka,' se Jelka po nizozemsko spodbuja, ko prvič sama spleza po lestvi na tobogan. In zjutraj, ko ji podam kozarec pomarančnega soka, kar sama pravi: 'Kijk eens, Jelka,' še preden ji utegnem reči: 'Izvoli, Jelka.' Do nedavnega je še vse pozdravljala s 'Hallo, Jelka!' ampak to je zdaj prerasla.
Prerasla je tudi izmišljeno tatajno, ki ni pomenila nič dobrega. Besedo je pred meseci jezno in včasih v joku kot urok ponavljala vsakič, ko ji kaj ni bilo prav. Tu in tam je še sredi noči iz babyfona zlovešče zahreščalo: 'Tatajna!!!' in nama z Willemom pošteno nagnalo strah v kosti. Tudi katuje, hačekatuje ni več v modi, čeprav je ta 'besedna zveza' Jelko strahotno zabavala med previjanjem. Da bi jo spravila v smeh, moram zdaj ponavljati novo izmišljenko: spup. Vrag si ga vedi, kaj naj bi to vse skupaj pomenilo. Puško sem vrgla v koruzo že pri tatajni.

četrtek, 4. avgust 2011

Kupček na kavču

Hiša se je pogreznila v tišino, zagrnjene zavese v poletni sapi pritajeno šepetajo. Bleščeče topel avgustovski dan z otroškim živžavom v parku danes ostaja zunaj. Prepečenec in čokoladni namaz sta nedotaknjena romala nazaj v omaro. Sadna kašica je od samega čakanja potemnela, za pomarančnim sokom in mlekom pa je izginila vsaka sled.
Tišino štirikrat prevrta zvonec: Lotte, Isa, Esther in Judith. Naša dnevna soba jim tokrat ne zaželi dobrodošlice, še vrata se ne odprejo, le reža za pošto jim potiho nekaj razloži, nakar se deklice druga za drugo obrnejo in odidejo.
Dojenček se zvedavo ozira, a ne najde tistega, kar išče. Duda davi ni legla k zasluženemu počitku na predalniku, temveč se že drugo izmeno udninja pri vročičnemu kupčku na kavču. Maček se solidarno pridruži in pridušeno, tolažeče zaprede. Jelka je bolna.