Preišči ta spletni dnevnik

sobota, 12. januar 2013

Selamat datang

Jelka je bila dopoldne drugič v šoli. To pot ni bilo učiteljice Kim. Ob torkih in sredah imajo prvčki učiteljico Margriet. Starejša, prijazna in energična gospa s sivimi, na ščetko ostriženimi lasmi. Z Willemom Jelko dostaviva ob 8.15. Pol devetih začne pouk, ob sredah z ustvarjalno urico. Razred prijetno diši po eteričnem olju, ki se greje pod svečko na učiteljičini mizi. Na mizicah čakajo čopiči, lepilo, papir in škarje. Otroci bodo iz papirja, kartona in drugih materialov ustvarjali. Knutselen, se temu reče po nizozemsko.
Z Willemom se vračava proti avtu. 'Danes šlo boljše kot predvčerajšnjim,' pravi Willem. Res je, danes, drugi dan v šoli, se Jelka ni jokala, ko sva se poslovila.
Pomirjeno sem se odpravila za računalnik. Danes sem lahko delala doma. Ob pol enih pa spet po Jelko.
Prišla sem deset minut prej. Čakala sem v vlažni sivini pred šolo. Velik peskovnik je pod zeleno mrežo, ki ga je čuvala pred kakajočimi mačkami, spal zimsko spanje. Prvič sem se soočila s tako imenovano  'mamamafijo s šolskega igrišča'. Kar zmrazi me, ko pomislim na to, kako popularne in dominantne mamzile določajo, kdo se bo s kom igral in kaj se bo na šoli organiziralo. Nekatere prevzetno zagrizene, druge puhloglave, tretje pa, hvalabogu, normalne.
'Prvič tukaj,' mi prijazno pokima neka mama. Njena dvojčka sta že leto in pol v šoli. Vsak v svojem razredu, to pa že. Nestrpno čakam Jelko. A najprej priživžavkajo na plano cicibani iz paralelnega razreda. Ko se ti pokupčkajo pri mamicah in babicah, ugledam pri vratih Jelko. 'Mamaaaaaa,' mi steče v naročje.
'Kako je bilo,' poizvem.
'V redu,' se mi nasmehne.
Skala se mi odvali od srca. A kaj več mi ne uspe izbezati iz svoje hčerke. Za hip na dvorišče stopi učiteljica Margriet. 'Zelo dobro ji je šlo,' mi utegne poročati, potem pa se spet zaplete v razgovor z učiteljico iz popoldanskega varstva.
'Si tudi ti lepila in rezala ali si se raje igrala.' željna novic zaslišujem Jelko.
'Ja,' mi izjemno informativno odvrne moja šolarka. Potem pa še doda: 'Učiteljica Margriet je ON, ane?'
Odkrito si priznam, da ne vem, s katerim protiargumentom bi najprej začela spodbijati njeno teorijo.
Ko greva popoldne v vrtec po Antonieja, nama Esther, ena vzgojiteljic, izčrpno poroča o tem, kako dolgo je spal, kaj in koliko je jedel, s kom se je igral ter kot piko na i še to, da je ves dan oponašal sosedovega Elijo, ki je star šele leto dni in zna reči zgolj 'gnnnn, gnnnn'.
Jelka je priskakljala k svojemu bivšemu vzgojitelju Janu. Ta je njeno ročico podržal med svojima, in ji rekel: 'Veš, Jelka, ko se v Indoneziji ljudje srečajo, si dajo roko in rečejo selamat datang.'
'Selamat datang,' ponovi Jelka, brez naglasa, čisto tako kot Jan.
'To pomeni, dobrodošli,' nama razloži vzgojitelj.
'Selamat datang,' ponovim še sama. Medtem, ko Antonieja oblačim, se Jelka še malo poigra s svojim najboljšim prijateljem, Rubenom. Še nekaj mesecev in tudi on bo odšel v šolo. Na žalost v eno drugo.

petek, 11. januar 2013

Paka

Nona Anica je Jelki spletla rdečo kapo, ki pa ji je bila na žalost premajhna. Naj začnem drugače: nona Anica je Antonieju spletla rdečo kapo, ki mu je bila kot ulita. Antonie si sicer vsako drugo kapo siten potegne z glave, ampak nonino rdečo kapo pa ima zelo rad. Tako rad, da jo včasih celo hoče zamenjati za svojo dudo. 'Paka,' ji pravi.
'Ne, Antonie, kapa,' ga popravljamo.
'PAKA!' se mali ne pusti.
Prejšnjo nedeljo smo šli v Ijmuiden, da se sprehodimo ob morju. Mali Antonie, ki pri svojih dveh letih meri borih 80 cm, je tekal po steptani mivki. 'Pako' si je potegnil čez obraz in šibal kot sneta sekira. Očitno je dobro videl skozi rdeče pletenje, ker niti enkrat ni pogrnil.
Potem ga je papa učil spuščati zmaja. Mali škratek z rdečo kapo je zvesto prijel za svitek in mojstrsko obvladoval pisanega zmaja v zraku. Tak bo, kot papa, da le zraste, čepek majceni. V vrtcu so ga enoletniki že prerasli.
V avtu se zadovoljni peljemo domov. Antonie si spet potegne kapo čez obraz. 'Paka,' pokomentira.
-'Neeee, Antonie, kapa!'
-'Paka!'
-'Kapa, Antonie, KA-PA!'
-'KAPAKA!'
Foto

ponedeljek, 7. januar 2013

V šolo

Pred letom dni je skozi pisemsko režo padlo prvo osnovnošolsko vabilo. Malce na debelo sem požrla, ko sem si ogledovala barvit letak v obliki vesele hiške, na katerem so bila narisana okna iz katerih so kukali otroci. Za letak je bila pripeta butarica barvic. Katoliška osnovna šola, kjer poučuje ena izmed sosed. Jelka je takrat komaj dopolnila tri leta; a do začetka marca smo ji morali izbrati šolo in jo vpisati vanjo.
Z Willemom sva imela šolo pravzaprav že izbrano. Et Buut, ji je ime, najboljša šola v mestu, pravijo. Ampak možnosti, da bomo Jelko vpisali vanjo, je bolj malo. Otroci iz neposredne okolice imajo prednost, mi pa smo sorazmerno daleč.
Najprej sem obiskala šolo, v katero hodita Jelkina bratranec in sestrična. Protestantska šola sredi mesta. Še kar lep vtis so naredili name, a se je ta takoj zameglil, čim sem obiskala drugo šolo, v naši neposredni bližini. Ta šola je bila v nasprotju s protestantsko bistveno bolj otrokom prijazna, vesela, z živahnim učiteljskim teamom ter z zaupanja vrednim ravnateljem. Pa še tako blizu. A kaj, ko tam za popoldansko varstvo ni nobene garancije, poleg tega pa imajo otroci ob dvanajstih glavni odmor, dolg uro in pol, med katerim velika večina odide domov. Za nas težko izvedljivo. A vsi njeni prijateljčki gredo tja. Dean, Thobias, Lise in Yara.
Ta argument je popustil, ko sem nazadnje obiskala tudi Et Buut. Čudovita šola z imenitnimi rezultati, zelo samozavestno, izkušeno skupino učiteljev. Et Buut bi privoščila vsakemu otroku. V nižjih razredih, kjer so otroci stari štiri ali pet let v razredu ob ponedeljkih plešejo, konec tedna imajo predstave, med varstvom pa otroke obiščejo učitelji sosednje glasbene šole in jih skušajo navdušiti za zborovsko petje ali za igranje blokflavte. Še celo za starše organizirajo aktivnosti, na katere so vabljeni tudi učitelji in ljudje iz neposredne soseske. Joga, tečaj peke tort, tečaj izdelovanja nakita in podobno. Ta šola me je spomnila na mojo bovško osnovno šolo, kjer so se predvsem po pouku dogajale same zanimive stvari. Toliko krožkov, kot jih je imela šola v Bovcu, verjetno ni bilo najti niti v glavnem mestu. Vsak učitelj je imel vsaj eno aktivnost, nekateri pa tudi po več. Naj omenim zgolj našo matematičarko, ki ni imela zgolj matematičnega krožka, temveč tudi enega povsem drugačnega: klekljarskega.
Spet sem zašla! Kakor koli že, imeli smo veliko srečo: to leto so v Et Buut lahko sprejeli več otrok, med drugim tudi Jelko. Z Willemom sva poskočila do stropa, ko nama je ravnatelj dan pred tem, ko naj bi prvi starši bili obveščeni, ob desetih zvečer prek elektronske pošte poslal sporočilo, da je Jelka pri njih dobrodošla.
Na Nizozemskem gredo otroci v šolo, ko dopolnijo štiri leta. Če imajo rojstni dan oktobra, gredo oktobra, če so se rodili novembra, gredo v šolo pač novembra. Prvi šolski razred se polni postopoma. Jelka, ki je rojena konec decembra, pa je začela prav danes, po koncu novoletnih počitnic.
V petek je bila zadnjič v vrtcu, kjer sta z Antoniejem praznovala svoja rojstna dneva. Ko sem ju šla iskat, sem s seboj dobila vrečo, polno darilc. Med drugim eno, ki mi zdaj že četrti dan prikliče solze v oči: vzgojitelji so sestavili 'Poslovilno knjigo', zvezek, v katerega so nalepili Jelkine fotografije in risbice od prvega dne, ko je kot osemmesečna dojenčica prišla k njim. Pod fotografije so napisali duhovite opombe in marsikatero čudovito misel. Jokala sem kot dež, ko sem to prebirala.
S težkim srcem sem čakala na danes, sedmi januar, Jelkin prvi šolski dan. Treba je bilo vstati zgodaj. 'Zbudi se, šolarka moja,' sem jo nežno pobožala. Ponavadi jutranje sitna Jelka je bila v hipu v dnevni sobi in mlatila svoj prepečenec s čokoladnimi mrvicami. Samozavestno si je pustila oprtati šolsko torbo, v kateri jo je čakala malica: grozdje in korenčki, ter za vsak slučaj še košček kruha. Na Nizozemskem v večini osnovnih šol za malico in kosilo poskrbimo starši sami. Sladkarije so, kot se lahko predvideva, prepovedane. Malinovec pa je dovoljen, k sreči, ker naša Jelka, tako kot njena mama, sovraži mleko.
In smo se odpravili. Cela vojska na njen prvi šolski dan: papa, Antonie, nona Anica in jaz. Malce napeto smo čakali pred vrati šole, dokler nismo ob 8:45 smeli vstopiti.
Jelka seveda ni bila prvič v šoli. Pred mesecem dni smo bili vabljeni na pogovor z njeno učiteljico Kim, simpatično mlado žensko. Jelka se je v svojem razredu takrat nemudoma udomačila. Najbolj ji je bil všeč igralni prostor, do katerega je bilo moč priti le po lesenih stopnicah. Kot mali mostovž, dvignjen nad razredom. Malčki imajo to nadvse radi in take dvignjene galerijice je najti v marsikateri osnovni šoli v Holandiji.

 Tudi danes nas je učiteljica Kim prijazno pričakala. Jelko je odvedla k tabli z aktivnostmi, kjer si je naša mala rdečelaska seveda spet izbrala igro na dvignjenem odrčku. V razred so začeli kapljati ostali otročki. Vsi po vrsti za glavo večji od Jelke. Vsaj tako se je zdelo. Še njihovi starši so se zdeli trikrat večji, kot so bili v resnici. Prilomastili so v razred, dobesedno. 'Jaz sem še premajhna,' je zajokala Jelka, ko sem se prišla poslovit. 'Pridi k meni, Jelka,' jo je za roko prijela učiteljica Kim, ter si jo vzela v naročje. Skupaj sta odšli k oknu, kjer je Jelka, z močno povešenimi kotički ust, žalostno mahala. Antonie je zašibal skozi ograjo, mi pa hitro za njim. Še sreča. Časa za moje solze ni bilo. V avtu mi pozvoni mobilni telefon. Vsem zastane dih in v duhu slišimo Kim, ki nas roti, naj se vrnemo po Jelko. Pa je bila le moja služba, nekaj kratkega, a nujnega.
Doma se Antonieju še ne da v hišo. Po sivem jutru narediva krog čez ves otok. Malček se močno navdušuje nad jatami kavk in galebov. Šele čez dobro uro se vrneva. Malo se igramo z nono Anico, z očmi vsakič ošinem svoj telefon. Ki molči. In potem je pol dvanajstih. Čas, da se odpravim po Jelko. Za prvi dan je polovična doza šole čisto dovolj. Z razbijajočim srcem odkolesarim proti šoli. Stopim v razred, kjer otroci sedijo v krogu. Jelka je že oblečena, s svojo šolsko torbico ob nogah. Navdušeno mi priteče nasproti. Najprej se mi zdi, da joka, a vse prej kot to! 'Jelka je taka korajžna punca,' pove Kim, 'zelo visoko je plezala po igralih med odmorom!' Navdušeno mahava in pozdravljava otroke, ki ravno tako veselo mahajo nazaj. Ko se na hodniku z Jelko še malo pomujava, k nama iz razreda priskaklja deklica, ki Jelko še posebej lepo pozdravi. 'Kdo pa je ta punčka,' pobaram svojo hčerko. 'To je moja prijateljica Noelle,' razloži Jelka. Iz razreda spet pokuka učiteljica Kim: 'A ja, pa še tole: Jelka se je zelo lepo igrala z Noelle!'
Ponosna kot pav svojo cicibanko zavihtim na kolo in se odpraviva domov. Še prej se ustaviva v pekarni in domov za kosilo prineseva svež kruh in rogljičke.
'Boš šla v sredo spet v šolo, Jelka?'
'JA!'

sobota, 5. januar 2013

HOER(A)!

Danes smo pospravili praznično kramo, praznične obeske, zastavice, balone in napis 'Hip-hip-hura!',
ki ga vedno obesimo na knjižno omaro, kadar otroka praznujeta. Nizozemci se zvesto poslužujejo napisov 'hura', najsibo ob rojstvu otrok, ob zlati poroki, ob običajni poroki, najbolj pa ob rojstnih dnevih.
 Na Nizozemskem se vedno vidi, če kdo kaj praznuje. Napise, kot so 'Čestitke, Abraham!' ali 'Hura, punčka je!' obesijo kar na vrata ali na okna, ki gledajo na ulice. Nemalokrat izobesijo tudi zastavo.
'Hoera!' vzklikajo čestitke, zastavice in panoji. Nizozemci glas 'u' zapisujejo kot 'oe'. HOERA! Moja rahlo vulgarna čud pri tej besedi vedno odmisli 'A'. Hoera  brez a-ja pa je hoer, kurba. In večkrat se spomnim silno zabavne zgodbe, ki se je pripetila v Brabantu, eni južnih, katoliških nizozemskih provinc, kjer so ljudje radoživejši od protestantskih severnjakov.
Neka mamka je na nedeljo praznovala svoj osemdeseti rojstni dan. Njena vnuka, sredi dvajsetih, sta se na sobotno noč že vnaprej malce nakresala na babičino zdravje. Odmajala sta se v garažo, šla po lojtro in po barvo, ter babici na spalnično okno z velikimi črkami napisala
'HOERA,
80!'
Toliko nadelana le nista bila, da se ne bi zavedala, da morata pisati zrcalno. Ampak z nečim pa le nista računala... Ko se je slavljenka častitljivega jubileja na svoj rojstni dan zbudila, je vstala, odgrnila zaveso in vsa zaprepadena odskočila (kolikor so ji le leta dovolila), saj je vanjo zazijala žaljivka. Ženička zavese namreč ni odgrnila čisto do konca...