Preišči ta spletni dnevnik

četrtek, 20. oktober 2016

Trikrat hura za počitnice

Jesenske počitnice... Teden norij in neuresničenih načrtov. Povsem z moje strani, naj se razume. Kajti resnemu človeku v tednu dni, ko otroci nimajo pouka, imajo pa velika pričakovanja, res ni mogoče pospraviti treh kupov dokumentov, ki so se od poletja nabirali na treh, štirih kupih. Utopično je tudi pomisliti, da bom pospravila tri omare, pet škatel ter osem vreč oblek. In še kako se zavedam, kako luksuzen problem imam. (Imamo to srečo, da obleke k nam priromajo same od sebe, ne da bi v to bil vpleten denar. Izjema so seveda moje 'cunje'.) Tudi vrt bo moral počakati, sobne rastline bodo povešene potrpele na novo zalogo prsti. Pa zimske gume bo treba montirati, v kopalnici opraviti manjše popravilo, ker nam pušča tuš... Če se na vse to spomnim, me ima, da bi segla po papirnati vrečki in začela dihati vanjo kot prenapeteži v ameriških filmih.
Zatorej sledi spisek stvari, ki mi jih je vseeno uspelo narediti:
1. Ostrigla sem Antonieja, ki se je že ves mesec pritoževal čez ‘dolge lase’. Po amatersko sem ga oskubila, ampak ne ‘na kahlo’, kot so to počeli v mojih časih. Da ne bo pomote. Nona Anica je bila od nekdaj razumna ženska in me je vedno peljala k frizerju. Kjer so me, da ne bi kdo dvomil, tudi ostrigli ‘na kahlo’, s to razliko, da mi je niso dobesedno poveznili na glavo.
2. Celo popoldne smo prebili v bazenu, nato pa se še trikrat zapored stuširali (sem povedala, da imamo pokvarjen tuš?) enkrat normalno, drugič v nalivu, tretjič pa nas je zalil še tovornjak. Tako smo tudi obenem tudi odkljukali pranje avta. 
3. Bili smo nekje prvič; na plaži v bližnjem kraju Castricum. Sicer smo hoteli v tamkajšnji gozd, ampak ker bočno parkiranje še ni moja veščina, smo potegnili do prvega 'normalnega' parkirišča, pet kilometrov naprej, tik ob morju. Tudi ok. (Kratka stranska zabeležka; NAUČI SE ŽE BOČNO PARKIRATI, MONA!!!!)
4. Otroka sta se dodobra naigrala in naskakala v pokritih igriščih. Kar je sicer resen minus zame, a dobršen plus zanju in s tem neposredno za moje duševno stanje. Prav ta trenutek sem sredi največjega živ žava bolj ali manj skoncentrirano pišem, medtem ko Antonie in Jelka... Pojma nimam, kje sta in kaj delata. Vsake toliko prideta vsa zadihana zvrnit kozarec malinovca. 
5. Iz kuhinje in dnevne sobe mi je končno uspelo spraviti velikonočne dekoracije (sic!). Ja pa kaj, no? Ena sama mama z dvema nadobudnežema, dvema levima rokama, s polovično službo in s preobsežnimi načrti. Na to se bom še velikokrat udobno izgovarjala, magari če v dnevni sobi pustim božično drevesce za ob letu obsorej. Saj ga ne bom, a veliko ne manjka. 
6. Z nono Anico nama je uspelo najti vse, kar je za tokratne počitnice načrtovala, celo frajerske kavbojke, in to v trgovini za kavbojke in ne na oddelku za seniorje v C&A. Tja naj kar seniorji hodijo, ne pa petinosemdesetletna nona Anica, ki lahko plete še brez očal. 
7. Pripravila sem kosilo s sorodniki. Ki je imelo še zelo ugoden stranski učinek: stric Paul nam je popravil tablični računalnik.
8. Ponovno sem navezala stike s starši nekaterih otrok, a brez res želenih učinkov. Naučila sem se nove lekcije. Kljukica in nov 'hešteg' #nikomeništa.
9. Prav ta trenutek prvič po dolgih tednih globoko in sproščeno vdihnila. Willem bi bil ponosen name. Živela pokrita otroška igrišča!

sreda, 12. oktober 2016

Don't answer the phone, Peggy Sue

Še zadnjič sem s konicami prstov šla čez  polnilec nabojev, tehtnico za smodnik in ostala orodja, privita na Willemovo delovno mizo. S pogledom sem poslednjič objela njegovo sobo, ki je bila takšna, kakršne sem je bila vajena, potem pa sem vanjo spustila Roba, tajnika strelskega društva, v katerega je bil včlanjen Willem. Po Robovem obisku njegova soba ne bo več njegova soba. Štirinajst let je bilo streljanje, predvsem z antičnim orožjem, Willemova strast, od tedna, ko sva se spoznala pa do njegove smrti. Rob je prinesel še zadnje Willemove medalje, tudi tisto skupinsko, ki so si jo z zmago pridobili maja 2015, skupaj še z enim strelcem. Zmaga, ki je nikoli ni slavil. Jelka jo je nesla naslednji dan pokazat v šolo, Antonie pa je odnesel ostali dve.
Rob se je ponudil, da bo katalogiziral in ocenil Willemovo opremo ter jo odnesel na društvo. Čas je, da se po dobrem letu poslovim od vseh orodij in naprav, ki jim niti imena nisem vedela, kaj šele, da bi jih znala uporabljati. Rob je med sortiranjem pripovedoval zgodbe. Svojo zgodbo, sestrino zgodbo, zgodbo njegove hiše, zgodbo o smrti njegove mame... Zavzeto sem ga poslušala. Rada imam zgodbe. Rada imam dobre pripovedovalce.
Zgodbe so se končale in pozno popoldne je pet velikih škatel zapustilo naš dom. Romale so tja, kamor zdaj spadajo: na Willemovo strelsko društvo. Zrla sem za Robovim velikim avtomobilom, v katerem je za vedno odpeljal Willemovo DNA. Vrnila sem se na podstrešje in zaprla vrata Willemove sobe, ki to ni bila več.
S to zgodbo na duši sem naslednji dan sedela v službi na sestanku za študijske svetovalce. Obiskala nas je predsednica Univerzitetnega Oddelka za raznolikost in enakopravnost. Ja, to imamo v Leidnu.
'Vsak ima svojo zgodbo,' je začela, in morala sem se nasmehniti. Pripovedovalka. Povedala nam je, kako je pred leti šla študirat v ZDA. V študentskem domu je med drugimi dekleti živela tudi Peggy Sue, ki so jo starši redno klicarili s svojega ranča v Kentuckyju ter ji pridigali, naj se vendar vrne domov in se poroči kot se spodobnemu dekletu pritiče, češ, kaj ji bo študij. Vsak petek zvečer je Peggy Sue jokala v skupni jedilnici. Slehrni petek zvečer, ko je zvonil telefon, so jo študentke rotile, naj za božjo voljo ne dviga slušake: 'Don't answer the phone, Peggy Sue.' A Peggy Sue je bila z dežele, spoštovala je svoje starše ter se je vsakič zvesto oglašala na klice, zatem pa bridko jokala, dokler ni po nekaj mesecih popustila in se vrnila na farmo nekje globoko v Kentuckyju. Naša pripovedovalka jo je po dolgih letih spet srečala, ko je sama že diplomirala in tudi poučevala na univerzi. Peggy Sue se je brumno poročila, rodila nekaj otrok, zatem pa se je ločila. A vrnila se je na univerzo: 'Dokončala bom študij, pa če se svet podre.'
Smo taki in drugačni, a vsak ima svojo zgodbo: Peggy Sue, Rob, predsednica Univerzitetnega oddelka za raznolikost in enakopravnost. Zvečer sem se vrnila v podstrešno sobo. Na mizo sem položila tri medalje, ki sta jih otroka skrbno prinesla domov. Soba je bila spet Willemova.
Vsak ima svojo zgodbo. Tudi jaz.