Preišči ta spletni dnevnik

ponedeljek, 30. januar 2017

Januar

Januar se poslavlja. Zmrzal je v Deželi mlinov  na veter po treh tednih popustila. Kot bi se napovedovala pomlad. Jutranja zarja je že bolj zgodnja in iz službe se ne vračam več v trdi temi. Narava pritajeno brbota. Čmokaje sledim otrokom, ki oprezajo za vodomcem. Škornji se mi pogrezajo v blato in želim si, da bi se tema tudi v mojem srcu razblinila.
Če čas zdravi rane, zakaj mi je potem bolj hudo kot pred pol leta? Čigav avto še vedno pričakujem vsak večer? Komu zastavljam vprašanja in zaupam svoje dvome?
Komu v mrak šepetam, pa vem, da me ne sliši, in zakaj, zakaj, zakaj še vedno pričakujem neke vrste odgovor? Komu hranim kavbojke, majice in puloverje v omari? Tu pa tam zakopljem svoj obraz vanje in zaman upam, da bom še vedno zaznala njegov vonj.
Spomini so nezanesljiva družba. Včasih me tolažijo in bodrijo, a zadnje čase kot krokar vpijejo: 'Prav nikdar!' Nevermore...
Žalost valovi. Tak val me zalije in grozi, da me posrka v globino, navsezadnje pa me zabriše na obrežje, kjer se raztreščim na tisoč bednih koščkov, zatem pa se zbiram, pobiram in krpam skupaj. Ker je treba pod tuš, pripraviti zajtrk, napraviti sendviče za v šolo in naposled poskrbeti, da moj obraz ni ves lisast od solza, ko ju pokličem: 'Jelka, Antonie, vstanita.' Velika postelja se predrami. Jelka zastoka v polsnu, Anotnie se pretegne, maček mrmraje skoči iz postelje in se zapraši v skledo z briketi.
Pri zajtrku me sinko zaslišuje s poštevanko, Jelka zamišljeno melje svoj prepečenec, v sobo vstopi jutro. Vsakdan je kot sekundno lepilo. Razpok sicer ne prekrije, drži pa dobro. Ko otroka s šolskimi torbicami odhitita proti avtu, zapahnem vrata za sabo in pomislim, da bi marsikdo bil rad na mojem mestu. Zgolj zato, ker imam streho nad glavo.


petek, 6. januar 2017

Vprašanja

Za to leto nimam nikakršnih sklepov. Življenje drvi mimo z neizprosno hitrostjo in jaz z njim. Če se ustavim, začutim, kako sem izčrpana in izvotlena, zato se raje ne zadržujem v vakuumu počitka in razmišljanj. Razen zjutraj, ko mi koledar od prvega januarja naprej, zastavi vprašanje.
1. Kaj je bila prelomnica v vašem življenju?
Ni mi treba dolgo razmišljati: to je bila odločitev, da se odselim na Nizozemsko. Ostalo je zgodovina.
2. Katero značajsko lastnost bi si želeli imeti?
Ko bi le bila bolj samozavestna, sem v hipu pomislila včeraj. Življenje bi bilo lažje brez večnega omahovanja, vedno v toplem in zadušljivem objemu območja udobja.
3. Katerih počitnic se najraje spominjate? Ob tem vprašanju so se mi naenkrat porodili trije odgovori. Poletne počitnice 2015, zadnje z Willemom, zadnje z Jelkinim in Antoniejevim papom. Počitnice 2016, ko smo bili prvič brez njega in smo ne le preživeli, marveč nam je uspelo celo tu pa tam uživati v bovškem poletju. Počitnice 2013, ko smo šli med drugim v Olimje, kjer smo uživali vsi, tudi nona Anica. Odločila sem se za slednje.
4. Do katerega leta bi radi živeli? Do devetdesetega. Glih sem dobro čez polovico. Recimo. Upam.
5. Kaj je prvo, kar storite zjutraj? Izpraznim pomivalni stroj. Dobrodošli v mojem predvidljivem življenju.
6. Kdaj ste nazadnje naredili nekaj prvič? Po tem vprašanju sem se odločila, da bom prvič v življenju naredila sarme. Predvčerajšnjim so dobro uspele. Pa mi nona Anica ob večerji reče: 'Se spomniš, kako si jih pred leti prismodila?' Presneto!!!! Očitno sem zažgane sarme dobro potlačila. Nona Anica ima izvrsten spomin. Morda je za Jelko in Antonieja bolje, da ne dočakam devetdesetega leta. Če bo šlo tako naprej, bom pred svojim sedemdesetim senilna kot prostozidarska loža.


sreda, 4. januar 2017

Junak

Čudovite sosede imam. Nanje se lahko nanesem, če potrebujem varstvo za otroka, redno me presenetijo s pripravljeno jedjo, da mi tu pa tam ni treba kuhati.
Tri otroke imajo. Najmlajša ima štirinajst let, najstarejši pa dvajset. Ta je poseben fant, vztrajen, resen in trezen. In v družini ga vsi podpirajo. Ko je začel veslati v bližnjem klubu, sta se mu pridružili še sestra in mama. Ko se je lotil potapljanja, so ga vsakih štirinajst dni vozili precej daleč, da je opravil vse možne potapljaške tečaje, med drugim tudi reševalnega. Vesla še dandanes, le da je zdaj inštruktor v Amsterdamu.
Prejšnji teden je v kanuju dvosedu veslal po reki Amstel, skupaj s tečajnikom, starejšim Angležem.
Zaradi neobičajnega drena, v Amsterdamu namreč te dni poteka Festival svetlobe, sta se odločila, da bosta malce drugače odveslala do kluba. Pričelo se je mračiti in tam, kjer je bila reka Amstel najširša, sta v vodi nekaj opazila. Moj sosed je sprva mislil, gre za črno lisko ali raco, a ko sta priveslala bliže, sta videla, da se v vodi za življenje bori nek moški. Do njega sta priveslala ravno v trenutku, ko je izgubil zavest. Sosedov fant je takoj vedel, kako naj ukrepa, a v nestabilnem dvosedu je bilo zapleteno. S kolegom sta klicala na pomoč, vendar so mimoidoči očitno mislili, da se zafrkavata, Dokler neka turistka naposled ni poklicala reševalcev. V petih minutah je priletel policijski helikopter, pridrveli so gasilci in rešilni avto, gumenjak s policisti je priplul s tako hitrostjo, da je skoraj prevrnil dvosed. Z združenimi močmi so nesrečneža spravili na obrežje ter ga v kritičnem stanju prepeljali v bolnišnico. Čez nekaj dni je bil odpuščen. Francoski turist. Kaj je počel sredi reke z nahrbtnikom na ramah, zgodba ne pove. Sosedov poba mu je rešil življenje. Tako sem ponosna nanj, čeprav za njegovo dejanje nimam niti najmanjše zasluge.
Kaj je namen te zgodbe?
1. Ne hodite plavat  v reko sredi zime. Če pa si tej skušnjavi le ne morete upreti, vsaj nahrbtnik pustite na nabrežju.
2. Če kdo kliče na pomoč, morda resno misli.
3. S sosedi je vredno imeti dobre stike.
4. Lahko boste letos naključni junaki.
5. Pa srečnega in zdravega.