Preišči ta spletni dnevnik

sreda, 18. julij 2012

Droban preblisk v temačnem dnevu.

Danes, na mračni, hladni dan v pisarni za računalnikom. Julij se je našemil v april, zunaj je le 17 stopinj. Medtem ko sem v administrativnem sistemu urediti predmete za študentko, ki bo kmalu diplomirala,  se mi je nekaj hudo zataknilo in ne morem naprej. Čakam, da pride kolegica, da me reši iz kaše. Lahko bi urejala arhiv, kup papirjev me obtožujoče gleda, a se mi ne da.
Rada bi izkoristila ta trenutek prostega teka, da mi gredo misli svojo pot. A nobena briljantna zamisel me ne preblisne, stripovska žarnica nad mojo glavo je ugasnjena. Pravijo, da je prav, če se človek malo dolgočasi, ker ga ravno takrat obišče navdih. Očitno se ta trenutek dolgočasi truma ljudi in navdih ne utegne obiskati prav vseh. Mene pusti zaenkrat na cedilu. Z neba je spet začelo mezeti. Ljudje na ulicah odpirajo dežnike. Jaz ga nimam, bom pač mokra, ko pridem domov.
'Ljudje božji,' pomislim, 'v službi sem in si vrtam po nosu, zdaj zdaj me bodo odpustili, ker tako ali tako samo blefiram, pojma nimam, ne znajdem se...'  K sreči vstopi Lenie in prekine moje miselno flagelantstvo.
Tudi njej ne uspe. Čas, da se obe spraviva domov. In skrajni čas, da se obe spraviva na počitnice. To ni nič.
Na poti do železniške postaje se mi utrne iskrica. Mala, a vztrajno brleča. Na vlaku končno zažari žička v žarnici. Sopotniki pa nemoteno listajo po časopisih, brskajo po svojih pametnih telefonih ali zrejo v sivino, skozi katero gladko drsi vlak. Že vem, o čem pisati...

ponedeljek, 16. julij 2012

Nizozemsko poletje

Kot otrok sem nekoč gledala odddajo o tem, kako otroci iz drugih evropskih držav preživljajo poletne počitnice. Med drugim je kamera spremljala nizozemskega dečka, ki je v rumenih škornjih in rumenem dežnem plašču stikal po premočenem vrtu, zraven pa je lilo kot iz škafa. Vajeni neskončnih toplih in suhih poletij, se mi je fantič zasmilil v dno srca. Niti malo se nisem zavedala, da bosta taka poletja doživljala moja otroka. Saj ne, da bi jima privoščila peklensko vročino, ki je kar nekaj tednov visela nad Slovenijo, ampak tole naše poletje tu pa je letos tako bedno. Zna človeka kaj bolj zamoriti kot hladno deževno poletje? Jutro za jutrom si navlečem dežni kombinezon in odkolesarim na kolodvor. Luže mi dodobra premočijo stoplala, dež mi v curkih teče po obrazu, izza kapuce, za vrat. Brrrrrr. Peron se spremeni v skupinsko slačilnico, premočeni kombinezoni končajo v plastičnih vrečkah in se skupaj s potniki drenjajo v prepolnih vlakih. Poleti so vlaki v skladu s počitniškim urnikom redkejši, predvsem pa krajši. V službo pridem z premočenimi rameni in čmokajočimi sandali. A se vsaj lahko zbrano posvetim delu, ne da bi me lepo vreme vabilo iz pisarne.
Ob ponedeljkih in čertkih, ko sem z Antoniejem in Jelko doma, pač moramo opraviti najnujnejše nakupe. S škornji in pelerinami se odpravimo k peku in na tržnico. Nehote se spomnim tistega ubogega dečka s televizije. A otroka se ne menita za slabo vreme. Tudi to ima namreč svoje dobre strani: lahko nemotoma skačeta po mlakužah, doma lahko dlje kot ponavadi gledata televizijo in ko Antonie popoldne zaspi, se greva z Jelko njeno priljubljeno igro: v spalnici me spravlja spat. Čudovita igra, pri kateri se lahko spočijem, težava je le v tem, da obstaja velika nevarnost, da zares zadremam. To se mi je že dvakrat pripetilo, Jelka pa je obakrat takoj smuknila v kazenski prostor, k Antonieju v posteljico, in mu skrajšala popoldanski počitek vsaj za pol ure. Posledice: nergav malček, huda mama in globoko užaljena bodoča diva.
Čeprav so napovedovali sodni dan, je davi kot po nekem čudežu sijalo sonce. Ko se je Willem odpravil v službo, sem otroka posadila na 'mama-bike' in ju odpeljala na otroško kmetijo, kjer sta preganjala race, pave in kokoši, grebla po pesku, božala prašiča in mačka - temu je Jelka kradoma dala še poljubček na rep, s tem pa zasejala hudo paniko med bolhami, ki so tam pravkar imele piknik. Sivega neba sploh nismo opazili, dokler se ni opoldne skoraj stemnilo. Vsi premočeni smo prišli domov. Pred hišo sem v nahrbtniku zaman iskala ključe. Lilo je kot iz škafa, preklinjala sem, da se je kar kresalo. Na srečo je prišel domov sosed Richard, ki nas je z rezervnim ključem, ki ga imamo pri njih, rešil iz zagate. Moji ključi so ležali na prepražniku na hodniku. Pozabila sem jih v ključavnici, nekdo pa jih je skozi pisemsko režo vrgel noter. Kako že rečejo: več sreče kot pameti? Zgodba mojega življenja. 
Pogledam na vremensko aplikacijo na telefonu: dež do nadalnjega.
Oglasi se zvonec: sosedova Yanne mi pomoli zavojček in odskaklja med debelimi dežnimi kapljami spet domov. Zanjo so se prejšnji teden začele počitnice in sedaj doma preganja dolgčas s peko. 'Mokro poletje sploh ni taka katastrofa,' pomislim in ugriznem v čudovito limonino pecivo.

četrtek, 12. julij 2012

Pipo zapri!

'Ej, grem, Jelka gnjavi A.' S temi besedami sem davi odrezavo prekinila kratko izmenjavo sporočil s prijateljico. Medtem ko sem nekaj minut hotela uiti vsakdanu in sem pošarila po Facebooku in se tam zaklepetala, je Jelka zlezla k Antonieju v posteljico in naredila črto čez njegov popoldanski počitek. Ko sem fantiča reševala iz judo-primeža, sem si hkrati ogledovala nered v sobi in se komaj krotila. Zadnje čase se mi večkrat zgodi, da vzrojim. Ob pogledu na zmešnjavo v hiši zavre v meni sveta jeza. Včasih zmaga ona, včasih pa jaz.
Jutra so zame postala predvsem... zgodnja. Antonie se ponavadi zbudi okrog šestih, sede ter pokramlja s svojim Jakom Racmanom. Ta ga čez nekaj minut začne dolgočasiti in takrat je čas, da se med vzkliki 'Mama! Papa! vsa polomljena prikrotovičim iz postelje. Antonieja odnesem v dnevno sobo, kjer skozi okno pogledava, če kateri (še večji siromak od mene) tako zgodaj na ta deževen dan sprehaja psa. S sinkom se malo pocrkljava, medtem ko pije svoje mleko. In potem grem pripravljat zajtrk. Antonie vzame Jelkin voziček in iz njega v lahnem loku vrže punčko Kelly, ki letargično obleži na preprogi. Antonie nato na hodniku v rožnat voziček naloži svoje čeveljce in jih hrupno prevaža po kuhinji. Potem se naenkrat ustavi, hopla! letita čevlja vsak na svojo stran. Voziček zapelje k mizici z igračami, tam nekaj časa zabija žebljičke, potem pa spet: rrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrr z vozičkom. Tokrat se v njem pelje kladivo. Preden Jelka in papa prideta na zajtrk, je dnevna soba takšna, kot bi jo pravkar zapustila tolpa vlomilcev.
Počasi bo treba vsaj Jelko navaditi na red, a doslej še vsakič, ko jo opomnim, da je treba pospraviti igrače, naredi tako šobo, da bi nanjo lahko parkirali koncertni klavir. Globoko užaljena včasih še premore v škatlo položiti enega od šestintridesetih koščkov zloženke. Saj vem, dva koščka bom našla takrat, ko bom iskala naprstne lutke, enega bom po nesreči posesala, trije se bodo skrili za blazine v kavču. Tolažim se s tem, da verjetno nisem edina. Jeza popusti, ko Jelka zapoje poslovilno pesmico prašičke Olivije, njene priljubljene risanke. Mala junakinja: končno brez dude in tudi brez pleničk, čeprav ji nek škratek med ušesi ne dovoli, da bi kakala v straniščno školjko ali kahlico: podrobnosti bom raje zamolčala, ker jih namreč skušam namerno  potlačiti globoko v podzavest. 
Današnji dan je minil še kar solidno, če odmislim histerični jok, s katerim sta otroka danes pričakala papa, ki se je kot ponavadi iz službe vrnil ob sedmih zvečer. Sosede sumim, da me sumijo maltretiranja otrok.  Willema je verjetno imelo, da bi šel nazaj delat. 
Zadnje dejanje se odvija v kopalnici. Otroka veselo čofotata v kadi. Ko Antonie vstane, mu po lulčku pricurlja nekaj kapljic vode. Jelka zaprepadeno zavpije: 'O, ne!! Pipo ima odprto!'  
'Jelka, to je njegov lulček,' ji v smehu razložim. 
'Pipo zapri,' zaukaže. 
'Jawohl,' potegnem fantiča iz kadi in ga zavijem v mehko brisačo. 


Šobica