Preišči ta spletni dnevnik

torek, 20. december 2016

Spoštovani gospod

V službi me je pričakalo pismo, napisano na roko s kričečo barvo fuksije.
Takole se je glasilo:




Spoštovani gospod!



Ko sem hodil v šolo na Škotskem, sem dejal svojemu učitelju biblijske hebrejščine: ''Baltimore je bil grozen, ampak New York in Washington sta bila še slabša.''
Rambo je bil zanič film.
V njem ni bilo ničesar.
Nizozemski prebivalci mesta Breda pravijo, da psihiatrični pacienti tavajo po londonskih ulicah.
Nizozemski prebivalci mesta ... (nečitljivo) pravijo, da je v Italiji in Grčiji še slabše.
V letu 2016 bi rad objavil zgodbo v nizozemščini o drugi svetovni vojni z naslovom... (nečitljivo) v nizozemskem jeziku.
Ta zgodba ni namenjena predelavi v film.
Poznate kakšno nizozemsko revijo, kateri bi lahko prodal svojo zgodbo?
Leta 2052 bi se rad preselil v varovano stanovanje, da bi lahko postal nizozemsko-francoska dedukcija v (nečitljivo) šoli.



 ...(nečitljivo)




Prijelo me je, da bi spokala domov.

nedelja, 4. december 2016

Miklavž in črni petri na Nizozemskem: preobrat

'Moje družinice ni več,' mi je pred meseci pojamrala sodelavka, ko je njena podjetna osemnajstletnica odletela daleč v Novo Zelandijo, novim dogodivščinam naproti. Sodelavka niti malo ni slutila, da me je prizadela. V mojih očeh je njena družinica še vedno nedotaknjena.
Moj inštruktor je pred leti nevede užalil surinamsko učenko, ko ji je rekel, da mora bolj paziti, ker je v prometu tako kot v džungli.
Sama sem v preteklosti nehote ranila svoje starše, ko sem jima navdušeno kazala fotografije svojih mačk. Šele pred kratkim mi je mama priznala, da si je takrat želela, da bi si lahko ogledovala fotografije svojih vnučkov.
Nenaklepno Nizozemci s svojimi črnimi petri, Miklavževimi paži, žalijo temnopolte sodržavljane in zadnja leta, v globalni srenji, ne le sodržavljane, temveč vse sobivalce tega planeta.
'Diskriminacija,' vpijejo prizadeti, ki jih v oči bodejo črni kodri, temno rjavo našminkani obrazi, rdeče ustnice, zlati uhani in pisana oprava črnih petrov.
'Tradicija,' vpijejo Nizozemci, ki so v otroških letih častili črne petre kot prijazne Miklavževe pomočnike, ki trosijo sladkarije, plezajo po strehah in skozi dimnike mečejo darilca v nastavljene šolenčke. V njihovih glavah in srcih rasizem ni obstajal.
Gre za Wir-haben-es-nicht-gewusst-virus, ki se ga kot pripadnik velike bledolične priviligirane večine hitro nalezeš. Ampak odkar je svet postal velika medijsko povezana vas, ne s tradicijo ne z nedolžnimi otroškimi čustvi ni več moč opravičevati rjavih obrazov našminkanih belcev. Ker v tem pogledu niso čisto nič drugačni od črno pobarvanih svetlopoltih ameriških igralcev, blackfaces.
Z zanimanjem opažam, kako črni petri polagoma zapuščajo Nizke dežele. Na njihovo mesto tu pa tam stopajo sajasti petri - navsezadnje se dričajo skozi dimnike -  zlati petri, rumeni, mavrični, zeleni, vijoličasti... Nič ni narobe z njimi. Otroški praznik se ni izpridil, kot bentijo odrasli. Otrokom je vse ok, dokler so sladkarije in darila, briga jih barva petrov. Da le niso rdeči, ker ti so pa res srhljivi.
Pridevnik 'črni' počasi izginja iz vseh pesmic, to me še najbolj fascinira. Teksti izpred dvestotih let dobivajo novo podobo. Tradicije se spreminjajo. Priče in soudeleženci pa se spreminjamo z njimi.
Foto: de Volkskrant



sreda, 30. november 2016

Najbolj bedna mati na svetu

Pravijo, da imajo starši enega otroka vedno raje. Jaz se s tem ne strinjam. Je pa res, da se moram za to, da imam svojo hčerko enako rada kot svojega sina, trikrat bolj potruditi. Saj ne, da bi mi to v njenih očeh uspevalo. To mi redno subtilno daje na znanje, ko se na šolskem dvorišču dere, da sem najbolj bedna mati na svetu. Včasih me je je celo malo sram, verjetno se dejansko sramujem sama sebe, tako kot že leta. Začneš sam s sabo, sledi obdobje sramovanja lastnih staršev, nato pa, če imaš smolo, svojih otrok. Videti je, da sem z Willemom pokopala še tisto malo razumevanja, kar sem ga premogla.
'Moja mati me ne razume,' je javkala Jelka na dvorišču.
'Tehten razlog za ločitev,' sem razdražena bevsknila v veliko veselje neke mame, ki je takoj vskočila:
'Ah, Jelka, pa se k meni preseli, če tvoja mama ni dovolj dobra. Jaz imam prostor zate, ker bom njej oddala Micha.'
Ne Jelki ne Mischu se njen predlog ni zdel sprejemljiv. Škoda. Pa drugič.
Včasih me ima, da bi jo brcnila čez severnomorski kanal, da bi pristala v amsterdamski industrijski coni. Višek moje ljubezni je danes ta, da tega v resnici nisem storila. Materinstvo mi gre izvrstno od rok. Sicer pa dneva ne gre hvaliti pred nočjo.


četrtek, 20. oktober 2016

Trikrat hura za počitnice

Jesenske počitnice... Teden norij in neuresničenih načrtov. Povsem z moje strani, naj se razume. Kajti resnemu človeku v tednu dni, ko otroci nimajo pouka, imajo pa velika pričakovanja, res ni mogoče pospraviti treh kupov dokumentov, ki so se od poletja nabirali na treh, štirih kupih. Utopično je tudi pomisliti, da bom pospravila tri omare, pet škatel ter osem vreč oblek. In še kako se zavedam, kako luksuzen problem imam. (Imamo to srečo, da obleke k nam priromajo same od sebe, ne da bi v to bil vpleten denar. Izjema so seveda moje 'cunje'.) Tudi vrt bo moral počakati, sobne rastline bodo povešene potrpele na novo zalogo prsti. Pa zimske gume bo treba montirati, v kopalnici opraviti manjše popravilo, ker nam pušča tuš... Če se na vse to spomnim, me ima, da bi segla po papirnati vrečki in začela dihati vanjo kot prenapeteži v ameriških filmih.
Zatorej sledi spisek stvari, ki mi jih je vseeno uspelo narediti:
1. Ostrigla sem Antonieja, ki se je že ves mesec pritoževal čez ‘dolge lase’. Po amatersko sem ga oskubila, ampak ne ‘na kahlo’, kot so to počeli v mojih časih. Da ne bo pomote. Nona Anica je bila od nekdaj razumna ženska in me je vedno peljala k frizerju. Kjer so me, da ne bi kdo dvomil, tudi ostrigli ‘na kahlo’, s to razliko, da mi je niso dobesedno poveznili na glavo.
2. Celo popoldne smo prebili v bazenu, nato pa se še trikrat zapored stuširali (sem povedala, da imamo pokvarjen tuš?) enkrat normalno, drugič v nalivu, tretjič pa nas je zalil še tovornjak. Tako smo tudi obenem tudi odkljukali pranje avta. 
3. Bili smo nekje prvič; na plaži v bližnjem kraju Castricum. Sicer smo hoteli v tamkajšnji gozd, ampak ker bočno parkiranje še ni moja veščina, smo potegnili do prvega 'normalnega' parkirišča, pet kilometrov naprej, tik ob morju. Tudi ok. (Kratka stranska zabeležka; NAUČI SE ŽE BOČNO PARKIRATI, MONA!!!!)
4. Otroka sta se dodobra naigrala in naskakala v pokritih igriščih. Kar je sicer resen minus zame, a dobršen plus zanju in s tem neposredno za moje duševno stanje. Prav ta trenutek sem sredi največjega živ žava bolj ali manj skoncentrirano pišem, medtem ko Antonie in Jelka... Pojma nimam, kje sta in kaj delata. Vsake toliko prideta vsa zadihana zvrnit kozarec malinovca. 
5. Iz kuhinje in dnevne sobe mi je končno uspelo spraviti velikonočne dekoracije (sic!). Ja pa kaj, no? Ena sama mama z dvema nadobudnežema, dvema levima rokama, s polovično službo in s preobsežnimi načrti. Na to se bom še velikokrat udobno izgovarjala, magari če v dnevni sobi pustim božično drevesce za ob letu obsorej. Saj ga ne bom, a veliko ne manjka. 
6. Z nono Anico nama je uspelo najti vse, kar je za tokratne počitnice načrtovala, celo frajerske kavbojke, in to v trgovini za kavbojke in ne na oddelku za seniorje v C&A. Tja naj kar seniorji hodijo, ne pa petinosemdesetletna nona Anica, ki lahko plete še brez očal. 
7. Pripravila sem kosilo s sorodniki. Ki je imelo še zelo ugoden stranski učinek: stric Paul nam je popravil tablični računalnik.
8. Ponovno sem navezala stike s starši nekaterih otrok, a brez res želenih učinkov. Naučila sem se nove lekcije. Kljukica in nov 'hešteg' #nikomeništa.
9. Prav ta trenutek prvič po dolgih tednih globoko in sproščeno vdihnila. Willem bi bil ponosen name. Živela pokrita otroška igrišča!

sreda, 12. oktober 2016

Don't answer the phone, Peggy Sue

Še zadnjič sem s konicami prstov šla čez  polnilec nabojev, tehtnico za smodnik in ostala orodja, privita na Willemovo delovno mizo. S pogledom sem poslednjič objela njegovo sobo, ki je bila takšna, kakršne sem je bila vajena, potem pa sem vanjo spustila Roba, tajnika strelskega društva, v katerega je bil včlanjen Willem. Po Robovem obisku njegova soba ne bo več njegova soba. Štirinajst let je bilo streljanje, predvsem z antičnim orožjem, Willemova strast, od tedna, ko sva se spoznala pa do njegove smrti. Rob je prinesel še zadnje Willemove medalje, tudi tisto skupinsko, ki so si jo z zmago pridobili maja 2015, skupaj še z enim strelcem. Zmaga, ki je nikoli ni slavil. Jelka jo je nesla naslednji dan pokazat v šolo, Antonie pa je odnesel ostali dve.
Rob se je ponudil, da bo katalogiziral in ocenil Willemovo opremo ter jo odnesel na društvo. Čas je, da se po dobrem letu poslovim od vseh orodij in naprav, ki jim niti imena nisem vedela, kaj šele, da bi jih znala uporabljati. Rob je med sortiranjem pripovedoval zgodbe. Svojo zgodbo, sestrino zgodbo, zgodbo njegove hiše, zgodbo o smrti njegove mame... Zavzeto sem ga poslušala. Rada imam zgodbe. Rada imam dobre pripovedovalce.
Zgodbe so se končale in pozno popoldne je pet velikih škatel zapustilo naš dom. Romale so tja, kamor zdaj spadajo: na Willemovo strelsko društvo. Zrla sem za Robovim velikim avtomobilom, v katerem je za vedno odpeljal Willemovo DNA. Vrnila sem se na podstrešje in zaprla vrata Willemove sobe, ki to ni bila več.
S to zgodbo na duši sem naslednji dan sedela v službi na sestanku za študijske svetovalce. Obiskala nas je predsednica Univerzitetnega Oddelka za raznolikost in enakopravnost. Ja, to imamo v Leidnu.
'Vsak ima svojo zgodbo,' je začela, in morala sem se nasmehniti. Pripovedovalka. Povedala nam je, kako je pred leti šla študirat v ZDA. V študentskem domu je med drugimi dekleti živela tudi Peggy Sue, ki so jo starši redno klicarili s svojega ranča v Kentuckyju ter ji pridigali, naj se vendar vrne domov in se poroči kot se spodobnemu dekletu pritiče, češ, kaj ji bo študij. Vsak petek zvečer je Peggy Sue jokala v skupni jedilnici. Slehrni petek zvečer, ko je zvonil telefon, so jo študentke rotile, naj za božjo voljo ne dviga slušake: 'Don't answer the phone, Peggy Sue.' A Peggy Sue je bila z dežele, spoštovala je svoje starše ter se je vsakič zvesto oglašala na klice, zatem pa bridko jokala, dokler ni po nekaj mesecih popustila in se vrnila na farmo nekje globoko v Kentuckyju. Naša pripovedovalka jo je po dolgih letih spet srečala, ko je sama že diplomirala in tudi poučevala na univerzi. Peggy Sue se je brumno poročila, rodila nekaj otrok, zatem pa se je ločila. A vrnila se je na univerzo: 'Dokončala bom študij, pa če se svet podre.'
Smo taki in drugačni, a vsak ima svojo zgodbo: Peggy Sue, Rob, predsednica Univerzitetnega oddelka za raznolikost in enakopravnost. Zvečer sem se vrnila v podstrešno sobo. Na mizo sem položila tri medalje, ki sta jih otroka skrbno prinesla domov. Soba je bila spet Willemova.
Vsak ima svojo zgodbo. Tudi jaz.


nedelja, 25. september 2016

And we did it nevertheless...

Ko je lani Willem pretekel Nočni tek po Zaandamu, se je odločil, da bo naslednje leto šel teč pravi Dam tot Damloop, od Amsterdama do Zaandama. Ni mu bilo dano, saj je natanko teden zatem umrl.
Dolge mesece si nisem mogla obuti športnih copat in se znova lotiti tega, kar me je leta reševalo pred živčnimi zlomi: teka.
Če sem pomislila na tek, sem v isti sapi pomislila na agonijo, ki smo jo doživljali pred letom dni. Povsem neutemeljeno, kot se je izkazalo, a verjetno nisem bila edina, ki so ji take asociacije strašile po možganih.
Dokler se nisem nekega ponedeljka v maju, medtem ko sta bila otroka v šoli, usedla za računalnik in na tek prijavila najprej Jelko in Antonieja, zatem pa še sebe.
Še vedno lahko ostanem doma, sem si govorila. Vsak trenutek se lahko ustavim in odidem peš domov, sem si dopovedovala, ko sem po več kot polletnem premoru tekla po mostu z otoka. Tekla isto pot, zadnjo Willemovo traso. In tako sem storila tudi naslednji ponedeljek in ponedeljek za tem.
Boš šla res teč Nočni tek, so me spraševali. Dobra si, so dodajali.
Le kako naj Dam tot dam vikend povezujem s smrtjo? Ko pa je ta prireditev simbol vztrajnosti vzdržljivosti, druženja, povezanosti.
Tekla sem in in pretekla v dokaz, da se od teka ne umira.
In od žalosti tudi ne.


nedelja, 4. september 2016

Stotine vsakdanjih malenkosti

Stotine vsakdanjih malenkosti je, zaradi katerih lahko zabredem v globoko žalost.
'Papa,' je včeraj nenadoma zaklical Antonie. Ravno sem pospravljala kolesa v kolesarnico in kolena so mi klecnila. 'Kaj pa praviš, sinko,' ga vprašam. 'Nič, samo deklica za ograjo je klicala papa, pa sem jo malo oponašal,' mi je razložil, Doma se za mizo zazrem v rumeno-oranžno septembrsko svetlobo. Pred natanko 49-imi tedni sem ravno tako zrla v bleščeče zgodnjejesensko popoldne, medtem ko je poleg mene usihalo Willemovo življenje. Lep dan za smrt. Tudi včeraj, ko se je od življenja poslavljal sosed. Ljudem se zdi srhljiva misel, da te zgolj stena loči od umirajočega. Meni ne. Prijela sem ga za roko in mu v mislih rekla, naj pozdravi Willema in naj mu pove, da bo vse v redu. Takih bedarij ne izgovarjam na glas. Le sosedi šepnem: 'Nekoč bo tudi s tabo spet vse v redu, čeprav se ti to zdaj zdi nemogoče.'
Stotine vsakdanjih malenkosti... Tudi ta, da Antonie nikoli več nikomur ne more reči papa in pač mora nekoga posnemati.
Mimo priskače fantek iz soseske in beseda takoj nanese na finance.
'Antonie, jaz imam doma velik šparovček, ki je skoraj poln.'
'To ni nič! Jaz imam šparovček in še dve denarnici zapovrh.'
'Moj papa ima tisoč evrov!'
'Moj p... Moj... Jaz pa imam še veliko več denarja!'
Antonie ima sicer zadnjo besedo, a ve se, kdo je moralni zmagovalec. Nohti se mi zakopljejo globoko v dlani.
Na začetku počitnic smo šli skupaj s staršema Antoniejevega najboljšega prijatelja na izlet in medtem ko so otroci plezali po igralih, je Kajeva mama rekla svojemu možu: 'Vidiš, to zagrizenost ima po tebi, previdnost pa po meni.' Tovrstni pogovori... Zavem se, kako neprestano destiliram svojo izgubo in jo prekrivam z izgubo, ki jo trpita moja otroka ali Willemova starša in Willem sam, ker mu ni dano videti, kako njegova otroka odraščata.
Stotine vsakdanjih malenkosti. Tudi takih, ki me spravijo v dobro voljo.
Ko na primer preberem v časopisu, v rubriki Tega vam pa res ni treba vedeti, da je Dolly Parton nekoč na skrivaj sodelovala na tekmovanju za svojo najboljšo dvojnico in da jo je takrat premagal en travestit. Hehetam se, ko na facebooku vidim petelina, ki v modrih hlačah preganja kokoši po kurniku (Rooster wearing pants in Arizona). Willem bi crknil od smeha.
Stotine vsakdanjih malenkosti... Ko se ustavlja vlak pri Haarlemu opazim, da se je na pročelju štaba Hells angelsov snela črka H. Ells Angels. Kljukci...
Včeraj smo šli tudi v luna park, ki je ta teden v mestu. Nehote sem pomislila na to, kako smo pred slabim letom tam bili še vsi štirje. Ko sem še naivno mislila, da se nam nič hudega ne more zgoditi, simbolično grozečim oblakom navkljub.






sobota, 20. avgust 2016

Prve počitnice v troje

Darteldome, pokrito igrišče, kjer lahko za nekaj evrov spustiš otročad, da pleza in skače, starši klepetajo ob mizicah, gledajo na telefone, ena mama je za prenosnim računalnikom. To sem jaz. Čuden kraj za pisanje bloga, ampak dejstvo, da otroci razsajajo tukaj in ne po naši dnevni sobi, me pomirja.
Zadnji teden počitnic je pred vrati. Včeraj sem po treh tednih prvič spet bila v službi. Sorazmerno mirno brkljanje za računalnikom mi je dobro delo. V petek ni v našem nadstropju skoraj nikogar. Vsi so še na dopustih ali pa imajo tako ali tako petek prost. Pospravljena pisarna me je molče sprejela, pisarniški stol je pomirljivo sprejel moje razbolelo telo v svoje naročje. Napad kašlja me je opomnil, da se ni pametno v mokrih kopalkah nastavljati vetru na nizozemski plaži ob borih 19-ih stopinjah, ne glede kako vabljivi so valovi Severnega morja. Kakšno poletje... Brez Willema, ki bi se udeleževal naših pustolovščin, bil priča podvigom Jelke in Antonieja in ki bi kdaj pa kdaj vskočil, ko bi mi bilo vsega preveč.
In vendarle te počitnice niso bile tako žalostne, kot sem se bala. Le enkrat so me premagale solze. Bili smo v Sloveniji in  nekega večera je bratranec celemu sorodstvu igral na kitaro pri noni Anici. Naenkrat nisem mogla več prenesti pogleda na prazen stol poleg mene.
A takoj  naslednji dan smo se že hiteli kam kopat ali pa smo rinili v gozd in nono Anico oblagali s storži ter prezgodaj odpadlimi želodi. Oddih v Bovcu bi to leto bil idealen, če bi bil Willem z nami. To pot nas niso pikale ose, pred vročino se je bilo vedno moč umakniti v gozd ali k Soči. V Čezsoči smo uživali v sproščenem improviziranem vzdušju bazena Slatenik, in otroka sta prvič jahala na pravih konjih, na posestvu Blata na Žagi. Ko si je Antonie tam izbral največjega konja, Camparija, sem na debelo požrla. Saj ne, da bi se bala, da bo kaj narobe - jahalni inštruktorici Greti sem hipoma na slepo zaupala - ampak Campari je bil res velik. In Antonie je pač majhen za svoja leta, čeprav tega ne smem nikoli reči na glas, zdaj sem se celo zasačila, da sem to zelo narahlo natipkala. Kakšno doživetje je to bilo. Nerodno sem cepetala za svojima malima jezdecema in obsedeno fotografirala. Še skoraj slabo leto po Willemovi smrti imam kdaj občutek, da mu moram še toliko povedati, vse shraniti, arhivirati, kot da bo nekoč prišel nazaj. Zavedam se nesmiselnosti mojega početja, a ne morem se sprijazniti s tem, da vse to zamuja.

petek, 29. julij 2016

Saj gre

Z Willemom sediva na terasi. Zatisnem oči in pomislim na april pred desetimi leti, ko sva bila na snidenju sorodnikov Van Kampen.
'To je bilo, še preden sem umrl,' je rekel Willem.
'Pa saj nisi umrl,' ga prepričujem, 'Saj si še vedno živ!'
'Še vedno si živ,' mi zamrejo besede na ustnicah, ko se predramim in mi pogled odtava v megleno jutro. Neizbežno spoznanje mi prikliče solze v oči. Na Willemovem mestu spokojno diha Jelka, globoko pogreznjena v spanec.
Vedela sem, da mi bo poleti najbolj težko. To je bil čas, ko smo bili res skupaj, ko smo se pripravljali na počitnice, čas, ko sem se tako varno počutila ob njem, medtem ko je zbrano sedel za volanom in nas peljal stotine kilometrov proti jugu. Še vedno se spomnim vonja avtomobila. Lani sva se pridušala, da si takega histeričnega dopusta nikoli več ne bova dovolila. Naše zadnje skupne počitnice so bile kljub križem in težavam tisočkrat lepše, kot bodo naše prve počitnice brez papa.
Po teh živih sanjah se mi vse jutro vsiljujejo podobe paralelnega življenja: pred hišo je parkiran naš volvo, ne moj mali suzuki, Willem me bo v petek, moj zadnji dan pred dopustom, prišel iskat v službo, namestil bo ekrana na avtomobilskih sedežih, da  bosta otroka lahko med potjo v Slovenijo gledala risanke, skupaj bova šla na kosilo, da proslaviva začetek dopusta...
Willem je lep spomin, senca mojih sanj, topel pogled s fotografije.
Po zajtrku izvlečem sesalec iz omare, ga vključim in se v solzah sesedem poleg njega. Ne morem se obvladati. Nekateri starši zmorejo zadrževati svoja čustva pred otroki, jaz pa na teh preizkušnjah vedno znova zamočim. Antonie me zaskrbljeno gleda in ko mu razložim, da sem sanjala o papu in da ga pogrešam, mi vzame sesalec in začne z vso vnemo sesati. Srce se mi stisne. Še sreča, da nas ta dan čaka obisk v živalskem vrtu Artis. Vožnja z vlakom in nato prestop na mestni avtobus, nato pa z google maps do Artisa in naš izlet v Amsterdam postane prava pustolovščina.  Ko smo se naveličali živali, smo si v planetariumu ogledali natanko isti film o Darwinovi teoriji naravne selekcije, kot pred enim letom, ko smo Artis obiskali z Willemom. In kako ponosno sem v takratnem zapisu  leto dni nazaj zapisala, da je Willem takoj imel pri roki odgovor na vprašanje, za katerega sem mislila, da je težko.
'Saj gre,' imam sama vendo pri roki odgovor na vprašanje, ki mi ga sočutno postavljajo znanci. Kaj pa naj jim drugega rečem, saj ne bi vedeli, kaj naj z obupano Ireno. Zato si vsako jutro navlečem nasmeh na obraz. Gre, saj gre.


nedelja, 19. junij 2016

Očetovski dan

Dan, da bi se človek obesil. Očetovski dan. Sonce. Veseli očetje z otroki na igrišču, kamor gleda široko okno dnevne sobe. Vesele družine švigajo na kolesih mimo našega kuhinjskega okna. Še doma mi solze tečejo v javnosti. Jelka, njena prijateljica in Antonie pa kot nalašč izberejo ravno Stromaejev album in brezglavo skačejo na Papaoutai.
Où t'es, papa où t'es?
Où t'es, papa où t'es?
Kje si, papa, kje si?
Kje si, betonska stena, kje si, da vate udarim z glavo?
Samo po sebi umevno naj bi bilo, da sem danes posebej dobra mama, posebej močna ženska, pa nisem in ne bom, ker ne morem in nočem.
'A si kdaj pomislila, da bi mu sledila,' me je pred meseci vprašala psihijatrinja.
Danes bi ji prvič pritrdila. In v naslednji sapi zagotovila, da bo misel postala zgolj pisana beseda in nikakor ne dejanje. Marsikaj me veže k življenju.
Čarobni pesek, s katerim se gremo zdaj igrat, torta, ki nas čaka v hladilniku in jutrijšnji dan, ki bo gotovo prinesel kaj novega.


sreda, 25. maj 2016

Pogled naprej

Amsterdam Sloterdijk, knjigarna na kolodvoru. Tu prebijem pet minut, ko čakam na vlak za Leiden.
Pritegnejo me najmanj trije naslovi. Lahko bi jih kupila, če me ne bi prešinilo: ljuba duša, ne bodi trapasta, saj nimaš časa brati. S ščemečimi očmi sem stopila na peron.
Zvečer sem doma klicala mamo, na domačem telefonu je njena številka na četrtem mestu, za 'Blackware', podjetjem, kjer je bil Willem zaposlen enajst let. In pred mano se je odvil prizor izpred skoraj dvanajstih let, ko je bil na obisku Axel, lastnik podjetja, ki je z Willemom obdeloval še zadnje podrobnosti v delovni pogodbi. Potem smo v troje trčili s šampanjcem. Obetala se nam je brezskrbna prihodnost. Spomin je izpuhtel, moje življenje se mi je zazdelo še nekaj centimetrov votlejše in imelo me je, da bi zakričala: 'Svoje prejšnje življenje hočem nazaj!!!!'.
Ministrstvo za nemogoče zadeve ne obstaja.
Danes zjutraj sem otroka peljala v šolo, na poti proti domu pa sem se ustavila v knjigarni. Kajti če bom opustila vero v svetlo prihodnost, bo to začetek konca.


ponedeljek, 23. maj 2016

Zgornja ustnica

Sladoledar Goemans v Zaandamu je najboljši sladoledar na svetu. Na videz neuglednega možakarja poznamo vsi prebivalci in vsak ga tudi na cesti prijazno pozdravi. Njegov sladoled je najboljša tolažba in obljuba poletja na tako mrzel in turobno deževen poznomajski dan kot je bil današnji.
Ko se z otrokoma zbrano sladkamo, zavoham, da je nekdo od obiskovalcev pred kratkim jedel fižol, oziroma zelje, oziroma, sodeč po tem, kako je zaudarjalo, najbrž oboje. Če sem kdaj se pritoževala nad smradom, je Willem  v smehu imel navado reči: 'Svojo zgornjo ustnico vohaš.'
Jelka mu je tako podobna, svojemu očetu. Revica me skuša zadnje čase vedno presenetiti, ker sem tako pogosto žalostna in nejevoljna. V petek me je v spalnici pričakala cvetoča bilka, ki jo je Jelka našla na travniku. Tako lepo vazico je izbrala, da me je prizor pustil brez besed. Minimalizem.


Tale naša Jelka... Rešuje metulje pred utopitvijo, zadnjič je v stanovanje na jedilni žlici prinesla deževnika, ki ga je izkopala na vrtu in ga tako rešila gotove smrti, saj ga je nekdo menda živega zakopal. Nešteto pikapolonic je preselila iz smrtnonevarnih področij na naše vrtnice, kar neizogibno povrzoča izumiranje listnih uši, a tega ji raje ne razlagam. Mi vsaj ni treba brizgati strupa po zelenju.
Pri nas domuje v lončkih najmanj pet jelševih lepencev, dva ji je v varstvo zaupala Jona. Eden je na mojo grozo že izlegel rumeno-oranžna jajčeca. Nenehno preverjam, ali je preluknjani pokrovček na kozarcu dobro pritrjen.
Jelka se ure in ure igra in pogovarja s temi gomazečimi tovariši. Včasih se ji pridruži prijateljica iz soseske. Ki ima specifičen problem, s katerim se spopada kar nekaj otrok, a se njihovi starši sramujejo načenjati to temo. Tudi njeni. Jaz se z njimi igram burko nevednosti, a ko penetrantni smrad doseže moj nos, sem neizprosna. 'Punčka, pojdi se domov preobleč,' ji rečem.
'Mama, saj ona ne smrdi,' se Jelka zavzame za svojo prijateljico, 'Samo NJENO zgornjo ustnico vohaš!'
Willem bi bil tako ponosen nanjo.

sreda, 18. maj 2016

Guilty pleasures

Za binkošti smo bili v Belgiji pri prijateljih in prejšnjo soboto sem po dvajsetih letih spet gledala Evrovizijo. Preživela sem. Niti slabo mi ni bilo. Celo navdušeno sem navijala za Belgijo in Nizozemsko, potihem tudi za Latvijo in Gruzijo. In naposled složno z drugimi šimfala zmagovalko in 'pipota' s Poljske.
Ker me to ni pokončalo, sem v nedeljo znova gledala Evrovizijo: in to posnetek za gluhoneme, v znakovnem jeziku. Lahko bi vso oddajo opremili s podnapisi, pa niso. Še sreča, ker se že dolgo nisem tako zabavala. Z bolečim trebuhom in s solzami v očeh so se mi porodilo vprašanje: kako se gluhi učijo tujega jezika? Se učijo tujih znakovnih jezikov? Ker znakovni jezik namreč ni univerzalen.

ponedeljek, 2. maj 2016

Lieux de mémoire

Ko tu in tam krenemo po poteh spominov, mi je zvečine težko. Vsi naši priljubljeni kraji se zdijo brez Willema brezbarvni in votli. A nenapovedano se prikradejo v naše življenje tudi lahkotni trenutki, ko se zdi, kot bi skoraj ujeli srečo za rep.
Včeraj smo bili pri opu in omi v Noordwijkerhoutu, v Willemovi rodni vasici severno od Leidna. Glede na to, da nismo turisti, nas polja tulipanov ne bi smela več spravljati v trans, a na tem izpitu vsakič neslavno pogrnemo.
'Oh in ah' vzklikajoč smo skrenili s poti proti domu pred neskončne vrste rožnatih in rdečih tulipanov.
Pred dvema letoma je tu nastala čudovita fotografija: Willem z otrokoma, v ozadju pa vijoličaste hijacinte. Visi pri nas v dnevni sobi, kjer se vsak večer poslovim od njega, visi v kuhinje pri opu in omi, pri noni Anici... In vendarle, to pot me je naenkrat obšla misel, da je nemogoče biti nesrečen, če imaš tako obsešen arhiv čudovitih spominov.




sobota, 30. april 2016

Čas

Včasih smo 30. aprila na Nizozemskem slavili kraljičin dan. Toliko lepih spominov se mi utrinja. Willem v oranžni majici navdušeno obeša istobarvne zastavice. Še zdaj ga vidim na podstrešku, kako se mi je šaljlivo spačil v fotoaparat. Facebook me opominja na dogodke štiri, pet, šest let nazaj.
Čas slepomiši z mano. Nenadoma se mi zdi moje bivanje v Ljubljani pred šestnajstimi leti bližje od našega dopustovanja z Willemom, Jelko, nono Anico in Antoniejem, ki je bil pred šestimi leti še kepica v mojem trebuhu. Peščena plaža v Portorožu, kjer sem vsa zardela zakopala Jelkino lulanje, Willem in nona Anica pa sta se hehetala. Del mojega prejšnjega življenja... Willem se mi iz dneva v dan odmika. Kako je že zvenel njegov glas? Kako je vonjalo njegovo telo?
Spet sem pri omari, s prsti grem prek njegovih majic. Vdahnem. Dišijo po omari. Nevralen, trpek vonj. Še pred mesecem sem v njem še lahko zaznala Willema, zdaj pa ne več.
Njegove copate sem pospravila. V njegovi sobi vlada nepopisen kaos. Raznorazni ropotiji so se pridružile sadike paradižnikov, endivije, fižola in janeža. Novo življenje.
Na vrtu v veliki stekleni posodi begajo paglavci, ki so se izvalili iz mresta. Gospa iz ulice, nekaj hiš naprej, nam je širokosrčno podarila delček njenega ribnika. Novo življenje,.. Maček se sumljivo smuka ob posodi s paglavci. Nič dobrega se jim ne obeta.
Otroka sta povabljena na Lucianov rojstni dan. Malček je star dve leti. Njegova mama je bila zadnja, ki je videla Willema teči.
Čez tri dni bo osem let, odkar sva se poročila. Pred natanko osmimi leti, tri dni pred najino poroko, sem Willema zbudila in mu navdušeno mahala z nosečniškim testom pred nosom. Po letih neuspešnih poskusov in po četrtem IUI-ju sem bila končno noseča. Takrat je napočil najlepši čas mojega življenja, ki se je končal natanko pred 31-imi tedni.
217 dni...


petek, 25. marec 2016

Voščilo na ono stran

Pred šestimi dnevi sem izbrisala tvoj profil na facebooku. Sicer bi danes ta socialni medij vseh tvojih 87 prijateljev in znancev pozval, naj ti voščijo za tvoj petdeseti rojstni dan. Še zadnjič tvoj sproščeni nasmeh, tvoj nežni pogled, in - puf - ni te bilo več. Čudno se je srečevati z mrtvimi na facebooku. A zdaj mi je jasno, zakaj je še mnogo teh fantomskih profilov.
Z odpovedjo naročnine tvojega mobilnega telefona sem čakala tako dolgo, dokler prejšnji mesec nisem prejela neprijaznega terjatvenega pisma. Tvojo številko znam še vedno na pamet, že štirinajst let. In še vedno si na prvem mestu na mojem seznamu priljubljenih. Nihče me ne sili, naj te izbrišem.
Tvoji copati še vedno čakajo ob postelji, saj vem, da nikoli ne boš stopil vanje, a ne morem jih vreči stran. Tvoji zloženi puloverji in majice v omari... Včasih jih pobožam, vdahnem njihov vonj in si predstavljam, da dišijo po tebi. Ne morem se še soočiti z napol prazno omaro.
Sedem na tvoj stol, da ga ne gledam praznega, v postelji se stiskam k Jelki in Antoniju.
Kakšen praznik bi bil danes...
Soseda mi je skozi pisemsko režo vrgla svečko. Nanjo sem ti napisala voščilo. Hitro je dogorela, Stoenainosemdeset dni... Slehrni dan ko si dlje od mene, je spet eden, ko sem ti bližje.
Vse najboljše, Starlight Dancer. Namesto z Abrahamom, si se danes srečal s Cruijffom. Za vselej devetinštirideset let star.

       

sreda, 23. marec 2016

Naš nov vsakdan?

-Včeraj se je v Belgiji zgodilo nekaj zelo hudega, nelagodno začnem pri zajtrku.
-Kaj pa, zanima Jelko.
-Teroristi so v Bruslju na letališču in v metroju vrgli bombo in veliko ljudi je mrtvih in še več ranjenih, jima povem.
-Ampak v Sloveniji je bilo dosti hujše, takrat ko se je zaletelo veliko avtomobilov, se je spomnil Antonie.
-Tisto je bila nesreča, to pa so teroristi storili nalašč.
-Kdo pa so teroristi, vpraša sinko.
-To so hudobni ljudje, ki so nalašč nasilni in ubijajo ljudi.
-Zakaj pa to počnejo?
-Ker zahtevajo pozornost. Ker hočejo, da se jih vsi bojimo in da jih ubogamo. Hočejo biti glavni, jima razložim.
-To pa sploh ni mogoče! Oni ne morejo biti glavni, ker ta glavni je Miklavž, vzklikne Antonie.
-Ja, in teroristom letos ne bo prinesel nobenega darila, vsa namrščena pribije Jelka.
-Jutri gremo lahko v pižami v šolo, ker je velikonočni zajtrk, zamenja temo Antonie.
In s tem bi se moral ta zapis končati. Pa se ne more, ker smo na ta dan, ko sem otrokoma razlagala, da se v Zaandamu, majhnemu mestu, 10 km severno od Amsterdama, ne more nič pripetiti, pozno popoldne za dve uri obtičali v neznanskem prometnem infarktu. Helikopterji, policija, rešilci, gasilci, cela mašinerija je bila na nogah. V McDonaldsu naj bi bili teroristi z bombo. Na srečo je bil lažni alarm. Seznam tistih, ki jih Miklavž letos ne bo obdaril, se daljša. Morda je šlo za radikalizirane privržence zdrave prehrane.
Ko to pišem, ugotavljam, da ironiziram celotno spastično stanje v Nizkih deželah. Mar to pomeni, da se navajam na nov evropski vsakdan?
V nedeljo gremo v Belgijo. Pa ne v Bruselj.


sreda, 16. marec 2016

Osmi marec v razmislek

Osmi marec, pred tridesetimi leti. Nabiti z ideološko pozitivno energijo smo dijaki profesoricam navdušeno izrekali čestitke za dan žena. Ko pa je razredni dolgin pri slovenščini brumno podal roko naši najbolj strogi 'tršici', ga je ta prebodla s pogledom, se namrdnila in rekla, da ni zgolj en dan na leto srečna, da je ženska. Iztegnjena roka se je povesila, osuplo smo mencali, naposled pa se posedli in začeli z uro. Izjava naše slavistke mi še dandanes odzvanja v mislih. Dodobra je sesula moje naivno, pravoverno mišljenje o osmem marcu. Na tihem upam, da je dala misliti tudi marsikateri mojih sošolk. In prvič sem se ukvarjala z zamislijo, da je biti ženska pravzaprav sreča, celo privilegij. Naša odrezava učiteljica je bila verjetno prva prava feministka, ki mi je prekrižala pot. Ni bila kričava možača ali zagrenjena ločenka, kakršne sem srečevala pozneje med študijem.
V brezhibnem kostimu, skrbno naličena in počesana je zagrizeno prestregala naše primorske 'gh-je'. 'G! G! Goba! Gozd!,' je zardela poudarjala, ko je spet kdo omenjal Slavkota (!) Ghruma in Doghodek v mestu Ghoghi. Nekoč se je znesla nad Svetlano Makarovič, ki je rovarila proti materinstvu.  Našo profesorico ni odlikovala le njena strokovnost, nenehno vzbujanje dijakov k pisanju in dramski igri, bila je predana mentorica in na prvem mestu mati. Meni je vtisnila neizrbisen pečat: lahko sem srečna, da sem ženska. In med drugim me tudi ta misel rešuje v mojem najtežjem letu doslej. Vedno sem mislila, da sem bila najšibkejši člen v družini. Pa ni tako. Res je, sem mati, sem vdova, kar me uokvirja, a obenem sem ženska, kar me osvobaja, in če hočem, osrečuje.
Ko sem se pred dobrimi petnajstimi leti preselila na Nizozemsko, sem si za osmi marec oddahnila. Razen tradicionalnega letnega predavanja Annie Romein Verschoor na temo mednarodnega dneva žensk, v Leidnu in drugod po Deželi mlinov na veter, so osmemu marcu namenjali le skomig z rameni. Vendar pa pretekli osmi marec na mojem delovnem mestu prvič ni minil neopažen. Atenini angeli, skupina rednih profesoric na Univerzi v Leidnu, je portrete preminulih rednih profesorjev v senatni sobi akademije prekrila s portreti aktivnih rednih profesoric. Ki jih ni bilo dovolj, zato tudi prazni stoli. Ker tudi v Deželi mlinov na veter ženske niso enakopravne. Kdor si misli, da gre za dokaj naivno akcijo, naj pomisli, da imajo podobe svojo moč. Meni se je miselna slika znanstvenika kot osivelega moškega v laboratoriju dodobra zameglila. Sama se raje vidim kot svetovalka nekaterim damam na fotografiji. Zato ignoriram sicer dobronamerne čestitke znank v virtualnih skupnostih. Zato si zavoljo mene lahko tiste afž-jefske pokroviteljske, dvoumne čestitke, cenene nageljne in osamljene vrtnice vtaknete, no ja, ne bom lepobesedila, v rit. Spomnite se česa drugega.

Foto: Marc de Haan

ponedeljek, 7. marec 2016

Happy birthday to me

Še pred šesto uro sem se zazrla v svojo podobo v zrcalu. Neizprosno na napačni strani štiridesetih. Dobro jutro in vse najboljše. V želodcu imam občutek, kot da padam, vedoč, da bom ta in vse ostale rojstne dneve ostala brez najpreprostejšega, in obenem neprecenljivega darila: Willemovega objema. Od njegove smrti ni nič več samoumevnega. Že dneve sem se pripravljala na to jutro. Naposled zlezem v volneno zimsko obleko, mehko, tesno, toplo in dolgo, kot Willemov objem. In nenadoma je začne naletavati sneg, ki sem ga težko čakala že od konca novembra.
Očarana zrem v ples snežink, ko zaslišim zaloputniti pokrov pisemske reže. Na predpražniku leži zavoj. A4 format.
'Knjiga,' pomislim, a ko dvignem kartonasti ovoj, se začudim ob njegovi lahnosti. Odprem ga in ne morem si kaj, da se ne bi prisrčno nasmejala. Ti izajdljivi Nizozemci... V ličnem zavojčku ležijo neusmiljeno postrojene vrtnice. Vzeti si moram precejšnji zalet za miselni poskok, kajti nekako si jih ne morem predstavljati v vazi. Kot bi bile za nek drug namen. Ni mi treba ugibati, vem, da so vrtnice od Nelly, moje drage, nadvse izvirne sosede.
Rože so tu na Nizozemskem postale tako običajne, da si jih ljudje pričenjajo podarijati na vedno bolj nenavadne načine.
Snežinke se umaknejo predpomladnim sončnim žarkom, ki grejejo spletene kite na moji obleki. Z otrokoma odkolesarimo v šolo. Prvi dan po 'krokusovih' počitnicah.
V Antoniejevem razredu se skupaj z Robinovo mamo podava na lov za ušmi S prsti zbrano prečesavam že kakšno sedmo glavico, ko se mi pogled nenadoma ustavi na škornjih, ki kukajo izpod moje obleke. Nič posebnega, navadni zimski visoki usnjeni škornji z nizko peto. LE DA JE DESNI ČRN IN LEVI RJAV!!!!! Na kolesu sem oddirkala domov. Saj ne da bi bilo tako silno važno, ampak danes sem imela zmenek s psihologinjo. Če se bom kdaj lotila pisanja Vdovinega priročnika za preživetje, bo prvi nasvet: 'Najdi si dobrega psihoterapevta zase in za otroke'. Nekako mi ni do tega, da ljudje v čakalnici mislijo, da sem tam zaradi disociativne motnje identitete. Z dvema enakima škornjema sem po terapiji odkorakala v slaščičarno po torto.
Vse tople želje sorodnikov, prijateljev in znancev se vzdolž celega dneva napletajo v mehak šal, ki si ga na debelo ovijam. Vse najboljše meni. In vsem iskrena hvala.

sobota, 27. februar 2016

Mama je glagol

'Iiiieeeu, drobtinice,' se nakremži Jelkin prijatelj Florian.
'A se premikajo,' ga vprašam, 'Ker če se premikajo, je treba ukrepati.'
Ne premikajo se, torej lahko ostanem za računalnikom in pišem, medtem ko mi štirje smrkolini 'preurejajo' stanovanje.
Naj mi slavisti in jezikoslovci pogledajo skozi prste, ampak 'mama' je glagol.
Mama je vzpodbujati otroke k igri, mama je posesati stanovanje, ampak ne do drobtinice natanko, ker to predolgo traja. Mama je kolesariti v zimskem soncu in ostrem vetru, potrpežljivo čakati na igrišču: Mama je  kupovati sveže sadje in zelenjavo. Mama je kupati tu pa tam okusno (palačinke), ponavadi pa 'zanič' hrano (vse, kar spada pod kategorijo 'zdravo'). Mama je bdeti, rano vstatjati, brati zgodbice za lahko noč. Mama je organizirati zabave, načrtovati izlete in predvsem ne dobiti ob tem prehudih napadov stekline.
A mama je obenem iznajdljivo iskati trenutke zase, kratko zadremati na vlaku, ki pelje iz službe. Mama je zahrbtno zakleniti kopalnico in si vzeti tistih pet minut za veliko potrebo. Mama je opozarjati in vzgajati. Mama je tu in tam srkniti glaž vina in tako ohraniti duševno ravnotežje. Mama je preračunljivo prepustiti otrokom I-pad, kar omogoča klepet s prijateljico.
Mama je pisati, mama je zapomniti si, mama je fotografirati...
Mama je tolažiti in lepiti obliže na 'smrtne' rane. In navsezadnje in na prvem mestu je mama ljubiti. Mama ni samostalnik. Mama je verbum. Prva oseba množine.

 
Naključna mama v Amsterdamu

sreda, 17. februar 2016

Ni ga med oblaki

'Mara, si umrla?'
...
'Mara, si umrla!?'
...
'Mara!!!!!'
'Tega ti ne morem povedati,' zašepeče Antoniejeva najboljša prijateljica s stisnjenimi očmi.
Ker je umrla. Za hec. Antonie se zakrohoče. Marin prešerni smeh se vplete v sinkovega.
Pri nas smrt ni nikoli bila tabu, predvsem za Jelko ne.
Natanko 21 tednov tega je, kar sem z otrokoma bila v Hemi. Tja smo šli na kosilo in niti slutili nismo, da se nam bo čez nekaj ur življenje popolnoma spremenilo. Ravno tistega večera je Willema zadela usodna kap. V restavraciji je nasproti naše mize sedela tudi starejša gospa, ki se je pomenkovala z dekletcem, malo mlajšim od Jelke.
'Kje pa je tvoj opa,' je zanimalo deklico.
'Opa  nimam več,' ji je gospa pojsnila.
'Ja, kje pa je,' vrta deklica dalje.
'Opa je med oblaki,' ji pojasni gospa.
Jelka zavije z očmi, se obrne k njima in jima brez olepševanja napol zabrusi: 'Opa je mrtev!'
No nonsense.
Za Jelko Willem čez tri dni ni postal zvezdica, ni zaspal, ni odpotoval daleč stran, ni šel na ono stran mavrice, ampak je umrl. Njegovo telo so zažgali in njegov pepel je zdaj v žari pod zemljo. Pika. A smrti Jelka od takrat ne omenja več. Skrbi jo zame. Tega mi ne pove naravnost, ampak vidim jo, kako jo stisne vsakič ko se mi zasolzijo oči. Ker odrasli ne jokajo. Jokajo predvsem otroci. In otroci so otročji in  nebogljeni.
'Kdor zadnji umre, ima srečo,' je Antonie prejšnji teden prišel do čisto logičnega zaključka.
V trebuhu se mi je porodil tresoči hehet, a Jelkine besede mu ubranijo pot na plano.
'Antonie, ne omenjaj smrti, mama se bo spomnila na papa in bo spet jokala.'
Smeje sem jo objela in ji zagotovila, da bom kljub solzam lepo skrbela zanjo in za bratca. Pravkar sem jo spet spomnila na to, ko utrujena od igre sedi ob Mari in Antonieju na kavču in gleda otroški program.
S kotičkom očesa sem še ravno uspela ujeti senco Irene iz Dežele mlinov na veter. Se mi je le dozdevalo?

nedelja, 31. januar 2016

Čudna vdova

Čudna vdova sem. Velkokrat mi ni do pogovora in ljudje to težko razumejo. Verjetno bi se jim posvetilo, če bi se za hip postavili v mojo kožo in ugotovili, da moram imeti vse do minute natanko načrtovano. Ker se sicer moje krhko ravnotežje razkeglja kot peščeni grad, ki ga zalije morski val. Kronično pomanjkanje časa je moja velika težava, če odmislim strah pod težo odgovornosti in neprestan občutek izgubljenosti ter praznine. Vsi mi govorijo - seveda s čisto dobrimi nameni - kaj vse moram. Sprostiti se, skbeti zase, iti teč, iti na jogo, vabijo me v kino, častna beseda, tega si ne zmišljujem, vabijo me na večerjo v restavracijo, vabijo me na pijačo v kavarno, ja zvečer, kajpada. In hodijo k meni na čaj, kavo, kosilo, večerjo... In jaz jim seveda ne rečem, da bi mi bilo še najbolj prav, da namesto čokolade s sabo prinesejo bormašino, da bi mi obesili par slik v Jelkini sobi. Seveda jim ne rečem, da bi mi bolj prav prišel dober nasvet glede barve novih zastorov v dnevni sobi. Dobrohotno mi svetujejo, naj si izdelam mood board, kolaž fotografij in barv, ki so mi všeč. Če bi imela čas za tak mood board, bi si ga pri priči naredila, iz triinšestdesetih odtenkov črne in enega strupenozelenega. Zatem bi ga raztreščila po betici prvega, ki bi mi spet kaj svetoval v dobri veri, da mi s tem dela uslugo.
In vem, da nisem prav poštena, saj obenem hrepenim po izdatni meri pozornosti. Zato tudi pišem. Čudna, čudna vdova. Bizrana.
Povsem sposobna sama prevzeti žaro z Willemovim pepelom, obenem pa nesposobna iti v Amsterdam, ker sem tam nazadnje bila skupaj z njim in se počutila sproščeno, varno, srečno in na pravem mestu.
Četudi sem vse sorodstvo odločno prepričevala, da mi ni hudo sami iti po žaro, so mi to vsi odločno odsvetovali. Tast je neomajno hotel z mano. Malce nejevoljno sem pristala, kasneje pa sem osramočeno prišla do zaključka, da je Willemov oče imel potrebo po tem. Dokler si dva dni preden bi me moral spremiti, ni premislil. Čustva so ga povozila, kar ni nič čudnega, naenkrat iti 'dvignit' svojega najmlajšega sina v nekakšnem piskru... Ampak sama nisem smela iti, spremil me je Willemov brat. Lepo, da je šel z mano, ampak medtem, ko sva se še debeli dve uri pogovarjala, sem bila v mislih pri seznamu za trgovino in pri jedilnikih prihajajočega tedna. Ker bom sicer morala z otrokoma v trgovino v soboto, ko bo neurje. Tudi vremensko napoved moram po novem budno spremljati. In vmes bi morala še na masažo, k fizioterapevtu ter na tečaj čuječnosti. Marš!
Žaro so mi izročili v ličnem zavoju. Kot bi bila darilo. Odnesla sem jo v Willemovo delovno sobo in posadila na njegov stol. Danes sta bila na obisku njegova starša . Popestovala sta žaro, nato sta jo izročila še otrokoma, da sta jo malo pridržala. V petek jo bomo položili v grob.
'V rokah sem ga imel, ko se je rodil,' se je Willemovemu očetu prelomil glas.
'To ni Willem,' sem mu dejala, 'to je zvezdni prah.'


ponedeljek, 25. januar 2016

Raca

Danes sem bila zmenjena pri kamnoseku. Izbrati sem si želela nagrobnik za Willemovo zadnjo postajo. Z mano je šla svakinja. Šli sva z avtom. Za volanom me je še vedno groza, a svakinjina navzočnost mi je bila v veliko uteho. Desiree je malce nerodna. Ampak vozi pa še vedno bolje od mene in je nepreklicno ter neomajno Willemova najboljša in edina sestra.
'Zdaj pa kar na levo, pa stebričku se izogni,' mi svetuje.
'A kolesarja lahko vzamem s sabo na havbi,' jo pobaram.
'Kakšnega bolj čednega našicaj,' mi med smehom reče.
Na poti mi Desiree našteva: 'Tukaj me je enkrat nekdo skoraj povozil, na tem križišču se je vame zabila ena butasta baba, tam sem enkrat s kolesom, ko je bila poledica, skoraj zletela v kanal...'
Desiree je pravzaprav sila nerodna. A še vedno boljši šofer od mene.
Pri kamnoseku so nama postregli s kavo, prebrskali sva njihov katalog in kar kmalu sem se odločila za preprost nagrobnik. Ko sem prijaznemu lastniku podjetja narekovala napis, se mi je zataknilo. Tokrat sem požrla solze, kot sem jih že ves teden.
In potem  se odpravili ven, da si ogledamo nagrobne spomenike v živo. Črni, antracitno sivi, rjavkasti so čemeli v skoraj spomladanskem soncu. Ugledala sem preprost, črn nagrobnik z dvema ozkima ploščama inbnekako se me je dotaknil. Takoj sem videla, da sem dobro izbrala.
'Lep, skromen, tako kot Willem,' je še utegnila reči svakinja, nakar je zakrilila z rokami in v velikem loku frfotaje s plaščem teatralno zgrmela vznak. Osuplo sem jo gledala, kako si na tleh pregleduje okončine. Ko je hotela narediti korak nazaj, se je spotaknila ob otroški nagrobnik v obliki račke.
Muzajoč se sem jo zvlekla pokonci. Lastnik je zmajeval z glavo in zadrževal smeh. Povabil naju je nazaj v pisarno, kjer smo opravili še druge formalnosti. 
Ko se je Desiree spet namestila poleg mene v avtomobilu, se je obrnila k meni in se pridušala: 'Prokleta raca!'
Kot bi se v meni nekaj razprlo, se me je polotil gromozanski, neustavljiv krohot, ki se ga je svakinja hipoma nalezla. Najine salve neizprosnega smeha so stresale avtomobil in se izlivale v nenavadno toplo dopoldne. Po licih so mi tekle solze in naenkrat sem se zavedala, da se dolge mesece nisem mogla prepustiti smehu. In vendar... da ni to bila le zatrta bolečina, ki si je utrla svojo nekonvencionalno pot na plano?

sreda, 13. januar 2016

I've heard a rumour from Ground Control

'Duša našega papa bo vedno z nami,' razlagam otrokoma. 'To je tisto, zaradi česa je bil naš najboljši papa na svetu.'
Kako naj jima razložim... Še dobro, da na to temo obstojajo knjige.
Duša je kot zrak v balonu. Če zrak iz balona izpustimo, je še vedno okrog nas, čeprav ga ne vidimo, balon brez zraku pa ni več balon.
S pogledom objamem Jelko in Antonieja. Willemove sledi ljubezni.
Že ves dan mi v ušesih igra Bowiejeva Ashes to ashes.  Danes gredo solze svojo nebrzdano pot. Za Willemom, za Bowiejem, za sirijskimi otroki in za kiti, ki so zjutraj poginili na obali Severnega morja.
'Saj se bom potolažila,' zagotavljam zaprepadenema otrokoma.
29. januarja pojdem po Willemovo žaro. En teden bo lahko doma, potem pa bomo njegov pepel položili v grob.
Ko skušam zajeziti svojo žalost, me reši sam David Bowie. Oziroma spomin na na njegov koncert v Zagrebu 5. septembra 1990.
Kakšno doživetje je bilo to. Nekaj deklet, prijateljic iz študenta, nas je šlo skupaj z vlakom. Na stadionu smo se prerazporedile. Tako sva ostali, dve Ireni, pred ograjo na severni tribuni. Drek. Slabo se je videlo na oder, pa še na dež se je pripravljalo.
'Narediva se moni,' predlaga Irena. ki bi, tako kot jaz, rada čim bliže odru.
Varnostniki pred ograjo pa neizprosni. Torej sva šli na pir. Dve razmeroma majhni Ireni za spoznanje prehitro zvrneta dve razmeroma veliki pivi ter ogorčeno opazujeta obiskovalce, ki iz severne tribune čez ograjo plezajo na športno površino.
'Tako, zdaj pa greva varnostnike vprašat, če smeva na polje skozi vrata ali pa bova morali kot ostali plezati čez ograjo,' se je razkoračila Irena, ki jo je opogumljal pir v riti.
Ničesar ji ni bilo potrebno reči, varnostniki so si naju očitno bili zapomnili in so naju med smehom spustili na travo. Blato, pravzaprav. Kako se je ulilo, ko sva se prerinili skoraj do odra. Pred malo Ireno pa se prav takrat postavi nek dvometraš. Pa še plastično vrečko si je dal na glavo. Cepec. S pogledom ošinem Ireno, ki zavije z očmi. In potem pride na oder Bowie. Nori smo od navdušenja. Neka roka iz gneče sname dolginu vrečko z glave. Ground control to Major Tom... Ta nepozabni glas... Po trebuhu se mi zvrtinči jata metuljev, po vsem telesu čutim mravljince. Ireni ob meni igra nasmešek od levega do desnega ušesa. Na glavi ji tiči plastična vrečka.

torek, 5. januar 2016

Čakajoč na znamenje

Medtem ko so ljudje tekali po prazničnih nakupih, sem jaz izbirala grob za Willema. Njegova žara še čaka na pogrebnem zavodu. Na Nizozemskem svojci žaro lahko dvignejo šele mesec dni po kremaciji, da se ne prenaglijo. Še sreča, da je tako. Pred štirinajstimi tedni bi ga verjetno dala raztresti nad Severnim morjem, zadnji čas pa imam nepopisno potrebo po tem, da Willem dobi vsaj skromno obeležje, prostorček na pokopališču, kjer ga bom lahko obiskala z otrokoma, kjer bosta njegova starša lahko prižđgala svečko svojemu najmlajšemu.
Lahko sem izbirala med tremi grobnimi vrtovi, izbrala sem vrt na sredi pokopališča, parcelo na koncu vrste. E 10. To bo tudi moje bodoče parkirišče: prostora je za dve žari.
Izbrati moram še spomenik, a v tem temačnem času ne morem več zbrati poguma za to.
Prijateljica mi je nedavno napisala, da se mi bo Willem razodel na svoj skromen način. Jaz čakam, opazujem, poslušam, a v odgovor vsakič dobim gluho tišino.
'Veš, težko verjamem, da po smrti ni ničesar več,' mi zaupa Yvonne, ki je pred kratkim  drugega za drugim izgubila očeta in mater.
'Ko je oče umiral, sem ga prosila, naj mi tu pa tam pošlje kakšno znamenje,' mi je med smehom priznala. Frans, njen oče, je bil fenomenalen. Bil je član naše pohodne druščine, vedno pripravljen na kakšno potegavščino. Še nekaj dni pred smrtjo je v bolnišnici je sestri, ki je preverjala reflekse na njegovi desni nogi, nagnal strah v kosti, ker je v trenutku, ko se je njeno kladivce dotaknilo njegovega desnega kolena, silno brcnil z levo nogo. Trenutke pred odmerkom, ki naj bi Fransa za vedno uspaval, je zazvonil njegov telefon. 'Reci, da pokličem naslednji teden,' so bile njegove zadnje besede. Četudi naj bi bila racionalen človek, si ne morem kaj, da si Willema in Fransa ne bi predstavljala, kako se skupaj na belem oblačku hehetata, drug drugega zbadata in obujata spomine na naše pohode v Luksemburgu.
'Veš kaj se mi je prejšnji teden zgodilo,' me iz premišljanja zbudi Yvonne, 'Pri večerji naenkrat zaslišim strašen trušč, kot bi nekdo z velikim svedrom sunkovito prevrtal steno v kuhinji. Z možem sva se skoraj podelala od strahu. In strašno je zasmrdelo po sežganem. Tresočih nog sva šla v kuhinjo, kjer se je izkazalo, da je pregorel stroj za pomivanje posode.'
'Da se tudi to lahko zgodi,' sem zavzdihnila.
'Ja, ampak jaz sem trdno prepričana, da je to bil Frans,' je vzkliknila Yvonne.
Willem... Vsaj en znak, rotim te. Če ne gre drugače, se zgleduj po Fransu in mi frdamaj pomivalni stroj ali televizijo, Le te strašne tišine nikar. Pa pralni stroj pusti pri miru, če se le da.