Preišči ta spletni dnevnik

nedelja, 29. oktober 2017

Rammstein in tič

V četrtek zvečer sem obvisela na kavču pred televizijo.  To je tega zapisa vredno, ker je to redkost. Jesenske počitnice so bile v polnem zamahu. Otroka sta zmahana od celodnevnega plavanja zgodaj zaspala. Z razbolelimi udi sem v popolnem miru preklapljala po kanalih, dokler nisem pristala na kanalu Arte, kjer so predvajali koncert Rammsteina v Parizu. Prvič sem jih videla v akciji in šele po kakšnem četrtem komadu sem se zavedala, da sem kot priklenjena. Veličastni pirotehnični šov, aroganca, neotesano ritmično nabijanje, neusahljiva energija, kot da se je vse to preko ekrana prelilo skozi nekaj mojih membran in se skoncentriralo v eno samo željo: 'O, marička, to moram videti v živo!'
Moja rockerska duša je nazadnje tako trepetala, ko sem pred leti bila na koncertu Triggerfingerja.  Kapo dol za pobe Triggerfingerja, vendar so v primerjavi z Rammsteinom pravi Telebajski. Spodobni.
Prmejduš, no, da grem enkrat na koncert Rammsteinov, pa če napol oglušim ali oslepim, da le od začetka do konca slišim Du hast, da se le malce nalezem njihove neposredne nesramnosti. Ker mi bo res lažje broditi po usranih življenskih trenutkih.
Germanski polbogovi so udrihali, žagali in zažigali po stadionu, publika jih je primerno častila. Njihov nastop je bil začinjen s samoironijo, česar nisem pričakovala. Ko sem že nagibala, častna beseda, h ganjenosti, si je Till Lindeman iz hlač izvlekel tiča. OMG!!!!  OMG!!!!!!!
Iz njega je špricnilo kot iz gasilnega aparata. Usmeril ga je v publiko in brizgal ko manijak. Občinstvo pa v žvaniment.
Vse kar je prav. To, da pridem s koncerta slepa in gluha, nekako še sprejmem. Da pa pridem s koncertne dvorane še vsa popackana z umetno spermo... Človek si mora nekje postaviti mejo.

nedelja, 22. oktober 2017

Fuckin' cvetje v jeseni

Ves vikend se že izdatno smilim sama sebi. Slabo fizično počutje  botrovalo vsesplošni slabi volji doma. Kreganje, jok in trmarjenje. Tako obdobje pač. Ko bi mi le kdo za par ur prevzel vajeti... Kaj bi dala za topel objem po takšnem usranem dnevu. Od Frajerskega Atija, na primer. Se je tudi že zgodilo, mimogrede. Pri tem je tudi ostalo, ampak dovolj, da sem se na ta račun nekaj tednov zadovoljno muzala. Jelka ga je prejšnji teden omenila, češ, naj se pa z njim poročim, ker je ločen. Silno se je razhudila, ko sem se začela krohotati. V smeh sem prasnila, da bi prikrila zadrego. Ko sem ji omenila, da bi potem Antoniejev prijateljček postal njen 'krušni' brat, se je namrščila. Sicer pa, ko smo že pri tem, sem na Frajerskega Atija ravno včeraj naletela v trgovini. Ves je sijal. Novo stanovanje in nova služba. In nova punca. BENTI!!  :( Pa saj ju je bilo prav lepo gledati, kako sta družno izbirala paradižnikove konzerve. Nekaj časa sem oklevala med ljubosumjem in zavistjo ter možnostjo plezanja na drevo in potem v jok. Nekaterim se zadeve naenkrat vidno izboljšajo, drugi pa se pogrezamo v vedno globljo kašo. Moje življenje je kot bedna različica Cvetja v jeseni. Bledolična, zamorjena melodrama, ki ne vključuje valjanja po senu, kaj šele seksa.
Itak... Zame bi bil primernejši naš šolski ravnatelj, za katerega ni z gotovostjo trditi, da ima še majhne sinove, če jih sploh ima. Jelki se velikokrat utrnejo izjemne zamisli, zato je nočem frustrirati z malenkostnimi pripombami, češ, da se ravnatelj gotovo ne bi strinjal s tem, da bi ji pred enajstim letom kupili pametni telefon.
Sinoči mi je v kopalnici zaupala, da ve, da sem Miklavž pravzaprav jaz, ampak da bi novembra še vseeno rada nastavljala čevelj, da bi naslednje jutro notri dobila darilca. Še najraje vsak večer, ker tako ali tako ve, da jih kupujem jaz. Pa da Antonie tega absolutno ne sme vedeti, ker je še majhen.
'Slišim vsako vajino besedo,' se je zvonko oglasilo iz spalnice.
Z eno nogo sem že v grobu.