Voščilo na ono stran

Pred šestimi dnevi sem izbrisala tvoj profil na facebooku. Sicer bi danes ta socialni medij vseh tvojih 87 prijateljev in znancev pozval, naj ti voščijo za tvoj petdeseti rojstni dan. Še zadnjič tvoj sproščeni nasmeh, tvoj nežni pogled, in - puf - ni te bilo več. Čudno se je srečevati z mrtvimi na facebooku. A zdaj mi je jasno, zakaj je še mnogo teh fantomskih profilov.
Z odpovedjo naročnine tvojega mobilnega telefona sem čakala tako dolgo, dokler prejšnji mesec nisem prejela neprijaznega terjatvenega pisma. Tvojo številko znam še vedno na pamet, že štirinajst let. In še vedno si na prvem mestu na mojem seznamu priljubljenih. Nihče me ne sili, naj te izbrišem.
Tvoji copati še vedno čakajo ob postelji, saj vem, da nikoli ne boš stopil vanje, a ne morem jih vreči stran. Tvoji zloženi puloverji in majice v omari... Včasih jih pobožam, vdahnem njihov vonj in si predstavljam, da dišijo po tebi. Ne morem se še soočiti z napol prazno omaro.
Sedem na tvoj stol, da ga ne gledam praznega, v postelji se stiskam k Jelki in Antoniju.
Kakšen praznik bi bil danes...
Soseda mi je skozi pisemsko režo vrgla svečko. Nanjo sem ti napisala voščilo. Hitro je dogorela, Stoenainosemdeset dni... Slehrni dan ko si dlje od mene, je spet eden, ko sem ti bližje.
Vse najboljše, Starlight Dancer. Namesto z Abrahamom, si se danes srečal s Cruijffom. Za vselej devetinštirideset let star.