Preišči ta spletni dnevnik

torek, 25. december 2012

V prazničnem Amsterdamu

Jelka ne more zaspati.
'Si žejna, pikica,' jo vprašam.
'Jaaa,' izpod odeje zateglo zajamra moja skoraj štiriletna punčka.
'Čakaj, ti prinesem kozarec vode,' že primem za kljuko.
'Ne, jaz bi kavo. En kapučino mi prinesi.'
Na to prigodo se spomnim, ko nama z nono Anico natakarica prinese dve kisli vodi, čokoladni tortici in skodelici kapučina. V penastem mleku so nama umetelno oblikovali srce in tulipan.
Ko srebava kavo, svoji mami povem to štorijo, ki se je pripetila nekaj večerov nazaj. Ne moreva se nehati hehetati. Sediva v novi šik kavarni v Amsterdamu, sredi nakupovalnega centra Kalvertoren, kamor sva se zatekli pred dežjem. Močno dvigujeva starostno povprečje ter stopnjo dobre volje. Lokal je nabito poln to petkovo popoldne tik pred božičem, a sva edini gostji, ki se prešerno smejiva. Solze nama od smeha silijo v oči. Sto hudičev! Pravkar so stene spremenile barvo!!! Madona, da nama niso česa nasuli v kavo!  Kar lomi naju od smeha.  Malo se zresniva, ko dobiva račun. Znesek je višji od  tistega za kosilo!
'Ah, kamor je šel bik naj gre še štrik,' si mislim.
Kamor je šla sekira, naj gre še toporišče,' me ob takih prilikah dopolni nona Anica. Spet se me poloti smeh. Ne pomnim, kdaj sem nazadnje šla s kom na kavo. Ni časa, ni priložnosti.
Tale petek sem si na silo vzela prosto. V službi imam tako norišnico, da je jemati dopust simptom napovedujoče se blaznosti, a po drugi strani je to najbolj logična odločitev. Še dva dni nazaj se mi je od stresa želodec stisnil v trdo kepo, da se še obračati ni mogel ob osemdesetih čestitkah, ki sva jih z Willemom v naglici poslala. Osemdeset. Nikoli, ampak res nikoli več! To je popolna norost. Da niti ne omenjam, da sva ob pomanjkanju časa na čestitke napisala zgolj naša imena. 'Vesele praznike in srečno novo leto' je bilo napisano že na čestitki sami. Edina osebna nota je bila ta, da sva čestitko oblikovala sama in da sta na njej Jelka in Antonie. Osemdeset. Če to še enkrat napišem, bruhnem v velikem loku, častna beseda.
Prazniki so za to, da jih preživimo s svojimi dragimi, ne pa da se živciramo z absurdnim številom čestitk ter z božičnim nakupovanjem, kar je še bolj nesmiselno in ogabno. Povsem v skladu s to logiko sva se z nono Anico na moj prosti petek torej odpravili v Amsterdam: po nakupih. Najprej sva zavili v blagovnico De Bijenkorf, ki je bila čudovito okrašena. Dren pa tak, da te vse mine. Šli sva zgolj na kosilo, ker imajo božanske solate in čudovito grahovo mineštro.

Nona Anica v blagovnici De Bijenkorf

Potem sva se spravili ven v meglo, ki bi jo lahko rezal. Ogledali sva si prenovljeni mestni muzej, nato pa naju je nakupovalna ulica Kalverstraat posesala vase in prepustili sva se toku množice.
Naenkrat me je preblisnilo, da bi mamo peljala v sto let staro modno hišo v Amsterdamu: Maison de Bonneterie. Sem se vedno splača zaviti, a bognedaj česa kupiti, saj so cene zasoljene, vendar pa je stavba sama nekaj posebnega. V stilu art deca s krasnimi stropnišči, mozaiki ter čudovitimi lestenci, s škripajočimi lesenimi tlemi in s kupolo, ob kateri ti zastane dih. Z mamo vstopiva v malce vegasto dvigalo. 'Pazi, da ne padeš,' jo opozorim, ker je pri vratih dvigala, kdo ve, zakaj, poševna stopnica. V dvigalu se nama pridružita dve starejši gospe, ki ju spremlja še starejši kavalir.
'Glej, da boš damam dal prednost,' ga ena izmed njiju opozori.
'Še na misel mi ne pride, ker je tu nevarno izstopati zaradi poševne stopnice,' šegavo odvrne zgubani gospod.
Vrata dvigala se odprejo, gospod zakorači iz dvigala, se spotakne in teatralno zakrili nekaj metrov med razobešene damske kostime. Osuplo ga gledamo, on pa se zasuka na peti, nas lokavo pogleda in reče: 'Tako, dame, zdaj sem vam demonstriral, kaj se lahko zgodi!'
Res se splača v Amsterdam. Pa ne le v šoping ali v muzeje: najprivlačnejša znamenitost so kar ljudje sami.

4 komentarji:

  1. Mala bi kapučino :)) Izvirnost vam je očitno v genih :)

    Že zdavnaj sem si rekla - nobenega nepotrebnega divjanja zadnji hip, rinjenja v gužvo in zapravljanja. Darilca lahko izdelam preko leta, na koncu grem samo še po čokolado (NUJNO!!!) :)) No pa je vedno treba zaviti še po kakšno malenkost.

    Lepe praznike želim tebi in vsem tvojim. In čim več prijetnih domislic, berejo se bolje od vseh bestsellerjev :)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Tudi tebi, Mojca, lepe praznike ter veliko navdiha!

      Izbriši
  2. Pa ti si prava pisateljica....prav z užitkom je brati tvoje zgodbe.Vesela sem,da sem našla tvoj blog.
    Vesele in lepe praznike tebi in tvojim...pa seveda zvrhan koš zdravja:)LP Urška

    OdgovoriIzbriši
  3. Urška, dobrodošla in hvala, ker si se ustavila na mojem blogu. Tudi tebi vse lepo. Hvala za kompliment, hihi, naziv 'pisateljica' je sicer dober za moj ego, ampak 'spisarka' je ustreznejši. Prav lep pozdrav!

    OdgovoriIzbriši