Preišči ta spletni dnevnik

sobota, 15. julij 2017

The summer of shit

'Si gledala film Poredne mame?' me je vprašala psihologinja.
Kako sem po letu in pol spet pristala na terapiji? Po hitrem postopku. Stalna borba z Jelko me je dotolkla. Njena neprestana jeza in očitki so mi bolj šli do srca, kot sem si upala priznati. Od tistega dne, ko mi je bilo jasno, da Antonie globoko žaluje za očetom, je šlo z mojim razpoloženjem po bregu navzdol. Prejšnji teden smo izvedeli, da lahko odplava za svojo plavalno diplomo, hkrati pa tudi, da nihče od sorodnikov ne bo imel časa, da bi bil poleg mene in Jelke tudi priča temu slavnemu dogodku. Prva Antoniejeva prelomnica brez očeta. Neutolažljivo je jokal in jaz z njim, ko je slišal, da niti njegov priljubljen bratranec, ki mu je sprva obljubil, da bo prisoten, vendarle ne bo mogel priti. In ko je Jelka v najbolj neprimernem trenutku spet izražala svoj gnev nad mano, se je v meni prelomilo še nekaj  in začela sem se dreti ko zmaj. Obenem sem prenehala spati, ker se me je vsak večer polastil dušeči strah, da se bom sesula in da tega naša ranljiva družinica ne bo preživela. Tako sama se še nikoli nisem počutila. V obupu sem se sredi noči odločila, da bom poklicala šolo in zdravnika. Ker je treba začeti od začetka. Ker je naivno misliti, da je treba vedno dati vse od sebe in se maksimalno truditi. In še večja neumnost je pri tem misliti, da bo celoten kozmos sodeloval s tabo. Ker če se še tako trudim, to ni dovolj in nikoli ne bo. In od drugih ne morem pričakovati ničesar. Pri meni ventilirajo svoj šit, verjetno zato, ker vedo, da sem ga vajena. Teža na mojih plečih postaja neznosna. Cena mojih štirinajst let sreče je zelo visoka. Skrajni čas je, da si ogledam Poredne mame in se začnem zgledovati po njih.

ponedeljek, 10. julij 2017

ABC za malenkostneže

Pred kratkim nam je uspelo zbrati vse astronavtske nalepke. Antonie jih je navdušeno lepil v album. Ko bi ga Willem le lahko videl... Včasih sem si ga predstavljala, kako bi s sinkom pregledoval strani, zanj zbiral nalepke, naložil bi si sopotno aplikacijo, s pomočjo katere si lahko opazoval izstrelitve rakete, površje marsa in podobno. Žal mi je bilo malčka, ki je bil za vse to prikrajšan, čeprav se tega ni zavedal. Ampak da smo pa zbrali vseh 160 nalepk, je bil pa izjemen dosežek. Meni v vsem otroštvu pri vseh možnih zbirateljskih akcijah ni uspelo zbrati vseh kartic ali nalepk.
Pravzaprav mi gredo take akcije na živce. Ker je treba hoditi po nakupih v določen supermarket, ker je treba odvečne kartice in nalepke sortirati ter spravljati in po facebooku in whatsappu soljudi buzerirati s seznami manjkajočih številk. Jaz bi se temu vsemu najraje izognila. Pa ne gre. Astronavtske nalepke so v kupčkih romale v naš dom.
Nek zagret očka s šolskega dvorišča me je vendarle prepričal, da sem mu poslala seznam manjkajočih nalepk. Potne srage so mi tekle po hrbtu, ko sem vsa živčna vtipkovala številke v majhno okence na ekranu svojega telefona. Ker če tega ne storim, čeprav nimam časa za to, bo moj sin hudo zapostavljen. Ja, to sem si mislila, častna beseda. Potiho sem preklinjala, ko sem se že stotič zmotila, ali pa mi je telefon spet iz cifer preklopil na črke. Kot da ne bi imela početi drugega. No, ampak trud se je obrestoval in Jelkina sošolka je čez nekaj dni prišla k meni s kupčkom nalepk za Antonieja.
KI SEM GA IZGUBILA!!! Še sama ne vem, kako mi je to uspelo, ampak vsa skrušena sem si to morala priznati.
Na srečo smo dobivali nalepke iz tega in onega konca, kupček odvečnih se je iz dneva v dan debelil in te sem obljubila Antoniejevemu prijateljčku. Njegova mama mi je poslala seznam, meni pa so se ob pogledu na številke in na dva debela kupčka kartic naredile lise po vsem telesu. 'Daj to meni, bom jaz zrihtala,' je rekla soseda, ki je na bolniški in se dolgočasi. Hvaležno sem ji prepustila zadevo.
Ko sem čez nekaj dni fantka pričakala na šolskem hodniku in mu rekla, da imam nekaj zanj, je njegov oče zavil z očmi in zavzdihnil: 'Astronavtske nalepke! Njegov album je že poln.' Ah, saj te razumem, kolega, sem si mislila, le prijazna sem hotela biti.
Te zbirateljske akcije nas delajo malenkostne. Mama Jelkine sošolke je bila menda sila jezna name, ker sem njen kupček nalepk izgubila. 'Pa kako sem se trudila, da sem jih dobila prek facebooka,' je baje dejala, 'tako, zdaj pa tudi tistih, ki jih še imam, ne bo dobila!' In njenemu soprogu se je zdelo pomembno, da to vem. Prejšnji teden je k nam priskakljala druga Jelkina prijateljica s  polno škatlo astronavtskih nalepk. Jelka, ki se je ravno igrala minecraft, jo je gladko ignorirala. Jelka ni zbirateljica. Hvalabogu!