Preišči ta spletni dnevnik

sobota, 28. november 2015

Surinamska babica

Med jesenskimi počitnicami sem z Jelko in Antoniejem šla v Nemo, tehnični muzej za mladino v Amsterdamu. Izlet smo načrtovali že tedne prej. Ko smo se v vlaku peljali proti glavnemu kolodvoru, sem fotografirala otroka in prešinilo me je, da sem ju fotografirala zato, da bi sliko poslala Willemu. Tisti dan bi bil v službi, to bi lahko bil čisto navaden dan. Na zunaj se nam ni videlo, da sta otroka pred kratkim izgubila očeta, jaz pa svojega življenjskega sopotnika.
V Nemu smo celo uro motrili produkcijski proces tovarne žogic. Nato smo se povzpeli na teraso, na zrak. Medtem, ko sta Jelka in Antonie skakljala po stopnicah, se je nenadoma oglasil alarm. Trume obiskovalcev so se iz muzeja drenjale na plano. Noge so se mi zašibile. Panično sem s pogledom iskala otroka. V tistem trenutku sem se počutila neizmerno samo in nemočno. Alarm se je sprožil pomotoma.
Nešteto takih trenutkov je, ko se jasno zavem, kakšno breme odgovornosti pritiska na moja ramena. Kako lahko en sam človek pusti takšno vseobsežno praznino... Kot bi odšla cela vojska.
Tistega počitniškega dne smo se pod večer vračali iz Amsterdama. V vlaku je bilo precej ljudi, a našli smo prostor za tri. Jelka je švignila na sedež pri oknu, sama sem sedla poleg nje, Antonie pa nasproti mene, razočaran, ker tudi sam ni mogel sedeti ob oknu. Na tistem mestu je namreč že sedela priletna Surinamka. Pokimala sem ji v pozdrav, ona pa je Antonieju namenila topel nasmešek.
'Veš, naš papa je umrl,' ji je zaupal.
Ošinila me je s pogledom in se v hipu odločila: 'Ti bi pa gotovo rad sedel ob oknu, kajne?'
'Ja,' ji je Antonie resnobno pritrdil.
Vnemar je pustila svoja leta in zajetnost ter mu dovolila, da se ji je skobacal čez naročje, sama pa se je presedla meni nasproti.
Ponavadi v javnosti ne jočem...

ponedeljek, 23. november 2015

Tri preproste rešitve

Ko je pred nekaj tedni opa Wim sedel na klopci na vrtu, se je vanj obregnil Florian, Jelkin najboljši prijatelj s soseske.
'Jelkin in Antoniejev papa je umrl, ane? Zdaj moraš biti pa ti njun papa,' in se je odskakljal igrat k Jelki v njeno sobo. Navlekel si je princeskino obleko in pomembno oznanil, da je zadeva zrihtana. Opa Wim se je za hip odločal med smehom in solzami, navsezadnje pa se je z zaprtimi očmi predal presenetljivo toplemu oktobrskemu soncu.
Mama Antoniejevega najboljšega prijatelja mi je zaupala, da je Kaya, čim je slišal za tragično novico, stopil k svojemu očetu in mu odredil, da mora za nekaj dni k nam. 'Da boš  nekaj časa Antoniejev papa,' je še pristavil, da ne bi bilo nesporazuma, zatem pa se je sila zadovoljno vrnil k svojim kockam, češ; urejeno.
In ko smo se nekega večera vračali s sprehoda, me je Jelka stisnila za dlan in predlagala: 'Mama, poiskati nam moraš novega papa.' Molčala sem, ona pa je še pribila: 'Takega, ki ne  bo umrl.'
Za hip sem zatisnila oči in si zaželela, da bi bila štirideset let mlajša.


petek, 13. november 2015

Objem v prazno


'Koliko noči je že, odkar je papa umrl,' me še zaspano vpraša Antonie.
'Oseminštirideset,' mu odgovorim.
'A ne že petstopetdeset,' me nezaupljivo pogleda sinko.
S predalnika vzamem fotografijo, ki je bila posneta konec avgusta v živalskem vrtu. Jelka in Antonie se nagajivo smejita v Willemovem objemu.
'Imeli smo najboljšega papa na svetu,' rečem sinku.
'Papa,' žalostno zašepeta.
Pet dni po zadnjem zapisu v tem blogu sem postala vdova.
Možganska kap, brez nekega pravega vzroka. Tri različne bolnišnice. Pet nevrologov. Tri dni obsednega stanja. Štiri ure tesno stisnjena ob ljubezni mojega življenja. Zadnji izdih, poslednji utrip. Morala sem mu pustiti, da je odšel.
V šoli se otroci drenjajo ob meni in me sprašujejo, če se Jelka lahko igra pri njih. Seveda se lahko. In tudi oni so dobrodošli. Hiša je še vedno vesela, čeprav je brez Willema čisto drugačna. Otroci tekajo iz vrta v dnevno sobo in za trenutek je vse tako, kot je bilo včasih. Pa ni.
Jelka skoraj sleherno noč sanja o Willemu.
Antonie vsem govori, da je papa umrl.
Z zevajočo luknjo v srcu tavam po Deželi mlinov na veter. Zvečer, ko poljubim speča otroka, ko me žalost zasuje kot snežni plaz, ko v mislih prečrtam še en dan mojega drugačnega življenja, takrat zaprem oči in tesno objamem v prazno.
A naslednje jutro zopet vstanem, Jelka in Antonie mi pred odhodom v šolo odigrata lutkovno igrico v kateri se bela muca spoprijatelji s pujsom in racmanom, sosed poleg svoje žive meje obreže še našo.
Po dolgih tednih se peljem z vlakom v službo.
'Papa,' zvonko zakliče neka mala deklica v kupeju. Srce se mi stisne kot pest.


.