Preišči ta spletni dnevnik

ponedeljek, 24. marec 2014

Z brez

V Deželi mlinov na veter je treba na smrt resno jemati dve stvari. Na drugem mestu je plavanje, na prvem pa.... Trikrat lahko ugibate. Namig: Nizozemska premore za 35.000 km kolesarskih stez.
Ob sončnih nedeljah se otroci in starši zbiramo v parkcu na sredini našega otočka. Z zeleno čelado na glavi na kolesu pridirka Dean, Jelkin prijateljček, s katerim se je pajdašila v vrtcu. Njegov oče Kees ponosno gleda svojega petletnika in še ne triletno hčerko, ki tudi že mojstrsko lovi ravnotežje na dvokolesnem poganjalčku. Antonie še vedno ropota na svojem triciklu, Jelko pa kolo sploh ne zanima. S prijateljico Izo raje šikanira skupino starejših otrok. Zmajevki mali. 'Da se le mlajših ne lotita,' lakonično komentira Izina mama. Jaz sicer na vsako figo reagiram, ampak tokrat sem se odločila, da ne bom. Vzgajanje otrok v javnosti se mi namreč zdi hudo problematično. Če bosta prekoračili kakšno mejo, bosta pač dobili po goflji.
Jelka ima sicer dve kolesi. Eno večje, s stranskimi koleščki, ki zvečine brezdelno počiva v kolesarnici, in manjše kolo z gasilsko sireno. Na tem kolesu je Willem že pred meseci stranska kolesca snel v dobri veri, da bomo z Jelko dnevno vadili.  Otrok, ki s petimi leti še ne zna kolesariti, je na Nizozemskem prava sramota. Z drugimi besedami, starše takega otroka je najbolje prijaviti zaradi zanemarjanja. Kljub najboljšim namenom nama je z Willemom v pol leta Jelko uspelo na kolo spraviti kakih petkrat. Pod pazduho sva ji okrog pros zavila šal, jo posadila na kolo in začela s strašno kalvarijo po otoških uličicah. Jelka je na ves glas vpila: 'Ojojooooj, ojojooooj! Drži  me, ne me spustiiit!' Nerodno je vijugala, jaz ali Willem pa sva se ob njej vsa zaripla krotovičila na vse pretege. Zdržali smo kakšnih dvajset minut, potem pa je bilo treba nujno domov na čokoladno mleko.
Ampak prejšnjo nedeljo, ko se je naveličala drezanja v starejše otroke, je Jelka prišla k Willemu in zahtevala kolo. 'Čelado ji daj gor,' je svetoval Kees. Roza čelada se lepo poda k rdečim kodrčkom, sem ugotovila, ko sem jo opazovala iz kuhinje. Jelka je pred kuhinjskim oknom zajahala kolo, Willem jo je potisnil in deklič je, častna beseda, kolebavo odkolesaril  ulici! Sicer v silnih vijugah, ampak brez šala, brez stranskih kolesc, zgolj na lastnem občutku za ravnotežje. Velik cmok se mi je naredil v grlu.
'Zdaj znam kolesariti met zonder zijwieltjes, z brez stranskimi kolesci,' je ponosno govorila. Sprva je sicer bolj vozila slalom kot pa kolo, ampak med tednom je tako vztrajno vadila, da sem se včeraj odločila, da bo lahko prvič šla v mesto. Ob nedeljah na ulicah ni drena, plesna šola, kjer se Jelka že nekaj nedelj navdušeno udejstvuje, pa ni daleč. Na vso silo je sicer sprva hotela že kar 'z brez čelade', ampak na srečo se je vdala mojemu 'Niti govora!!!'. Prav nič mi ni bilo žal, da sem zjutraj špricala svoj nedeljski jogging, saj je bil tempo ubijalski. Pošteno sem morala dirjati ob novopečeni kolesarki.
Po plesni urici sva vzeli s seboj domov še Jelkino prijateljico Rosanne. Jelka je s kolesom šibnila ko sneta sekira. Medve pa za njo. Tu pa tam se naju je usmilila in se ustavila. In se potem spet zagnala. Kot bi mignil, smo bile skoraj doma. Še po gričku navzdol in v našo ulico. Težava je v tem, da Jelka sicer po enem tednu dokaj spretno kolesari, zavirati pa še ne zna. Tik pred domačimi vrati je nenadoma izgubila ravnotežje in se - bumf! - zabila v odbijač našega avtomobila. Spektakularno je pogrnila, za nameček pa je nanjo padlo še kolo. Njeni decibeli so kakih sedemkrat presegli dovoljeno mejo. Brez sape sem pritekla k njej, jo rešila kolesa ter jo potegnila k sebi v naročje.
'Vidiš, da je pametno, da si imela čelado na glavi,' sem ji rekla, ko se je pomirila, 'če ne bi sedaj imela luknjo v glavi.' 'Ja,' je vsa zasopihana pristavila Rosanne, 'pa možgani bi ti ven prilezli!'
Jelka me bistro pogleda s svojimi modrimi, še malo solznimi očmi: 'Mama, a zdaj, ko znam kolesariti z brez koleščkov, lahko dobim rolke?'


sobota, 15. marec 2014

Never Give a Day Away. Camel v Paradisu

Prejšnji teden sem bila deležna posebne vrste krsta. Prvič sem obiskala nizozemski posvečeni hram pop glasbe, Paradiso v Amsterdamu. En najbolj znanih glasbenih odrov v Evropi, kjer že od leta 1968 nastopajo rockovske in pop legende. Svojčas, v devetnajstem stoletju, je bil Paradiso cerkev, dandanes pa je tempelj privržencev dobre glasbe, z zavidanja vredno akustiko.
Na koncert sem šla popolnoma nepripravljena. Camel, progresivni rock. Willem je že trideset let navdušen nad njimi, mene pa ta zvrst ne privlači. Če je več klaviatur kot kitar, ne more biti bogve kaj, je moj moto. A enkrat sem bila že v popolni zmoti. Pred leti me je Willem zvlekel na koncert nizozemske simfonično-rockovske skupine Kayak. Koncert je bil svojevrstno doživetje za  glasbene sladokusce. Komplicirane skladbe in virtuozna izvedba so me čisto navdušile. Da ne bo pomote: še na misel mi ne pride, da bi doma prostovoljno poslušala njihove neizmerno dolge štiklce, na njihov koncert pa bi šla v tem trenutku znova.
Pred Paradisom ni bilo nobene gneče, notri pa se je trlo ljudi v pozni srednjeletni post-puberteti. Nenadoma sem se spet počutila rosno mlada. Tako mlada, da sem Willema zvlekla v zgornjo galerijo, kjer sva imela dih jemajoč pogled na oder. Levo je za balustrado nestrpno stegovala vratove vrsta Statlerjev in Waldorfov. Pred mano je vstala gospa, ki me prestavila za trideset let nazaj v preteklost: na las je bila podobna medicinski sestri Mari iz dijaškega doma v Tolminu, kjer sem se štiri leta prebijala skozi gimnazijska leta. Pogledala  sem na oder v hladni modri svetlobi. Dva resna seta klaviatur, pri sprednjem mikrofonu pa za vsak slučaj še en digitalni klavir. Na debelo sem požrla, ko sem opazila ob mikrofonu ležati tudi flavto. To bo koncert za glasbene prenapeteže.
Sestra Mara se je vrnila s pivom ter se namestila ob ograji.
In potem so prišli na oder, Camel, stari mački okrog šestdesetih, v klasični opremi,  za bobni pa en za dve generaciji mlajši, kot bi ušel iz čisto druge scene.  Flavtist in kitarist, ki mu je bilo že kakih šestdeset, me je spominjal na profesorja Stegemana. Dobrohoten, altruistično naravnan, tu sem, vaš sem, izvolite sadove moje nadarjenosti. Ravno sem se začela spraševati, zakaj so si vsi klaviaturisti v takih skupinah hudo podobni in so videti kot klasičen portret s petnajstega stoletjaž; eden izmed klaviaturistov je bil namreč na las podoben tistemu iz skupine Kayak. Pa se Willem skloni k meni in ves radosten pove: 'Ton Scherpenzeel od Kayaka je za klaviaturami.' Svojčas je celo igral pri Camel. Mala malica, tale vskok.
Glasba je bila čarobna, zapeljiva, umirnjena, sčasoma pa se je vanjo prikradla napetost, bobnar je odložil z volno ovite palice, zgrabil za lesene in gromko usekal. Oder je oblila rdeča svetloba. Glasbeni potoček se je spremenil v mogočni polifonični bobneči slap. Kitarista sta žagala, roke klaviaturistov so sem ter tja brzele po tipkah. Sestra Mara je pred mano navdušeno nabijala po zračnih bobnih, Statlerji in Waldorfi so se nič kaj starčevsko gugali v ritmu glasbe. Willem je z zadovoljnim nasmeškom motril oder, jaz pa sem z zadovoljnim nasmeškom motrila njega in mojstre na odru
Soli Deo Gloria, je na cerkveno preteklost spominjal napis nad odrom. Ne bo držalo, razen če to velja za vsakega glasbenika posebej, ki ga doleti čast, da nastopi v tem templju. Čudovit koncert. Roko na srce, tisto flavto bi lahko mirno pustili doma, ampak vzdušje, ki ga je skupaj z muzikanti pripravila publika, za celo generacijo starejša od mene, je bilo nepozabno. For Today se mi je najbolj vtisnila v spomin. Morda se zdi marsikomo samo po sebi umevno, da je treba živeti za danes, a jaz vedno znova na to pozabljam. In to ni OK, kajti današnji dan se mi ne bo nikoli več vrnil in nikoli več ne bom tako mlada, kot sem danes.