Preišči ta spletni dnevnik

nedelja, 31. julij 2011

Back to black, ampak ne prav dokončno.

Danes sem se soočila z moralno dilemo: naj dovolim, da se Lotte igra pri nas ali ne. Lotte je prijazen, nežen osemletni deklič, ki se rad oglasi pri nas, da se poigra z Jelko. Imam pravico lastnemu otroku odtrgati nekaj uric prešernega preganjanja z nekaj let starejšo deklico? So moj razbolel hrbet, popolnoma otrdel vrat in posledična glavobol ter razdražljivost dovolj dober razlog, da Lotte pokažem vrata? Odgovor na obe vprašanji je ne. Kdo pa mi zagotavlja, da me bo čez 24 ur vendarle našla dobra volja in da mi bo od tistih piškavih desetih minut, ki sem jih namenila raztegovalnim vajam, jutri čudežno bolje?
Dopust se mi izteka, na delo se bom vrnila dvakrat bolj zdelana kot pred tremi tedni. Želodec se mi obrača, ko pomislim na vse neopravljene opravke, ki naj bi se jim posvetila ta teden. Cel sveženj papirjev, ki naj bi jih pospravila, me očitajoče gleda s police. Mika me, da bi z njimi nocoj zakurila kres.
Televizija predvaja koncert Amy Winehouse. Amy, Amy, Amy... Vžigalica za mojo grmado, kjer naj bi končali bančni odrezki, dopisi z univerze, voščilnice in ostala navlaka.
Kakšen tragičen prejšnji konec tedna je to bil. Najprej bombni napad in streljanje v Oslu, potem je preminila Julija, mama moje drage prijateljice Meline, nato pa še novica o Amy. Saj poskušam vzpostaviti neko distanco, da se še sama ne pogreznem v črnočrnost: Brevik je fanatičen norec, Julija je dotrpela, Amy pa se je nekako sama zapečatila.
Ampak kaj, če za Brevika velja, kot za muslimanske teroriste? Ga lahko sploh vidimo kot osamljenega, steklega volka, ali pa mu sledi še celo krdelo in pred njim ni varen nihče? In Julija, čeprav nisem bila ob njej, sem nehote podoživljala agonijo mojega očeta, natanko pred štirimi leti. In Amy, jebenti, a nisi mogla počakati še kakšnih 50 let, da bi od tvoje smrti 'imeli korist' tvoji otroci, ne pa glasbena založbe? KRAVA ZARUKANA!!!!