Preišči ta spletni dnevnik

ponedeljek, 18. december 2017

Da bi le trajalo

Sreda popoldne. Antonie in njegova 'zaročenka' Mara rišeta. Antonie zgradbo, Mara pa princesko s srčki in mavricami.
'Tvoj papa je preminil, ane,' je nenadoma rekla Mara. Velikokrat to omeni, verjetno zato, ker si kot šestletnica ne more predstavljati, da je Antonie brez očeta, a je kljub temu razigran pobič, s katerim se je zelo zabavno družiti.
'A ti veš, kaj sploh pomeni preminil,' jo vpraša Antonie.
'Ja', pravi deklič.
'To pomeni, da je umrl,' je razložil moj modri fantek, tako, za vsak slučaj, da ne bi bilo kakršnega koli nesporazuma.
'Ampak umrl se tako grozno sliši,' je mirno rekla Mara, ' Preminil je bolje.'
S smrtno resnim obrazom ji Antonie odvrne: 'A veš, kaj se šele res grozno sliši? IZUMRL!'

nedelja, 26. november 2017

PMS-sed off!

Pravzaprav bi zdaj morala čistiti vrt in ga pripravljati za zimo. Tako pa sedim v pokritem igrišču in tu pa tam preverim, če se mi Jelka in Antonie slučajno s kom ne ravsata.
Zadnje čase mi življenje nenehno podtika izzive, jaz pa jih sprejemam iz žive naveličansti običajnega vsakdana. Sprejela sem novo funkcijo v službi. Sita sem vseh teh svojih notranjih 'ne-jev'. Pa če tudi tvegam ponovno izgubo notranjega ravnotežja, saj tudi slednje ni nič več kot status quo. Dovolj imam prostega teka. Če se mi je življenje pred natanko 26-imi meseci ustavilo, to ne pomeni, da mora biti vedno tako. Nihče me ne bo potisnil naprej, če se ne bom sama.
Dovolj imam terapije, terapevtov, pomagačev, svetovalcev. Dovolj imam same sebe. Pa kaj, če me nihče nikoli z večerjo ne pričaka doma. Pa kaj, če me nihče nima objeti po kakšnem usranem dnevu. Pa kaj, če nihče ne bo prenašal mojih muh in odganjal mojih strahov. Videti je, da se bližam tej točki, ko se bom sprijaznila s tem, da me po tej preizkušnji ne čaka nikakršna nagrada, kvečjemu to, da se vsega navadim, se vsemu privadim in vse sprejmem. Ma saj ne morem verjeti, da pišem take kozlarije. Bluz.
Ko me pa užalosti pogled na vsakega očeta posebej na tem igrišču. Pa da se sredi nečakinjine rojstnodnevne zabave skoraj zjokam, ko mi svak reče, da bo peljal svojo hčerko v Pariz.
Ah... Nekoč bom oba, Jelko in Antonieja peljala v Pariz.

nedelja, 12. november 2017

Brez zaščite

V soboto sem Jelko oddala pri njeni prijateljici, potem pa sva z Antonijem naletela na Frajerskega Atija  in njegovega sinčka, ki je nemudoma predlagal, da bi se šli igrat na bližnje pokrito igrišče. V meni se je začel odvijati notranji dialog.
A: Reci 'ne'. Izmisli si, da moraš v štacuno.
B: (Frajerskemu Atiju) Ja, pa pojdimo.
A: Auu, mona! Ja kdaj boš pa nakupila hrano?? Pa ravno si se malo ohladila, zdaj pa tvegaš, da boš cela smotana še ves naslednji teden!
B: Ah, bo že. Saj Antonieju delam uslugo.
A: Ti sama sebe farbaj!
B: Awwww, glej, kako je seksi, kako je enopotezno dvignil Antonieja na rame!
A: Awwww, tako bo tebe tudi z eno potezo zdvojkal.
B: Glej ga, kakšen frajer je. Kar zvočnik nad mizo je odklopil, da naju muzika ne bo motila med pogovorom.
A: Če se bo kdor koli obregnil ob to, boš videla, da bo še tebe obtožil.
B: Ooohhhhh, kako je frajerski.
A: Anede? Kot kak serijski morilec. Pa malo je že trhel.
B: Kdaj si se nazadnje pogledala v ogledalo?
A: Ej, se spomniš, da je zadnjič z eno lepo, mlado punco izbiral paradižinikove konzerve?
B: Kaj pa, če je bila samo dobra prijateljica?
A: Dve besedi imam zate: serial killer!
B: Kaj pa, če je bila samo dobra prijateljica?
A: Draga moja, vse, kar mu izleti iz ust, je čisti mindfuck!
B: Pa nisem jaz ravno v položaju, da bi se nad tem zmrdovala: fuk je fuk.
A: Pazi, da ne zanosiš.
B: Čepico iz aluminijaste folije si bom poveznila na glavo.
A: To je proti vesoljcem.
B: Pa saj on je en malček vesoljca.
A: Aaaaargh!!!!

Ves teden bom še malo smotana.

ponedeljek, 6. november 2017

Bye bye, Berry!

Ko sem Berryja pred sedemnajstimi leti prvič videla v enem izmed temačnih hodnikov Fakultete za humanistiko, sem si srčno želela, da to ne bi bil eden mojih profesorjev. Videti je bil namreč tak, kot da bo vsak trenutek totalno znorel. Strog, resen, mračen. Leta kasneje, ko je postal moj sodelavec, se je izkazalo, da je Berry eden najbolj človeških, zabavnih, inteligentnih in toplih ljudi, ki sem jih imela čast spoznati. O Berryju sem že pisala na tem blogu. En redkih modrih, zanesljivih in empatičnih moških v mojem življenju. K njemu sem vedno šla po nasvet, če me je v službi včasih zgrabila panika, jo je Berry vedno zrelativiral. Pa tako resen je znal usekati s svojimi pripombami, da sem komajda zadrževala krohot. Kot vodja naše skupine je sestanke vsakič zaključil z: 'Pa hvala za vaše sodelovanje ali pa vsaj za to, da mi ne mečete polen pod noge.' Študentje, profesorji in kolegi smo ga imeli radi in njegova beseda je bila zakon. Nekoč je na dnevu odprtih vrat fakultete delal strašno reklamo za njegovo smer, Nemščino. Nadel si je tak blesavi bavarski klobuk, slekel jakno in pokazal hude 'hozntregerje' in težil vsakemu bodočemu študentu, ki ga je prineslo mimo njegove stojnice. Nemščina na Nizozemskem ni popularna. 'Nemščina? Ni šans,' je Berryju smeje odvrnil neki fant. 'Ma ne bom jaz kriv, če si boš zavozil življenje,' je Berry vpil za njim, v veliko zabavo vseh prisotnih.
Prejšnji teden pa smo se od njega morali posloviti. Ves večer sem prejokala. Pa ljubi možakar sploh ni šel na drugo stran mavrice ali kaj podobnega, ampak samo v penzijo. V slovo so mu pripravili simpozij. Med svojim govorom nas je Berry spravil v solze in krohot. In potem pa kar konec. Berryjeva pisarna temna in pospravljena čaka na njegovo naslednico.

nedelja, 29. oktober 2017

Rammstein in tič

V četrtek zvečer sem obvisela na kavču pred televizijo.  To je tega zapisa vredno, ker je to redkost. Jesenske počitnice so bile v polnem zamahu. Otroka sta zmahana od celodnevnega plavanja zgodaj zaspala. Z razbolelimi udi sem v popolnem miru preklapljala po kanalih, dokler nisem pristala na kanalu Arte, kjer so predvajali koncert Rammsteina v Parizu. Prvič sem jih videla v akciji in šele po kakšnem četrtem komadu sem se zavedala, da sem kot priklenjena. Veličastni pirotehnični šov, aroganca, neotesano ritmično nabijanje, neusahljiva energija, kot da se je vse to preko ekrana prelilo skozi nekaj mojih membran in se skoncentriralo v eno samo željo: 'O, marička, to moram videti v živo!'
Moja rockerska duša je nazadnje tako trepetala, ko sem pred leti bila na koncertu Triggerfingerja.  Kapo dol za pobe Triggerfingerja, vendar so v primerjavi z Rammsteinom pravi Telebajski. Spodobni.
Prmejduš, no, da grem enkrat na koncert Rammsteinov, pa če napol oglušim ali oslepim, da le od začetka do konca slišim Du hast, da se le malce nalezem njihove neposredne nesramnosti. Ker mi bo res lažje broditi po usranih življenskih trenutkih.
Germanski polbogovi so udrihali, žagali in zažigali po stadionu, publika jih je primerno častila. Njihov nastop je bil začinjen s samoironijo, česar nisem pričakovala. Ko sem že nagibala, častna beseda, h ganjenosti, si je Till Lindeman iz hlač izvlekel tiča. OMG!!!!  OMG!!!!!!!
Iz njega je špricnilo kot iz gasilnega aparata. Usmeril ga je v publiko in brizgal ko manijak. Občinstvo pa v žvaniment.
Vse kar je prav. To, da pridem s koncerta slepa in gluha, nekako še sprejmem. Da pa pridem s koncertne dvorane še vsa popackana z umetno spermo... Človek si mora nekje postaviti mejo.

nedelja, 22. oktober 2017

Fuckin' cvetje v jeseni

Ves vikend se že izdatno smilim sama sebi. Slabo fizično počutje  botrovalo vsesplošni slabi volji doma. Kreganje, jok in trmarjenje. Tako obdobje pač. Ko bi mi le kdo za par ur prevzel vajeti... Kaj bi dala za topel objem po takšnem usranem dnevu. Od Frajerskega Atija, na primer. Se je tudi že zgodilo, mimogrede. Pri tem je tudi ostalo, ampak dovolj, da sem se na ta račun nekaj tednov zadovoljno muzala. Jelka ga je prejšnji teden omenila, češ, naj se pa z njim poročim, ker je ločen. Silno se je razhudila, ko sem se začela krohotati. V smeh sem prasnila, da bi prikrila zadrego. Ko sem ji omenila, da bi potem Antoniejev prijateljček postal njen 'krušni' brat, se je namrščila. Sicer pa, ko smo že pri tem, sem na Frajerskega Atija ravno včeraj naletela v trgovini. Ves je sijal. Novo stanovanje in nova služba. In nova punca. BENTI!!  :( Pa saj ju je bilo prav lepo gledati, kako sta družno izbirala paradižnikove konzerve. Nekaj časa sem oklevala med ljubosumjem in zavistjo ter možnostjo plezanja na drevo in potem v jok. Nekaterim se zadeve naenkrat vidno izboljšajo, drugi pa se pogrezamo v vedno globljo kašo. Moje življenje je kot bedna različica Cvetja v jeseni. Bledolična, zamorjena melodrama, ki ne vključuje valjanja po senu, kaj šele seksa.
Itak... Zame bi bil primernejši naš šolski ravnatelj, za katerega ni z gotovostjo trditi, da ima še majhne sinove, če jih sploh ima. Jelki se velikokrat utrnejo izjemne zamisli, zato je nočem frustrirati z malenkostnimi pripombami, češ, da se ravnatelj gotovo ne bi strinjal s tem, da bi ji pred enajstim letom kupili pametni telefon.
Sinoči mi je v kopalnici zaupala, da ve, da sem Miklavž pravzaprav jaz, ampak da bi novembra še vseeno rada nastavljala čevelj, da bi naslednje jutro notri dobila darilca. Še najraje vsak večer, ker tako ali tako ve, da jih kupujem jaz. Pa da Antonie tega absolutno ne sme vedeti, ker je še majhen.
'Slišim vsako vajino besedo,' se je zvonko oglasilo iz spalnice.
Z eno nogo sem že v grobu.

petek, 29. september 2017

Facts of Life

V nedeljo popoldne sem se z otroki vračala z jesenskega sprehoda po gozdu.
Jelka: Veš, ko bomo naslednjič spet šli v gozd, bi rada našla ježka. Pravzaprav dva ježka, samčka in samičko, da se bosta parila in dobila mladičke.
Jaz: Mhm.
Jelka: Mama, ti si se tudi parila, ane, da si dobila naju z Antoniejem. Papa je zlezel nate, ane?
Jaz: Mhm.
Jelkina prijateljica (zaprepadeno): Pa ja ne?!?!!!
Jelka: Hihi, pa ja, ja! Tudi tvoja papa in mama sta se parila.
Jelkina prijateljica (ogorčeno): To pa že ne!!!!
Jelka: Potem so te pa posvojili.
Jelkina prijateljica: Tebe so posvojili!!

sreda, 20. september 2017

Metallica


Čim smo včeraj prišli domov, sta se Antonie in Jelka zaprla v Jelkino sobo in nekaj kuhala. Čez pol ure sta prišla dol z listom papirja. Napisala sta oglas.
Z veliko Jelkino pisavo je zeleni flomaster razglašal:
Iščeva novega očeta.
Včasih smo bili v naši družini štirje, zdaj pa samo trije, ker je naš oče leta 2015 umrl.
Imava zelo strogo mamo, midva pa bi bila rada vzgajana brez pravil in z ljubeznijo ter s spoštovanjem.
Če si želiš biti najin oče:
1. Boš ti glavni.
2. Ne smeš imeti pravil.
3. Ni ti treba hoditi v službo
4. Edino, kar moraš narediti je to, da nama kupiš vsakemu svoj mobilni telefon.
Javi se.
'Zdaj bova pa res kmalu dobila novega očeta,' je po sobi veselo skakljal Antonie.
Vzela sta lepilni trak in se odpravila ven. Opazovala sem ju, kako složno lepita letak na smetnjak, in se zatekla k edinemu logičnemu zdravilu, k Metallici.
We're so fucked, je rohnelo iz zvočnikov. Imelo me je, da bi privila muziko do konca. Sicer pa...Dokler ne bosta objavljala razpisov za novo mamo, se ne smem preveč sekirati.

nedelja, 20. avgust 2017

Potolčena, a pokonci

Ogledala sem si film Poredne mame, kar je dobra novica. Ne do konca, ker sem nekje na sredi filma zakinkala. Kar je tudi dobra novica.
Po padcu se moraš pobrati. Umetnost je v tem, da si upaš zamajati, čeprav imaš občutek, da te nihče ne bo ujel. Vsaj na tla lahko v vsakem primeru računaš. S pomočjo prijateljice, strokovnjakinje in dveh dobrih sodelavk sem se skobacala na noge, kaj pa naj.
Saj ne da bi bilo vse v najlepšem redu, a bolje je. Preživela sem tudi prvo rutinsko kontrolo socialne zavarovalniške banke, ki mi vsak mesec odmeri vdovsko pokojnino. Kontrola... Ah ja, vsake toliko morajo preveriti, če je Willem še vedno mrtev... Prijazni dami sta mi med kratkim formalnim obiskom razložili, kakšen je postopek, če si dobim novega partnerja. Če še uradniki ne obupajo nad mano, potem to že nekaj pomeni. 'Če do tega pride, dragi gospe, bosta vidve prej vedeli od sorodnikov', sem jima hitela zatrjevati.
In potem smo šli čez vikend v Belgijo, kjer me je prijateljica moralno zakrpala, zatem pa na počitnice 'domov', v Bovec. Osvojili smo vse hoste in soške tolmune v premeru 6 kilometrov od hiše none Anice. Jaz sem zbirala kamne, Antonie pa storže in to strastno. Drugače povedano: če bi bila nona Anica veverica, ji letos ne bi bilo treba delati ozimnice.
Četudi sem precej rohnela nad otrokoma - nasvet, da moram pokazati, da sem jaz ta glavna, sem vzela smrtno resno - so bile to krasne, aktivne in na trenutke adrenalinske počitnice. Otroka sta se tu in tam celo trudila reči kakšno slovensko. Nono Anico pa so vidno zdelovala njena leta in vročina. Neko dopoldne je zadremala na verandi. Pri kosilu je sicer sveto zatrjevala, da absolutno ni spala. 'Seveda je,' je rekel Antonie po nizozemsko, 'še smrčala je.'  Nato se je obrnil k noni Anici in ji v lepi slovenščini rekel: 'Nona Anica, ti si grmela.' None Anice že lep čas ni nihče spravil v krohot.
Zadnji dan počitnic smo se šli kopat na Nadižo. Vsako leto gremo vsaj enkrat. Medtem ko je Antonie čofotal po vodi, je Jelka na plaži zamišljeno skladala kamenčke. 'Mama, veš, jaz mislim, da duša človeka, ki je umrl, poleti v trebuh noseče mamice in postane duša novega dojenčka.' V duhu sem videla Willema, kako se nam nasmejan približuje po produ.

sobota, 15. julij 2017

The summer of shit

'Si gledala film Poredne mame?' me je vprašala psihologinja.
Kako sem po letu in pol spet pristala na terapiji? Po hitrem postopku. Stalna borba z Jelko me je dotolkla. Njena neprestana jeza in očitki so mi bolj šli do srca, kot sem si upala priznati. Od tistega dne, ko mi je bilo jasno, da Antonie globoko žaluje za očetom, je šlo z mojim razpoloženjem po bregu navzdol. Prejšnji teden smo izvedeli, da lahko odplava za svojo plavalno diplomo, hkrati pa tudi, da nihče od sorodnikov ne bo imel časa, da bi bil poleg mene in Jelke tudi priča temu slavnemu dogodku. Prva Antoniejeva prelomnica brez očeta. Neutolažljivo je jokal in jaz z njim, ko je slišal, da niti njegov priljubljen bratranec, ki mu je sprva obljubil, da bo prisoten, vendarle ne bo mogel priti. In ko je Jelka v najbolj neprimernem trenutku spet izražala svoj gnev nad mano, se je v meni prelomilo še nekaj  in začela sem se dreti ko zmaj. Obenem sem prenehala spati, ker se me je vsak večer polastil dušeči strah, da se bom sesula in da tega naša ranljiva družinica ne bo preživela. Tako sama se še nikoli nisem počutila. V obupu sem se sredi noči odločila, da bom poklicala šolo in zdravnika. Ker je treba začeti od začetka. Ker je naivno misliti, da je treba vedno dati vse od sebe in se maksimalno truditi. In še večja neumnost je pri tem misliti, da bo celoten kozmos sodeloval s tabo. Ker če se še tako trudim, to ni dovolj in nikoli ne bo. In od drugih ne morem pričakovati ničesar. Pri meni ventilirajo svoj šit, verjetno zato, ker vedo, da sem ga vajena. Teža na mojih plečih postaja neznosna. Cena mojih štirinajst let sreče je zelo visoka. Skrajni čas je, da si ogledam Poredne mame in se začnem zgledovati po njih.

ponedeljek, 10. julij 2017

ABC za malenkostneže

Pred kratkim nam je uspelo zbrati vse astronavtske nalepke. Antonie jih je navdušeno lepil v album. Ko bi ga Willem le lahko videl... Včasih sem si ga predstavljala, kako bi s sinkom pregledoval strani, zanj zbiral nalepke, naložil bi si sopotno aplikacijo, s pomočjo katere si lahko opazoval izstrelitve rakete, površje marsa in podobno. Žal mi je bilo malčka, ki je bil za vse to prikrajšan, čeprav se tega ni zavedal. Ampak da smo pa zbrali vseh 160 nalepk, je bil pa izjemen dosežek. Meni v vsem otroštvu pri vseh možnih zbirateljskih akcijah ni uspelo zbrati vseh kartic ali nalepk.
Pravzaprav mi gredo take akcije na živce. Ker je treba hoditi po nakupih v določen supermarket, ker je treba odvečne kartice in nalepke sortirati ter spravljati in po facebooku in whatsappu soljudi buzerirati s seznami manjkajočih številk. Jaz bi se temu vsemu najraje izognila. Pa ne gre. Astronavtske nalepke so v kupčkih romale v naš dom.
Nek zagret očka s šolskega dvorišča me je vendarle prepričal, da sem mu poslala seznam manjkajočih nalepk. Potne srage so mi tekle po hrbtu, ko sem vsa živčna vtipkovala številke v majhno okence na ekranu svojega telefona. Ker če tega ne storim, čeprav nimam časa za to, bo moj sin hudo zapostavljen. Ja, to sem si mislila, častna beseda. Potiho sem preklinjala, ko sem se že stotič zmotila, ali pa mi je telefon spet iz cifer preklopil na črke. Kot da ne bi imela početi drugega. No, ampak trud se je obrestoval in Jelkina sošolka je čez nekaj dni prišla k meni s kupčkom nalepk za Antonieja.
KI SEM GA IZGUBILA!!! Še sama ne vem, kako mi je to uspelo, ampak vsa skrušena sem si to morala priznati.
Na srečo smo dobivali nalepke iz tega in onega konca, kupček odvečnih se je iz dneva v dan debelil in te sem obljubila Antoniejevemu prijateljčku. Njegova mama mi je poslala seznam, meni pa so se ob pogledu na številke in na dva debela kupčka kartic naredile lise po vsem telesu. 'Daj to meni, bom jaz zrihtala,' je rekla soseda, ki je na bolniški in se dolgočasi. Hvaležno sem ji prepustila zadevo.
Ko sem čez nekaj dni fantka pričakala na šolskem hodniku in mu rekla, da imam nekaj zanj, je njegov oče zavil z očmi in zavzdihnil: 'Astronavtske nalepke! Njegov album je že poln.' Ah, saj te razumem, kolega, sem si mislila, le prijazna sem hotela biti.
Te zbirateljske akcije nas delajo malenkostne. Mama Jelkine sošolke je bila menda sila jezna name, ker sem njen kupček nalepk izgubila. 'Pa kako sem se trudila, da sem jih dobila prek facebooka,' je baje dejala, 'tako, zdaj pa tudi tistih, ki jih še imam, ne bo dobila!' In njenemu soprogu se je zdelo pomembno, da to vem. Prejšnji teden je k nam priskakljala druga Jelkina prijateljica s  polno škatlo astronavtskih nalepk. Jelka, ki se je ravno igrala minecraft, jo je gladko ignorirala. Jelka ni zbirateljica. Hvalabogu!

sreda, 21. junij 2017

Kot klopca

Pred tednom dni sem znanki še napisala, da se je Antonie sprijaznil s dejstvom, da odrašča brez očeta. Včeraj se je izkazalo, da moja naivnost nima meja. Sinoči sem se spet prerekala z Jelko in Antonie je nenadoma zaithel, da si želi  novega očeta.
'Jaz sem že predolgo brez papa,' je jokal, 'saj otroci brez papa ne obstajajo!'
To je zato, ker se neprestano kregam, me je prešinilo. Stisnila sem sinka, ki me je med hlipanjem rotil, naj pospravim fotografijo, na kateri se pred poljem vijoličnih hijacint prešerno smejijo Willem, Jelka in Antonie. 'Tako žalosten sem, ko jo vidim.'
Stekla sem po stopnicah v dnevno sobo, pograbila fotografijo in jo položila visoko stran, na omaro v spalnici. Njegova najlepša fotografija, prahu v objem.
 'Mama, saj bom dobil novega papa, ane?'
Lepljiva sopara je visela v stanovanju.
'Tega ti ne morem obljubiti, ljubček.'
Jelka se je s stripom zaprla v sobo, da ni poslužala neutolažljivega joka. V naročju sem stiskala drhtečega fantka, ki, med tem ko to pišem, na srečo veselo plava eno zadnjih lekcij pred plavalno diplomo.
Na misel mi je prišla lesena klop, ki jo je Willem pred tremi leti postavil pred naš vrt. Odkar je umrl, nisem več sedela na njej. Nisem je vzdrževala in pustila sem, da jo je graciozno a nepreklicno prerastel rožlin.  Sinkovo žalovanje kot ta klopca. Zanemarila sem ga in skušala prekriti z novimi izkušnjami. Čeprav prerasla in napol skrita, je tudi Antoniejeva bridkost še vedno prisotna. V spomin in opomin.

sobota, 10. junij 2017

Jelka whisperer

Jelka in njena prijateljica mi na šolskem hodniku zarotniško zaupata senzacionalno novico: nekdo je na straniščna vrata napisal 'drek'. Moj smeh se odbija od sten, skušam se izvleči iz godlje s tem, da jima med krohotom dopovedujem, da to ni smešno. Skrajno  brezvezna akcija. Punci me debelo gledata in se začneta muzati.
'Zdaj pa grem gledat to nezaslišano besedo,' sem jima rekla, 'Jelka, pazi se, če vidim, da je pisava tvoja!'
Jelka me pisano pogleda: 'Nisem bila jaz!'
'Nikar se ne izgovarjaj,' iz razreda nenadoma prigrmi učiteljica Linda, 'ves čas si hodila iz razreda med ustvarjalno uro.' Skrivoma mi pomežikne.
Jelka zatopota: 'Nisem bila jaz!!!!'
Njena prijateljica zaprepadeno gleda učiteljico.
'Pa saj veš, da se jaz rada hecam s tabo, Jelka, ker ti to tako dobro prenašaš,' smeje pravi Linda.
Taka fejst punca je. Jelka ima srečo z učiteljicami na naši šoli. Linda je izjemna. Jelki se skoraj vsako šolsko jutro riše huda ura na obrazu, pa jo Linda potegne k sebi, ji nekaj prišepne in Jelka se nasmehne skoraj okoli glave, a so ji ušesa napoti. Rada bi vedela, v čem je Lindina skrivnost. Obvlada čarovnije dobre učiteljice.
Družno zreva v škandalozni napis na vratih.
'Kdor koli je že bil, je vsaj pravilno črkoval,' pravim.
'Ta razred iz dneva v dan vidno napreduje,' komentira učiteljica Linda.

ponedeljek, 5. junij 2017

Preganjanje malodušja

Včeraj mi je koledar zastavil debilno vprašanje: Ste kdaj imeli skrivnega oboževalca? Edini logični odgovor bi bil 'Pojma nimam, blage veze! Marš!' Neumna vprašanja obstajajo in to je empirični dokaz.
Obstaja sicer oboževalec, za katerega bi bilo za naju oba bolje, če bi ostal skrivni, ker sva nekompatibilna, ampak kaj češ, v življenju ne moreš imeti vsega. In to je današnji understatement. Ker jaz tu pa tam malo obupam. Predvsem, ko gledam znance, prijatelje in sorodnike, ki so trenutno na Ibizi, Menorci ali v Grčiji. Jebeni Facebook. Kje sem bila pa jaz? A naj objavim selfie na pokopališču? Če ni to moja prva izvirna ideja ta teden! Pa šele ponedeljek je.
Prijateljica mi reče, da ne smem gledati, kaj počnejo drugi. Prav isto ji jaz trobezljam, kadar njo popade malodušje. Drugim znam vedno svetovati, sama sebi pa sem slepa pega. Ampak tudi slepa pega zrno najde in se spoka z otrokoma v Belgijo k prijateljici, da ji lahko pametuje in se tako obe bolje počutita. That's what friends are for, hvala, Renata, le selfie sva pozabili narediti pred tvojo hišo, da ga pogledava takrat, ko misliva, da gre najino življenje v maloro.
Aja, pa še enega selfija mi ni uspelo narediti s prijateljema is študentskih let, ki sta pred mesecem dni bila na obisku. Ki sta me teleportirala 20 let nazaj. In s katerima sem šla zvečer popivat. Domov smo prišli, če citiram 'pijani, ampak ne ko živali'. Živeli! In potem sem šla prebrat ta zapis. In se usrala od smeha. Čeprav v bistvu ni smešno. Ampak, kako sem že zapisala? V življenju pač ne moreš imeti vsega. In meni je vsak navdih dobrodošel.

torek, 2. maj 2017

Ponedeljek po počitnicah

V ponedeljek zjutraj po vsakih počitnicah na hodniku v šoli kontroliram lasišča Antoniejevih sošolcev in oprezam za ušmi.
'Kako ste se imeli med počitnicami? Kaj ste počeli,' sprašujem malčke. Večina jih ne ve več. Nekateri pa so taborili, drugi so bili strašno daleč stran pri starih starših, ki v resnici stanujejo slabih 50 km dlje. Uši ni, odkrijem pa pet eoraptorjev, dva krokodila, enega tigra in enega mravljinčarja ter medvedje sledi.
Medtem ko s prsti češem goste rjave lase petletne deklice in razmišljam, katero žival bom odkrila pri njej, se mi približa malček iz paralelke. Prime me za roko, me poboža in mi pripoveduje o svojih počitniških dogodivščinah, dokler ga ne pride iskat učiteljica Kim, ki je bila včasih tudi Jelkina učiteljica. Otroci iz paralelke so nenavadno nemirni in uhajajo iz razreda.
Antoniejevi učiteljici naposled le uspe vse otroke napotiti iz hodnika v razreda. Le še midve ostaneva.
'Nekaj ti moram povedati,' mi reče, 'Otroci iz paralelke so pravkar izvedeli, da je med počitnicami umrl sošolkin bratec.'
Tudi dvoletniki umirajo.
In jaz jim tam iščem uši...
Zaključila sem, brezvoljno sem pograbila svoj nahrbtnik in pomahala Antonieju, ki je skupaj s sošolci sedel v krogu. Veselo mi je pomahal nazaj. Njegov razred bo o umrlem fantku izvedel šele tik pred odmorom. Še enkrat sem mu pomahala, Antonie pa mi je zvesto odmahal nazaj. In spet. In spet. Pa predme skoči Antoniejev veliki prijateljček, razširi roke in veselo predlaga: 'Objemček?'
Verjetno ga še zdaj malo bolijo rebra. Življenje je nalezljivo.

torek, 11. april 2017

Nedelja z najljubšim fantom na svetu

Z Antoniejem sediva na klopci v naravnem rezervatu, liževa sladoled in opazujeva mimoidoče. Tu pa tam prigalopira kakšen jezdec na konju ali poniju.
'Mama, zakaj konji tečejo samo takrat, ko jih udariš po riti,' nenadoma vpraša moj sinko. Tak krohot se me poloti, da me ljudje zaprepadeno gledajo, nekateri se smejijo z mano, drugi se v mislih trkajo po čelu.
Antonie se namršči: 'Preštejem do deset in če se ne nehaš smejati, se bom razjezil,' zaseslja. Oči se mi zasolzijo, trebušne mišice me spomnijo, da moram smeh večkrat trenirati. Sinko me srdito gleda. 'Oprosti, srček, o konjih nimam pojma, lahko pa greva na še en sladoled.' Na srečo se je strinjal. Sonce je grelo, narava se je nepreklicno prebujala, na nebu je bilo zaman iskati oblake.


sreda, 5. april 2017

Neizprosna pomlad

Žalovanje je dolotrajen, nepredvidljiv in zapleten proces. Po enem letu in pol se mi še vedno zdi, da se je naša družinska tragedija zgodila šele včeraj. Sreda popoldne. Pred osemdesetimi tedni ni bilo še nič narobe. Šele čez nekaj ur se bo zgodilo...
Po letu in pol je napočila neizsprosna pomlad. Nisem računala z metuljčki. Bili so dobrodošli. Veselo so frfotali v mojem trebuhu. Čisto mogoče, da je kratkotrajna in neutemeljena zaljubljenost nekaj povsem običajnega v dolgotrajnem obdobju bolečine in občutka izkoreninjenosti. Moja soseda, ki je pred pol leta odovela, žaluje čisto drugače. Medtem ko sama še redno zakopljem obraz v Willemove obleke, je soseda v treh tednih iz hiše spravila vse, kar je le mogla. Pepel svojega
soproga je vdelanega v prstane podarila ljudem, ki so ga imeli radi. Mi smo Willemov zvezdni prah pustili na enem mestu: v žari.
Nikjer ni nobenega pametnega priročnika o tem, kako preplezati to gorovje bolečine. Včasih mislim, da sem že nekako na pol poti, včasih se mi še vedno zdi, da mencam ob vznožju in razmišljam, kako naj se odpravim na to težko pot, ko pa imam zgolj na razpolago sandale in natikače. Sicer pa nihče ni opremljen za kaj takega. Vsak je prepuščen samemu sebi in verjetno je vsaka strategija pravilna.
Ni čudno, da se me je pred tedni polotila zaljubljenost in močna želja, da bi storila nekaj nezaslišanega. Logična anomalija v nekem nepredvidljivem procesu. Sicer pa se takoj pojavijo zadržki in praktične ovire: kaj pa naj storim? kako? s kom? in predvsem: kdaj le, preklemano, ko pa mi še za nujne stvari zmanjkuje časa? Ne smem zboleti, si zlomiti roke, še za rojstni dan se ne smem napiti, ker ne smem imeti mačka, ne smem po enajsti uri spat, ker ne smem skozlana skozi dan...
Prejšnji teden je Jelka na polnem šolskem dvorišču suvereno prijavila, da hoče očeta. Nekoč sem ji razložila, katerim pogojem bi moral predvideni novi oče ustrezati. Dva preprosta pogoja: moral bi imeti rad vse nas in mi trije bi morali imeti radi njega. Dovolj preprosto, da je skoraj nemogoče. In kot zanalašč sem med potjo iz šole domov na igrišču ugledala Frajerskega Atija (naj mu bo to odslej ime in priimek), ki se je ves privlačen nastavljal sončnim žarkom. Blagor tebi, sem pomislila, ko pa si po dolgem in počez ves frajerski. Ni me videl.


sreda, 29. marec 2017

Ni še čas

Zgodi se, da te čustva vržejo na finto. Ali pa sem kot ribnik, v katerega vržeš kamen, da malo vzvalovi, zatem se vodna gladina umiri. Spet sem tam, kjer sem bila. Zjutraj žalostna, zvečer zbita. Vmes pa kolikor toliko, odvisno od tega, koliko mi uspe obdržati ravnovesje.
S palcem sem neprestano tipala po notranji strani prstanca. Natanko pol dneva sem zdržala, nato sem si spet nadela prstan. Nekoč sem bila poročena. In srečna, ko sem se zjutraj zbujala ob partnerju, na katerega sem se lahko v vsakem trenutku zanesla. Ni mu bilo dano videti, kako mu otroka odraščata. V soboto bi mu bilo 51 let. Lep sončen dan je bil. Njegov oče se je skrušeno skušal držati pokonci, babica Van Kampen je ves čas pristavljala kavo, da se je zamotila.
Trden zakon je bil, ponosna sem bila, verjetno preveč srečna. Gledam, kako razpadajo druge zveze, hudo mi je, ker vem bolje kot nihče drug, kako je, ko se družina raztrešči. Nekateri po nekaj letih spoznajo, da vendarle niso za skupaj. Se zgodi. Verjetno sem toliko bolj otožna, ker vem, da sva z Willemom bila za skupaj. V dobrem in slabem. Zjutraj sem spet pomotoma posegla po njegovi nogavici, ki počiva na dnu košare s perilom, ki ga je treba zlikati. Imelo me je, da bi jo končno že vrgla stran, a sem jo vendarle vrgla nazaj v košaro. Tam ji je mesto.
Še vedno se muzam, ko pomislim na frajerskega atija. Moj čustveni vzgib je bil zabaven. Morda so bili hormončki. Večkrat ga vidim, kako frajersko pripelje svojega sinka v šolo. Tu pa tam kakšno frajersko spregovori z mano. Ah ja, tudi frajerji nenazadnje niso sposobni držati besede: v dobrem in slabem. Vsi imamo svoje šibke točke. Včasih se zalotim ob misli, da preziram ljudi, ki s svojim zakonom delajo ko svinja z mehom. Potem pa se zavem, da imam dovolj lastnih hib in preglavic. Aktivnejše se moram požvižgati na druge.

nedelja, 19. marec 2017

Čas je

Ko nekaj ubesediš, postane to resnično. Po prejšnji objavi, navijanju in rahlemu hujskanju znancev in prijateljev, so mi v trebuhu zafrfotali metuljčki. NIzozemska fraza za zaljubljenost. In ker po nekaj dnevih niso hoteli odfrčati, in tudi zato, ker tistih nekaj, ki spremlja tale blog, verjetno pričakuje neko nadaljevanje, sem frajerskega atija dregnila s sporočilom. Čisto nedolžnim, a vendarle, pobudo sem mu dala za pogovor. Prek aplikacije Whats app smo starši določenih razredov povezani, v primeru, da kdo od naših nadobudnežev izgubi telovadne hlače, šolsko torbo in podobno. Zato imam njegovo številko. Hja, mogoče pa si samo umišljam, da ga ne zanimam, da nisem v njegovi ligi in podobno. Ker sem bila v enem 'švungu' in sem imela neznosno potrebo po tem, da storim nekaj impulzivnega, nedostojnega za žalujočo vdovo. Delno do pretežno bipolarno.
Med oklepaji moram povedati, da sicer večkrat napišem 'vdova' in 'žalujoča vdova', vendar se v resnici ne poistovečam s tem, kar sem izgubila. So pa obdobja, ko se počutim tako, kot bi bila nekje na začetku. Kot bi časovna lilnijav zanko ujela tistih 14 let z Willemom, zaradi česa imam občutek, da so mi dogodki izpred sedemnajstih let bliže od tistih izpred petih. Zato mi je verjetno tudi poskočilo srce, kot bi mi pred dvajsetimi leti. Škoda le, ker se iz ogledala vsako jutro vame zazre zdelana ptica tajnik. O mater, to sem jaz sama. Ta zima je grdo gospodarila po mojem obrazu.
Frajerski ati se je mlačno odzval. For the record. Ampak zdaj imam vsaj mir. Metuljčki so se umirili. Vsak večer pred vrati prižgem svečko v Willemov spomin, danes pa sem opazila, da se je ohišje za svečo razbilo. Snela sem si poročni prstan in ga položila v škatlico. Čas je.

sreda, 15. marec 2017

Kaj če...

Pomlad... Sonce je nič kaj sramežljivo grelo šolsko igrišče, kjer je po pouku vrvelo kot v mravljišču. Na klopci sem razstavila škatlice s sendviči, sadjem in zelenjavo; pravšnji dan je za kosilo na prostem. Otroci so razgrabili živež - ob sredah se nam vedno pridruži še Jelkina prijateljica - ter se porazgubili med igrali.
K meni je prisede oče Antoniejevega sošolca. Dandyjevska baretka na pobriti glavi, očala, pod njimi poreden nasmeh, oprijeta črna majica, kavbojke, nikjer mu ni konca, tipu. Meri gotovo več kot dva metra. Mila marička potička, pomislim, kakšen frajer je to. In v naslednjem hipu me prešine, da sem pravkar nekoga premerila s pogledom, ki se ne rima z žalujočo vdovo. In čisto brez vsakega občutka krivde sem pomislila tudi, kako prikladno, da je ločen.
Ni ravno pametno, da tole objavljam, ker obstaja realna možnost, da kdo od mojih nizozemskih znancev ali sorodnikov (ujujuj!!!!) vdre v slovensko kodo in vsaj približno dojame, kaj tukaj pisarim. Do konca življenja se lahko v javnosti pojavljam samo z vrečko na glavi.  Ampak v moji realnosti je ta objava walk on the wild side, življenje na robu. Višek vznemirjlivosti, ki ga je treba izkoristiti in zabeležiti, ker se bo jutro po tem, tako kot marsikatero,  najverjetneje začelo v solzah.
Tudi taki dnevi so, ko v meni nenadoma nekaj vzvalovi.

sobota, 4. marec 2017

What else

Ko obcestne svetilke zasijejo in vržejo na tla dolge sence, se me poloti tesnoba. Že tedne sem nemirna. Viharne noči me prikrajšajo za spanec, občutek imam, da mi življenje na vseh področjih šepa. Moja nestrpnost se odraža na obnašanju Jelke in Antonieja. Brzdati se moram do skrajnosti, da me ne raznese. Kakšen dan še gre, potem pa spet dolgo ne. Ostro se zavedam, kako bom vse življenje sama morala sprejemati velike in male odločitve. Koliko žepnine naj dam otrokoma? Kako naj ju vzpodbujam, kako naj se spopadam z očeti drugih otrok, ki mi najedajo živce, kako naj ukrepam, če se na moja srboriteža smrt skregata z nekim smrkavcem, ki je sicer neznosen, a nikakor sam kriv?
Vsa ta vprašanja lahko kričim v noč, odmev se bo vsakič vrnil prazen. To spoznanje mi šibi kolena in me navdaja z brezupom. Sredi noči se prebujam z občutkom, da stojim na vrhu vrtoglavo visokega stolpa brez ograje. Sežem po knjigi in upam, da bom čez kako uro lahko spet zaspala. So obdobja, ko veliko berem. To pomeni, da premalo spim, ker se mi preveč nabere. Preveč vprašanj brez odgovorov, preveč aktivnosti, preveč konfliktov...
V službi me zgrabi panika, ko vidim, kaj vse moram opraviti. Včeraj sem že hotela poklicati Petro in odpovedati najin dogovor za kavo. In potem se spomnim njenega nasveta: 'Če ne utegneš meditirati petnajst minut, moraš pol ure!'
Petra je sodelavka, ki je pred desetimi leti tudi veliko prezgodaj odovela. Ko pomislim nanjo, pomislim tudi na to, da bo morda nekoč tudi z nami spet vse v redu. 'In ne glede na vse skupaj, se moraš brezpogojno imeti rada,' mi je nekoč rekla. Prav sem storila, da sem šla z njo na kavo. Ker sem medtem pozabila, da se moram vsemu navkljub imeti rada.
Pravkar sem poklicala prijateljico z najdaljšim stažem. Skozi solze sem ji pripovedovala o svojem bednem obdobju. Poslušala me je, bodrila me je, moje strahove je prestregla, da so mi, kot baloni, ki jih napihneš, potem pa jih spustiš, žvižgaje švigali pred očmi, potem pa uplahneli obležali na tleh. 
In zapovrh mi je povedala, kako se ji je takrat, ko je komaj opravila vozniški izpit, na cesto postavila krava. Ki se ji je ne glede na prigovarjanja, ni hotela umakniti. Žival jo je lep čas motrila s svojimi velikimi kravjimi očmi, dokler se ni odločila, da bi se bilo pametneje iti past. 
Knjiga, ki leži na moji nočni omarici, ne leži tam po naključju; Genijalna prijateljica Elene Ferrante. What else.


sobota, 18. februar 2017

Tu pa tam se zaplete

Pa tako lep je bil prejšnji konec tedna. Pa je kar kmalu prišlo do zapletov. Antonie je zbolel. Mali kup nesreče je kašljal in spal, vmes pa se mu je še zahotelo igrati družabne igrice z mano, ki sem bila vse prej kot družabna. Moje že tako razmajano ravnotežje je šlo v maloro kot vsi naši sneženi možje. Par korenov je ostalo za njimi. Zunaj je sijalo sonce, v službi me je čakalo kup dela, mene pa je grabila panika. Kot bi hodila po robu prepada. Najmanjši zdrs, pa bom omahnila v popolni kaos, kjer ne bom več imela niti malo vpliva na čisto nič. Občutek imam, da se mi vsaka stvar izmuzne iz rok. Doma skušam za računalnikom ujeti izgubljene ure v službi, za rep lovim roke za oddajo tega in onega. Namesto da svetujem študentom, se igram spomin in sestavljam sestavljanke s svojim najmlajšim. Še dobro, da lahko. Vmes prosjačim sosede in žlahto, naj mi popazijo nanj, da peljem Jelko v šolo in grem ponjo, ko se konča pouk. Še dobro, da lahko.
Ko tako čakam, stopi k meni oče enega izmed Antoniejevih sošolcev. Pove mi, da je tudi njegov mali zbolel. 'Bruhnil je kot v Izganjalcu hudiča,' je dejal. Kaj si je mislil, ko me je od krohota prepolovilo, verjetno nikoli ne bom izvedela.
Še s solznimi očmi sem se skušala resno zamisliti. Izganjalec hudiča... Nekateri imajo pa res smolo.

četrtek, 16. februar 2017

Očiščenje

Sobotno jutro. Jelka skoči iz postelje. Maček ji osuplo pomežikne, potem pa se še sam stokaje in mrmraje pretegne in se odpravi po stopnicah v dnevno sobo. Tudi Antonie se predrami. Pozdravim se z jutrom in skoraj ne morem verjeti: zunaj naletava sneg.
Otroka skačeta od navdušenja, malo zavoljo snega, malce pa zaradi tega, ker gresta na poskusno učno uro karateja.
Prvič v življenju vozim z avtomobilom po snegu. In se niti nikamor ne zabijem. Willem bi bil ponosen name. Šola borilnih veščin je skrita za gosto posajenimi bambusovimi stebli. Budini kipci  v svoja naročja vdano sprejemajo vedno nove snežinke.
V skupnem prostoru smo obsedeli pred stekleno steno in opazovali ubrano vajo odraslih. Kot bi plesali. Naenkrat se začnejo v parih medsebojno mikastiti. Antonie jih zaprepadeno gleda. In ujame pogled učitelja mojstra, ki smukne k nam - dobra dva metra ga je - in pomežikne mojemu malemu rdečelascu: 'Ne glej teh norcev.'
Čez dobre pol ure se mi lastna otroka neustrašno ruvata z drugimi. Da ne bo pomote: od mene se tega nista naučila.
Po učni uri smo se na parkirišču že lahko kepali. V Jelkino splošno veselje sem v navalu prešernosti na okno sosednjega avtomobila napisala Mater, je mrzlo.
Prvič po štirih letih smo si doma navlekli smučarske hlače, snežke in ta resne rokavice, iz kolesarnice smo pritovorili vse možne sanke - premoremo jih tri - ter se spravili nad tistih par centimetrov snega. Porabila sem skoraj vse korenje za vse tiste snežake. Jelka je minimalist. Naredila je sneženega ptička.
Tudi nedeljsko jutro je bilo belo. Spoštljivih 7 cm ga je zapadlo. Take nepopisne količine na Nizozemskem ponavadi povrzočajo popolne logistične infarkte, a na srečo je bila nedelja. Ves dan smo prebili zunaj. Mraz, sneg, sonce, prava zima. Tik preden sem zaspala, sem se zavedala, da sem po dolgem času gledala v oči Ireni iz prejšnjega življenja.

ponedeljek, 30. januar 2017

Januar

Januar se poslavlja. Zmrzal je v Deželi mlinov  na veter po treh tednih popustila. Kot bi se napovedovala pomlad. Jutranja zarja je že bolj zgodnja in iz službe se ne vračam več v trdi temi. Narava pritajeno brbota. Čmokaje sledim otrokom, ki oprezajo za vodomcem. Škornji se mi pogrezajo v blato in želim si, da bi se tema tudi v mojem srcu razblinila.
Če čas zdravi rane, zakaj mi je potem bolj hudo kot pred pol leta? Čigav avto še vedno pričakujem vsak večer? Komu zastavljam vprašanja in zaupam svoje dvome?
Komu v mrak šepetam, pa vem, da me ne sliši, in zakaj, zakaj, zakaj še vedno pričakujem neke vrste odgovor? Komu hranim kavbojke, majice in puloverje v omari? Tu pa tam zakopljem svoj obraz vanje in zaman upam, da bom še vedno zaznala njegov vonj.
Spomini so nezanesljiva družba. Včasih me tolažijo in bodrijo, a zadnje čase kot krokar vpijejo: 'Prav nikdar!' Nevermore...
Žalost valovi. Tak val me zalije in grozi, da me posrka v globino, navsezadnje pa me zabriše na obrežje, kjer se raztreščim na tisoč bednih koščkov, zatem pa se zbiram, pobiram in krpam skupaj. Ker je treba pod tuš, pripraviti zajtrk, napraviti sendviče za v šolo in naposled poskrbeti, da moj obraz ni ves lisast od solza, ko ju pokličem: 'Jelka, Antonie, vstanita.' Velika postelja se predrami. Jelka zastoka v polsnu, Anotnie se pretegne, maček mrmraje skoči iz postelje in se zapraši v skledo z briketi.
Pri zajtrku me sinko zaslišuje s poštevanko, Jelka zamišljeno melje svoj prepečenec, v sobo vstopi jutro. Vsakdan je kot sekundno lepilo. Razpok sicer ne prekrije, drži pa dobro. Ko otroka s šolskimi torbicami odhitita proti avtu, zapahnem vrata za sabo in pomislim, da bi marsikdo bil rad na mojem mestu. Zgolj zato, ker imam streho nad glavo.


petek, 6. januar 2017

Vprašanja

Za to leto nimam nikakršnih sklepov. Življenje drvi mimo z neizprosno hitrostjo in jaz z njim. Če se ustavim, začutim, kako sem izčrpana in izvotlena, zato se raje ne zadržujem v vakuumu počitka in razmišljanj. Razen zjutraj, ko mi koledar od prvega januarja naprej, zastavi vprašanje.
1. Kaj je bila prelomnica v vašem življenju?
Ni mi treba dolgo razmišljati: to je bila odločitev, da se odselim na Nizozemsko. Ostalo je zgodovina.
2. Katero značajsko lastnost bi si želeli imeti?
Ko bi le bila bolj samozavestna, sem v hipu pomislila včeraj. Življenje bi bilo lažje brez večnega omahovanja, vedno v toplem in zadušljivem objemu območja udobja.
3. Katerih počitnic se najraje spominjate? Ob tem vprašanju so se mi naenkrat porodili trije odgovori. Poletne počitnice 2015, zadnje z Willemom, zadnje z Jelkinim in Antoniejevim papom. Počitnice 2016, ko smo bili prvič brez njega in smo ne le preživeli, marveč nam je uspelo celo tu pa tam uživati v bovškem poletju. Počitnice 2013, ko smo šli med drugim v Olimje, kjer smo uživali vsi, tudi nona Anica. Odločila sem se za slednje.
4. Do katerega leta bi radi živeli? Do devetdesetega. Glih sem dobro čez polovico. Recimo. Upam.
5. Kaj je prvo, kar storite zjutraj? Izpraznim pomivalni stroj. Dobrodošli v mojem predvidljivem življenju.
6. Kdaj ste nazadnje naredili nekaj prvič? Po tem vprašanju sem se odločila, da bom prvič v življenju naredila sarme. Predvčerajšnjim so dobro uspele. Pa mi nona Anica ob večerji reče: 'Se spomniš, kako si jih pred leti prismodila?' Presneto!!!! Očitno sem zažgane sarme dobro potlačila. Nona Anica ima izvrsten spomin. Morda je za Jelko in Antonieja bolje, da ne dočakam devetdesetega leta. Če bo šlo tako naprej, bom pred svojim sedemdesetim senilna kot prostozidarska loža.


sreda, 4. januar 2017

Junak

Čudovite sosede imam. Nanje se lahko nanesem, če potrebujem varstvo za otroka, redno me presenetijo s pripravljeno jedjo, da mi tu pa tam ni treba kuhati.
Tri otroke imajo. Najmlajša ima štirinajst let, najstarejši pa dvajset. Ta je poseben fant, vztrajen, resen in trezen. In v družini ga vsi podpirajo. Ko je začel veslati v bližnjem klubu, sta se mu pridružili še sestra in mama. Ko se je lotil potapljanja, so ga vsakih štirinajst dni vozili precej daleč, da je opravil vse možne potapljaške tečaje, med drugim tudi reševalnega. Vesla še dandanes, le da je zdaj inštruktor v Amsterdamu.
Prejšnji teden je v kanuju dvosedu veslal po reki Amstel, skupaj s tečajnikom, starejšim Angležem.
Zaradi neobičajnega drena, v Amsterdamu namreč te dni poteka Festival svetlobe, sta se odločila, da bosta malce drugače odveslala do kluba. Pričelo se je mračiti in tam, kjer je bila reka Amstel najširša, sta v vodi nekaj opazila. Moj sosed je sprva mislil, gre za črno lisko ali raco, a ko sta priveslala bliže, sta videla, da se v vodi za življenje bori nek moški. Do njega sta priveslala ravno v trenutku, ko je izgubil zavest. Sosedov fant je takoj vedel, kako naj ukrepa, a v nestabilnem dvosedu je bilo zapleteno. S kolegom sta klicala na pomoč, vendar so mimoidoči očitno mislili, da se zafrkavata, Dokler neka turistka naposled ni poklicala reševalcev. V petih minutah je priletel policijski helikopter, pridrveli so gasilci in rešilni avto, gumenjak s policisti je priplul s tako hitrostjo, da je skoraj prevrnil dvosed. Z združenimi močmi so nesrečneža spravili na obrežje ter ga v kritičnem stanju prepeljali v bolnišnico. Čez nekaj dni je bil odpuščen. Francoski turist. Kaj je počel sredi reke z nahrbtnikom na ramah, zgodba ne pove. Sosedov poba mu je rešil življenje. Tako sem ponosna nanj, čeprav za njegovo dejanje nimam niti najmanjše zasluge.
Kaj je namen te zgodbe?
1. Ne hodite plavat  v reko sredi zime. Če pa si tej skušnjavi le ne morete upreti, vsaj nahrbtnik pustite na nabrežju.
2. Če kdo kliče na pomoč, morda resno misli.
3. S sosedi je vredno imeti dobre stike.
4. Lahko boste letos naključni junaki.
5. Pa srečnega in zdravega.