Preišči ta spletni dnevnik

sobota, 18. februar 2017

Tu pa tam se zaplete

Pa tako lep je bil prejšnji konec tedna. Pa je kar kmalu prišlo do zapletov. Antonie je zbolel. Mali kup nesreče je kašljal in spal, vmes pa se mu je še zahotelo igrati družabne igrice z mano, ki sem bila vse prej kot družabna. Moje že tako razmajano ravnotežje je šlo v maloro kot vsi naši sneženi možje. Par korenov je ostalo za njimi. Zunaj je sijalo sonce, v službi me je čakalo kup dela, mene pa je grabila panika. Kot bi hodila po robu prepada. Najmanjši zdrs, pa bom omahnila v popolni kaos, kjer ne bom več imela niti malo vpliva na čisto nič. Občutek imam, da se mi vsaka stvar izmuzne iz rok. Doma skušam za računalnikom ujeti izgubljene ure v službi, za rep lovim roke za oddajo tega in onega. Namesto da svetujem študentom, se igram spomin in sestavljam sestavljanke s svojim najmlajšim. Še dobro, da lahko. Vmes prosjačim sosede in žlahto, naj mi popazijo nanj, da peljem Jelko v šolo in grem ponjo, ko se konča pouk. Še dobro, da lahko.
Ko tako čakam, stopi k meni oče enega izmed Antoniejevih sošolcev. Pove mi, da je tudi njegov mali zbolel. 'Bruhnil je kot v Izganjalcu hudiča,' je dejal. Kaj si je mislil, ko me je od krohota prepolovilo, verjetno nikoli ne bom izvedela.
Še s solznimi očmi sem se skušala resno zamisliti. Izganjalec hudiča... Nekateri imajo pa res smolo.

četrtek, 16. februar 2017

Očiščenje

Sobotno jutro. Jelka skoči iz postelje. Maček ji osuplo pomežikne, potem pa se še sam stokaje in mrmraje pretegne in se odpravi po stopnicah v dnevno sobo. Tudi Antonie se predrami. Pozdravim se z jutrom in skoraj ne morem verjeti: zunaj naletava sneg.
Otroka skačeta od navdušenja, malo zavoljo snega, malce pa zaradi tega, ker gresta na poskusno učno uro karateja.
Prvič v življenju vozim z avtomobilom po snegu. In se niti nikamor ne zabijem. Willem bi bil ponosen name. Šola borilnih veščin je skrita za gosto posajenimi bambusovimi stebli. Budini kipci  v svoja naročja vdano sprejemajo vedno nove snežinke.
V skupnem prostoru smo obsedeli pred stekleno steno in opazovali ubrano vajo odraslih. Kot bi plesali. Naenkrat se začnejo v parih medsebojno mikastiti. Antonie jih zaprepadeno gleda. In ujame pogled učitelja mojstra, ki smukne k nam - dobra dva metra ga je - in pomežikne mojemu malemu rdečelascu: 'Ne glej teh norcev.'
Čez dobre pol ure se mi lastna otroka neustrašno ruvata z drugimi. Da ne bo pomote: od mene se tega nista naučila.
Po učni uri smo se na parkirišču že lahko kepali. V Jelkino splošno veselje sem v navalu prešernosti na okno sosednjega avtomobila napisala Mater, je mrzlo.
Prvič po štirih letih smo si doma navlekli smučarske hlače, snežke in ta resne rokavice, iz kolesarnice smo pritovorili vse možne sanke - premoremo jih tri - ter se spravili nad tistih par centimetrov snega. Porabila sem skoraj vse korenje za vse tiste snežake. Jelka je minimalist. Naredila je sneženega ptička.
Tudi nedeljsko jutro je bilo belo. Spoštljivih 7 cm ga je zapadlo. Take nepopisne količine na Nizozemskem ponavadi povrzočajo popolne logistične infarkte, a na srečo je bila nedelja. Ves dan smo prebili zunaj. Mraz, sneg, sonce, prava zima. Tik preden sem zaspala, sem se zavedala, da sem po dolgem času gledala v oči Ireni iz prejšnjega življenja.