Preišči ta spletni dnevnik

petek, 23. marec 2012

Nizozemske šege 5: 'Rokjesdag' ali Dan krilc

Že skoraj tri leta je minilo, odkar je umrl Martin Bril, nizozemski pisatelj in kolumnist, ki si je domislil Dan krilc in ga znal tudi vsako pomlad do pikice natančno napovedati. Nekega toplega pomladnega dne nastopi dan krilc,  Rokjesdag, ko se dekleta in ženske množično spontano odločijo, da bodo hlače in najlonke pustile doma. Na dan privlečejo krila in obleke, ki so dolge mesece zapuščene ždele v zadnjih predelih omar, v katere so jih že konec septembra zrinili puliji in hlače iz rebrastega žameta.
Martina Brila ni več, ampak če bi še bil med nami, bi današnji dan nedvomno oklical za Dan krilc. Ta dan ni le še eno oznanilo, da se je začela pomlad, tako kot na primer kravji ples. Vključno z mojo malenkostjo velika večina žensk veselo frfota v poletnih oblekah in krilih. Golih nog, naj se ve in seveda bledih. Ampak enkrat je treba začeti. Ta dan ni zgolj še eno oznanilo pomladi, kot je to na primer kravji ples. Dan krilc je še nekaj več: je obljuba poletja in napoved brezskrbnih počitniških dni.
Danes sem v svoji zeleni obleki pozabila na prečute noči, na kupe papirjev v službi in doma, na zobobol in na astronomski zobozdravnikov račun, na pretekle mesece prehladov in viroz ter otroških bolezni. Uspelo mi je celo prebrati dve strani knjige in to sredi belega dneva, na vrtu. Potem pa je bilo treba spet čistit, kuhat, pospravljat... Ni ravno rock and roll, ampak to, da sem vse to počela z golonogo igrivostjo, z nastežaj odprtimi vrati na vrt, to je bila pa naravnost senzacija. In prepričana sem, da se že od popoldneva v naši hiši potika duh Martina Brila. Vse je lahkotno, a vsaka še tako vsakdanja stvar ima globok pomen.

četrtek, 22. marec 2012

Nizozemske šege 4: Kravji ples

Dvajsetega marca, zgodaj zjutraj, natanko ob 6.14h, je ob spremljavi brnenja moje budilke nastopila pomlad. Sonce je marca nazadnje tako zgodaj stalo nad ekvatorjem leta 1896.
V meni se je pomlad prebudila sicer že sredi februarja, ko popustil trd mraz. Jelko sem naučila pesmico Zvončki in trobentice, ki ji je bila tako všeč, da si jo je neprestano popevala. Predvsem na poti domov iz mesta, ko je treba po dolgem mostu, kjer vedno piha, nas je vedno grel in vzpodbujal veseli napev. Seveda so trrrrrrobentice s koroškim r-jem. In tudi Antonie je v naš dom uvedel pomlad, ko je 29. februarja pogumno zakoračil in se šele po tretjem koraku sesedel na opleničeno ritko.
Pred parimi dnevi so se zvončkom in trobenticam pridružile tudi narcise, na vrtu že pogumno poganjajo tulipani, popki na majniku so se pravkar razprli. Med Leidnom in Haarlemom pa turisti in seveda fanatiki, kot sem sama, že lahko fotografirajo prva cvetoča polja.
Ampak na Nizozemskem se prava pomlad začne šele, ko zaplešejo krave. Ko kmetje po dolgih mesecih na stežaj odprejo vrata hlevov, se te sicer vase zaprte, zadržane, melanholične živali, zaženejo na travnik kot krdelo mladih dalmatincev. S svojimi obilnimi, nerodnimi telesi razigrano poskakujejo z dvignjenimi repi in bingljaje z vimeni, kot bi se jim za nekaj minut zbistril zamegljeni kravji um. Krave se za dobrih deset minut na leto preobrazijo v iskre žrebce. Kmetje ponosno, malone ganjeno gledajo ta prizor, ki ga vsakič obeleži tudi nacionalna televizija. Roko dam v ogenj, da bi najraje še sami evforično ritali  s kravami vštric, če jih le ne bi nazaj držala ta preklicana nizozemska kalvinistična morala. Se ne spodobi: še če se čisto običajno obnašaš, je to dovolj prismuknjeno.
Navsezadnje so tudi krave po kratki vznesenosti brumno mulile mlado travo na pašniku.
Mene pa kar razganja.

ponedeljek, 19. marec 2012

K zdravniku na Nizozemskem

Zdaj imam pa res dovolj! Že od novembra je kdo od nas bolan. S kvečjemu kakšnim tednom premora. Neprestano nas pesti ta ali oni virus, eden kašlja, drugi obleži z migreno, tretji vsaki dve uri nastrelja v pleničko - pa ko bi le v pleničko - tekoče substance značilnega vonja itd. Vse skupaj nič resnega, a dovolj, da nam vsem skupaj malo zagreni življenje, prekriža načrte, dela nered na koledarju in skrbi za debele zamude v službi.
Človek bi pričakoval, da bo zdaj, ko je pomlad pred pragom, končno bolje, pa ni! Jelka je dobila norice, Antonie in Willem trebušno gripo, mene pa pokonci drži le Božja beseda, podprta s pestjo aspirinov.
Saj bi nekako že šlo, če mi ne bi bilo treba neprestano jemati dopusta v času, ko si tega ne morem privoščiti.
In letanje okrog zdravnikov mi gre tudi na živce. Teh se karseda izogibam. Verjetno to delamo vsi, ki so jih mame v otroštvu za vsako figo vlekle po ambulantah. Mami raje niti ne povem, če Jelka ali Antonie kdaj zbolita. V povprečju trajajo njune 'bolezni' točno en dan, a moja mama panično zajavka: 'Ampak če jutri ne bo bolje, ju boš pa morala peljati k zdravniku!' Jasevedakajpada.
Še dobro, da to tu na Nizozemskem ni tako preprosto. Če namreč hočeš k zdravniku, moraš premagati troglavega zmaja: asistentko, ki jo dobiš na telefon. Tu namreč ne moreš kar tako priti v čakalnico, temveč se moraš najprej dogovoriti za termin. Zdravniška asistentka, nekaj vmes med medicinsko sestro in tajnico, skrbi za to, da ljudje določene kategorije, v katero spada moja mama, zdravnikov ne oblegajo po  nepotrebnem. Ta navadno ostra tetka te dodobra izpraša, ko ves bolan pokličeš, potem pa odredi, da imaš virozo, da ti zdravnik ne more pomagati in da moraš ostati doma in počakati, da umreš, oziroma da ozdraviš.
Ampak ko je Antonie že šesti dan zapored imel vročino, je asistentka brez ovinkarjenja rekla, naj ga čez eno uro pripeljem. Resno...
'Ja gospa, a se vi resno sekirate zaradi vročine?' je strahotno pokroviteljsko vprašal zdravnik. Če me ne bi s tem stavkom odrešil kamna na srcu, bi mu, častna beseda, hudo zamerila njegov ton. Nato je Antonieja temeljito, a nadvse nežno pregledal, potem pa je strokovno postavil  diagnozo: 'Gospa, vaš otrok je bolan.'

petek, 9. marec 2012

Ti kopač, ti!

Včeraj je nekaj čez sedmo uro zjutraj, med mrzličnimi pripravami na zajtrk, naredilo: KLIK-PUF! Ugasnila je svetilka, aparat za kavo je v hipu prenehal s svojim hropenjem, radijo je obmolknil. 'Eh, varovalka,' sem si mislila in se napotila gledat v električno omarico. A tam notri so vsa stikala veselo in naivno kazala navzgor. Čudno, luč je pričela brleti, aparat za kavo je počasi pokašljeval, ostale naprave pa so se še naprej kujale. 'Taj-taj! Taj-taj!' je veselo čebljal Antonie in po kuhinji delal svoje prve nerodne korake. On se niti pod razno ni sekiral, svoje toplo mlekce je popil že pred pol ure.
Skozi kuhinjsko okno vidim soseda Richarda, ki se pravkar odpravlja s psom na sprehod. Hitro odprem okno in ga vprašam, če je tudi pri njih nekaj narobe z elektriko. 'Ja, v glavni kabel so zadeli med kopanjem,' nama je z Richardom z odgovorom postregel sosed Jerry, ki se je pravkar s svojim psom Binkijem vračal s sprehoda. Mimogrede, za Jerryja, mogočnega, atletskega, temnopoltega in na nulo obritega ljubitelja psov ne velja tista že tako dvomljiva teorija, da so lastniki psov podobni svojim ljubljenčkom, oziroma obratno. Vsakdo, ki Jerryja prvič vidi z njegovo belo dolgodlako čivavo, crkne od smeha.
Ampak to je pa resno... Pokvarjeni glavni kabel leži namreč na dnu reke Zaan, ki teče mimo nas. Glavni krivec pa je žal zeleni plavajoči kopač, ki otrokom z otoka že tri dni pestri življenje. Vsak večer ga občudujemo iz Jelkine spalnice. Pozno v noč grebe po rečnem dnu in odstranjuje mulj, da ladje ne bi nasedale. Zdaj pa tole...
Čez nekaj časa smo slišali Jerryja na motorju odhrumeti v službo, Willem se je tudi odpravil, sama pa sem z otrokoma ostala doma. Zamislila sem se nad tem, kako odvisni smo od elektrike: hiša je mrzla, štedilnik ne dela, iz pipe teče le mrzla voda... Ah, saj ni hudega. Oblekli smo tople puloverje, umivali smo si le roke, za kosilo smo pa tako kot vedno jedli kruh in sir in appelstroop. Edino kave si nisem mogla skuhati in Jelka ni mogla gledati Sezamove ulice. Na srečo je zunaj sijalo sonce in smo se odpravili na tržnico. Z mesta smo lahko občudovali 'porednega kopača', ki je še vedno nemoteno kopal po reki in takrat se še nismo zavedali, da bo trajalo najmanj mesec dni, da bodo kabel lahko popravili. Ko smo se vrnili domov, je bilo na otoku vse polno tovornjakov, žerjavov in kombijev lokalnega podjetja za električno energijo. Pustili so nam tri ogromne, brundajoče agregate. Še sreča.