Preišči ta spletni dnevnik

petek, 28. februar 2014

Cel božji dan

V Deželi mlinov na veter so krokusove počitnice. V severnih provincah. V južnih in srednjih so bile prejšnji teden. Kot po naročilu so se v našem parkcu optimistično razcveteli krokusi. Vsak dan mi jih Jelka prinese malo naročje. Pravzaprav jih ne bi smela trgati, ampak tokrat jih je res veliko.
'Kaj boste počeli,' me preko facebooka pobara znanka, in pristavi: 'jaz bom jutri s puncama pekla kolačke, potem pa lahko zaradi mene VES dan gledata otroški program na televiziji. Prmejduš nazaj, saj mi tudi nismo vsak dan s starši zahajali v zabaviščne parke med počitnicami.'
Ves božji dan otroški program... Jaz glede televizije nisem prav spastična, v nekih merah seveda. Ampak ves dan... CEL dan... Kako osvobajajoča zamisel!
Z otrokoma sem se se prvič brez krivde zvalila pred televizor in preklapljala med programi, da bi našla kaj primernega. Jelka in Antonie se seveda nista nič pritoževala. Ugnezdila sta se ob meni na kavču in s pol odprtimi usti zrla v ekran, iz katerega je nenadoma pokukala ljubka podlasica.
'Podlasica,' vzklikne Jelka.
'Podlasica,' pritrdi Antonie.
Podlasica se gibko smuka po gozdu. Prikupna žival.
'Podlasica,' z nasmeškom na ustih zamrmra Jelka.
'Podlasica,' ji v odgovor zadovoljno zamomlja Antonie.
Na zaslonu se nenadoma prikaže zajec.
'Zajec,' zavpije Jelka.
'Zajec,' vriskne Antonie in od navdušenja ga vrže na noge.
Migajoč z gobčkom nas zajec radovedno motri. Podlasica pa njega. Pa menda ja ne! Mar podlasice niso glodalci?! Niso!!! Podlasica švigne proti zajčku, ta pa ji  z velikimi poskoki gre s poti. Njegov beli puhasti repek riše loke po travniku.
'Zajec,' nežno pravi Jelka.
'Zajec,' pristavi Antonie. Jasno mi je, na čigavi strani sta.
Podlasica neumorno lovi zajca, vzame zalet, v tistem trenutku preklopim na Sezamovo ulico.
'To se mi je zdelo preveč okrutno,' pojasnim otrokoma, ki zdaj zaprepadeno gledata pristanek balona med brokolijevimi drevesi v Sezamovi ulici.
'Ugasni, mama,' pravi Antonie, ki Sezamovo ulico sovraži, 'Sezamova ulica je preveč okrutna.'
Namen je bil dober. Otroka se lotita 'preurejanja' dnevne sobe, jaz pa nehote razmišljam o zajčkovi usodi.

ponedeljek, 10. februar 2014

Mojo mamo bi fršlok

V Deželi mlinov na veter že od oktobra vlada jesen. Deževje tu pa tam 'popestri' kak vihar. Nobenega snega, ledu, le veter in dež. Največja neumnost je nositi s seboj dežnik, ker ga srednje močan piš v hipu obrne navzven. Dovolj nespametno je že, da si ga človek sploh nabavi. Vsakdo ve, da si je pametneje kupiti kapo. Ali pa ruto iz najlona, ali pa tako imenovanega jugozahodnjačka: to je klobuk iz nepremočljivega blaga. Ampak ta dva sta za upokojence. Normalni ljudje gremo tu skozi dež bolj ali manj gologlavi. No ja, otrokoma seveda vedno potegnem kapo čez ušesa, ko gremo iz bazena. V bazenu se še upokojenke ne fenajo.
'Naša mama bi zmolila par očenašev, če bi vedela, da puncam ne posušim las,' pravi moja prijateljica Renata, ki stanuje v Belgiji, kjer ni nič drugače, še za las hujše je, ker tam taborniki sredi zime nevarno modrikasti postopajo naokoli v dokolenkah.
Tudi danes sva z Antoniejem šla iz bazena pod tuš, v garderobo, potem pa takoj na kolo. Antoniejev beli čopek na kapi me je požgečkal po nosu, ostri veter pa me je opomnil, da sem svojo kapo tudi tokrat pozabila. Našo mamo bi direkt kap.
Doma mi Antonie na glavo povezne kartonasti akvarij, in napove, da bova sestavila vse sestavljanke, ki jih imamo. Super. Njegove naklepe prekriža mati narava. 'Moram kakaaaaaaat!!!' Ucvre jo na stranišče, se namesti in mi, kot vsakič, navihano obljubi, da me bo polulal. Tudi tokrat mu ne uspe, zato me prosi, da mu podam knjigo. Ne, ne tiste o miški, ampak tisto o zajčku. Zadovoljen binglja z nogami in bere. Lotim se priprave kosila, ko me pokliče mama. 'Ti si boš nakopala meningitis,' mi med drugim pridiga po telefonu. S tem, da ji svojih mokrih las še omenila nisem, kaj šele Antoniejevih. Ampak trenutno mi preti s to boleznijo, v svoji 'orožarni' pa jih ima še najmanj ducat hujših.
'Sem žeeee,' vpije Antonie iz veceja, medtem ko mamo prepričujem, da dovolj zdravo jem in da redno in na tešče pijem vitamine, ki mi jih je prinesla za božič. Na stranišču Antonie z roko skoraj do ramena v školjki, vneto meša s krtačo. Obrišem mu rito, on pa veselo gruli, da ima, hihi, repek. In potem smukne v dnevno sobo. Za silo očistim stranišče. Ko pridem v dnevno sobo, Antonie šari po predalu. Ker kosilo še ni pripravljeno, že stika za rozinovo žemljico. Na brzino na mizo zmečem kruh, rozinove žemljice,  sir in šunko, ker tudi meni že pošteno kruli po želodcu. Nekaj trenutkov v miru globoko zadovoljna žvečiva, ko me nenadoma prešine: pozabila sva si oprati roke!!!!! Našo mamo bi fršlok. Planem v kuhinjo in odprem pipo, s kotičkom očesa mi uspe ujeti zaprepaden pogled nekega starejšega gospoda, ki se je v tistem trenutku s kolesom pripeljal mimo kuhinjskega okna. Kajpak. Na glavi imam še vedno kartonasti akvarij.