Preišči ta spletni dnevnik

torek, 20. december 2016

Spoštovani gospod

V službi me je pričakalo pismo, napisano na roko s kričečo barvo fuksije.
Takole se je glasilo:




Spoštovani gospod!



Ko sem hodil v šolo na Škotskem, sem dejal svojemu učitelju biblijske hebrejščine: ''Baltimore je bil grozen, ampak New York in Washington sta bila še slabša.''
Rambo je bil zanič film.
V njem ni bilo ničesar.
Nizozemski prebivalci mesta Breda pravijo, da psihiatrični pacienti tavajo po londonskih ulicah.
Nizozemski prebivalci mesta ... (nečitljivo) pravijo, da je v Italiji in Grčiji še slabše.
V letu 2016 bi rad objavil zgodbo v nizozemščini o drugi svetovni vojni z naslovom... (nečitljivo) v nizozemskem jeziku.
Ta zgodba ni namenjena predelavi v film.
Poznate kakšno nizozemsko revijo, kateri bi lahko prodal svojo zgodbo?
Leta 2052 bi se rad preselil v varovano stanovanje, da bi lahko postal nizozemsko-francoska dedukcija v (nečitljivo) šoli.



 ...(nečitljivo)




Prijelo me je, da bi spokala domov.

nedelja, 4. december 2016

Miklavž in črni petri na Nizozemskem: preobrat

'Moje družinice ni več,' mi je pred meseci pojamrala sodelavka, ko je njena podjetna osemnajstletnica odletela daleč v Novo Zelandijo, novim dogodivščinam naproti. Sodelavka niti malo ni slutila, da me je prizadela. V mojih očeh je njena družinica še vedno nedotaknjena.
Moj inštruktor je pred leti nevede užalil surinamsko učenko, ko ji je rekel, da mora bolj paziti, ker je v prometu tako kot v džungli.
Sama sem v preteklosti nehote ranila svoje starše, ko sem jima navdušeno kazala fotografije svojih mačk. Šele pred kratkim mi je mama priznala, da si je takrat želela, da bi si lahko ogledovala fotografije svojih vnučkov.
Nenaklepno Nizozemci s svojimi črnimi petri, Miklavževimi paži, žalijo temnopolte sodržavljane in zadnja leta, v globalni srenji, ne le sodržavljane, temveč vse sobivalce tega planeta.
'Diskriminacija,' vpijejo prizadeti, ki jih v oči bodejo črni kodri, temno rjavo našminkani obrazi, rdeče ustnice, zlati uhani in pisana oprava črnih petrov.
'Tradicija,' vpijejo Nizozemci, ki so v otroških letih častili črne petre kot prijazne Miklavževe pomočnike, ki trosijo sladkarije, plezajo po strehah in skozi dimnike mečejo darilca v nastavljene šolenčke. V njihovih glavah in srcih rasizem ni obstajal.
Gre za Wir-haben-es-nicht-gewusst-virus, ki se ga kot pripadnik velike bledolične priviligirane večine hitro nalezeš. Ampak odkar je svet postal velika medijsko povezana vas, ne s tradicijo ne z nedolžnimi otroškimi čustvi ni več moč opravičevati rjavih obrazov našminkanih belcev. Ker v tem pogledu niso čisto nič drugačni od črno pobarvanih svetlopoltih ameriških igralcev, blackfaces.
Z zanimanjem opažam, kako črni petri polagoma zapuščajo Nizke dežele. Na njihovo mesto tu pa tam stopajo sajasti petri - navsezadnje se dričajo skozi dimnike -  zlati petri, rumeni, mavrični, zeleni, vijoličasti... Nič ni narobe z njimi. Otroški praznik se ni izpridil, kot bentijo odrasli. Otrokom je vse ok, dokler so sladkarije in darila, briga jih barva petrov. Da le niso rdeči, ker ti so pa res srhljivi.
Pridevnik 'črni' počasi izginja iz vseh pesmic, to me še najbolj fascinira. Teksti izpred dvestotih let dobivajo novo podobo. Tradicije se spreminjajo. Priče in soudeleženci pa se spreminjamo z njimi.
Foto: de Volkskrant