Saj hočem, da zraste, ampak ne prav od srca

In z enega dneva na drugi so 'pokalke' postale kopalke ter 'helipoker' helikopter.
'A je to krrrrrrrrrrrrrrrrrrrava,' sprašuje Antonie s pravim koroškim r-jem.
'Ne, to je ovca.'
'O, ovca,' pravi s takim tonom, kot bi hotel reči, kako trapasto se je zmotil.
Modre očke modro zrejo v svet.
Redno se odpravlja na smrtno nevarno ekspedicijo na triciklu po parku. Nemalokrat
ga sosedove punčke jokajočega prinesejo domov. Na njegovih pohodih mu po življenju streže sosedov labrador Boelie. Boelie je majhne otroke. Navdušeno mahajoč z repom strašna rjava pošast  motovili  po parku, dokler ne najde kakšne žrtve, ki pa v višino ne sme meriti več kot en meter. In potem se svojega plena loti z jezikom in ga poliže do mokrega, podolgem in počez. Marsikakšna fobija se rodi na tak način.
Antonie drdra s triciklom po parku in nezaupljivo pogleduje po sosedovi čivavi Binkiju. Otroci se razsposajeno igrajo na travi. Prvi pravi topel in sončen dan po tednih deževja in mraza.
Antonie se jim ne pridruži. Z vrta si vzame plastičen stolček, si ga postavi na grič, se usede in motri okolico.
Odrasla soseska se skrivi od smeha. 'Poslikaj ga,' mi vpijejo vsi. In jaz hitim po svoj telefon.
Medtem pa: POINK! mali pade vznak. Ta dan natanko šestinsedemdeseti razlog za jok. Tarnajoč odvleče svoj stolček s hribčka k potki. In spet sede in gleda. Fotografija uspe.
Le pikapolonica je še vedno 'pikalonica'. Zaenkrat.