Preišči ta spletni dnevnik

sreda, 21. junij 2017

Kot klopca

Pred tednom dni sem znanki še napisala, da se je Antonie sprijaznil s dejstvom, da odrašča brez očeta. Včeraj se je izkazalo, da moja naivnost nima meja. Sinoči sem se spet prerekala z Jelko in Antonie je nenadoma zaithel, da si želi  novega očeta.
'Jaz sem že predolgo brez papa,' je jokal, 'saj otroci brez papa ne obstajajo!'
To je zato, ker se neprestano kregam, me je prešinilo. Stisnila sem sinka, ki me je med hlipanjem rotil, naj pospravim fotografijo, na kateri se pred poljem vijoličnih hijacint prešerno smejijo Willem, Jelka in Antonie. 'Tako žalosten sem, ko jo vidim.'
Stekla sem po stopnicah v dnevno sobo, pograbila fotografijo in jo položila visoko stran, na omaro v spalnici. Njegova najlepša fotografija, prahu v objem.
 'Mama, saj bom dobil novega papa, ane?'
Lepljiva sopara je visela v stanovanju.
'Tega ti ne morem obljubiti, ljubček.'
Jelka se je s stripom zaprla v sobo, da ni poslužala neutolažljivega joka. V naročju sem stiskala drhtečega fantka, ki, med tem ko to pišem, na srečo veselo plava eno zadnjih lekcij pred plavalno diplomo.
Na misel mi je prišla lesena klop, ki jo je Willem pred tremi leti postavil pred naš vrt. Odkar je umrl, nisem več sedela na njej. Nisem je vzdrževala in pustila sem, da jo je graciozno a nepreklicno prerastel rožlin.  Sinkovo žalovanje kot ta klopca. Zanemarila sem ga in skušala prekriti z novimi izkušnjami. Čeprav prerasla in napol skrita, je tudi Antoniejeva bridkost še vedno prisotna. V spomin in opomin.

sobota, 10. junij 2017

Jelka whisperer

Jelka in njena prijateljica mi na šolskem hodniku zarotniško zaupata senzacionalno novico: nekdo je na straniščna vrata napisal 'drek'. Moj smeh se odbija od sten, skušam se izvleči iz godlje s tem, da jima med krohotom dopovedujem, da to ni smešno. Skrajno  brezvezna akcija. Punci me debelo gledata in se začneta muzati.
'Zdaj pa grem gledat to nezaslišano besedo,' sem jima rekla, 'Jelka, pazi se, če vidim, da je pisava tvoja!'
Jelka me pisano pogleda: 'Nisem bila jaz!'
'Nikar se ne izgovarjaj,' iz razreda nenadoma prigrmi učiteljica Linda, 'ves čas si hodila iz razreda med ustvarjalno uro.' Skrivoma mi pomežikne.
Jelka zatopota: 'Nisem bila jaz!!!!'
Njena prijateljica zaprepadeno gleda učiteljico.
'Pa saj veš, da se jaz rada hecam s tabo, Jelka, ker ti to tako dobro prenašaš,' smeje pravi Linda.
Taka fejst punca je. Jelka ima srečo z učiteljicami na naši šoli. Linda je izjemna. Jelki se skoraj vsako šolsko jutro riše huda ura na obrazu, pa jo Linda potegne k sebi, ji nekaj prišepne in Jelka se nasmehne skoraj okoli glave, a so ji ušesa napoti. Rada bi vedela, v čem je Lindina skrivnost. Obvlada čarovnije dobre učiteljice.
Družno zreva v škandalozni napis na vratih.
'Kdor koli je že bil, je vsaj pravilno črkoval,' pravim.
'Ta razred iz dneva v dan vidno napreduje,' komentira učiteljica Linda.

ponedeljek, 5. junij 2017

Preganjanje malodušja

Včeraj mi je koledar zastavil debilno vprašanje: Ste kdaj imeli skrivnega oboževalca? Edini logični odgovor bi bil 'Pojma nimam, blage veze! Marš!' Neumna vprašanja obstajajo in to je empirični dokaz.
Obstaja sicer oboževalec, za katerega bi bilo za naju oba bolje, če bi ostal skrivni, ker sva nekompatibilna, ampak kaj češ, v življenju ne moreš imeti vsega. In to je današnji understatement. Ker jaz tu pa tam malo obupam. Predvsem, ko gledam znance, prijatelje in sorodnike, ki so trenutno na Ibizi, Menorci ali v Grčiji. Jebeni Facebook. Kje sem bila pa jaz? A naj objavim selfie na pokopališču? Če ni to moja prva izvirna ideja ta teden! Pa šele ponedeljek je.
Prijateljica mi reče, da ne smem gledati, kaj počnejo drugi. Prav isto ji jaz trobezljam, kadar njo popade malodušje. Drugim znam vedno svetovati, sama sebi pa sem slepa pega. Ampak tudi slepa pega zrno najde in se spoka z otrokoma v Belgijo k prijateljici, da ji lahko pametuje in se tako obe bolje počutita. That's what friends are for, hvala, Renata, le selfie sva pozabili narediti pred tvojo hišo, da ga pogledava takrat, ko misliva, da gre najino življenje v maloro.
Aja, pa še enega selfija mi ni uspelo narediti s prijateljema is študentskih let, ki sta pred mesecem dni bila na obisku. Ki sta me teleportirala 20 let nazaj. In s katerima sem šla zvečer popivat. Domov smo prišli, če citiram 'pijani, ampak ne ko živali'. Živeli! In potem sem šla prebrat ta zapis. In se usrala od smeha. Čeprav v bistvu ni smešno. Ampak, kako sem že zapisala? V življenju pač ne moreš imeti vsega. In meni je vsak navdih dobrodošel.