Preišči ta spletni dnevnik

nedelja, 19. avgust 2012

Zapisek utrujene mame

Vse, kar sem o otrocih izjavljala, preden sem jih dobila, so ene same naivne bedastoče. Naravnost sram me je, ko se spomnim, da sem drugim svojčas ponosno razkazovala fotografije svojih mačk, ter da sem govoričila, da si je najpametneje omisliti psa kot pa potomstvo. Starše jokajočih in sitnih otrok sem potihem in naglas (seveda ne v obraz, temveč za njihovim hrbtom) naduto obtoževala nedoslednosti ter jim pripisovala popolno nesposobnost vzgajanja.
Dandanes si ne upam ozirati naokoli, ko mojo triletnico popade ihta sredi otroškega igrišča. Kljub desetminutnem napovedovanju odhoda - Jelka, čez pet minut bomo šli domov na kosilo, Jelka, še trikrat se lahko podričaš po toboganu, potem gremo ipd - se zna zgoditi, da se bo razlegel ušesa parajoč jok. In Antonie bo seveda pritegnil. Zdaj, ko to pišem, mi je sicer všeč, da tako držita skupaj, a ko oba tulita, bi najraje skočila iz kože. 'Ugasnita sireni,' nemalokdaj vzkipim. A dvig glasu (leporečje) čisto nič ne zaleže. Meni sicer pomaga, da mi možgani ne zakuhajo, otrokoma pa je to le vzpodbuda, namreč: mama se dere, torej se to sme.
Že dolgo ne izbiram več med pomembnim in nepomembnim; zdaj sem na tej točki da se moram odločati med pomembnim in nujnim, a največkrat še tega ne znam razlikovati med sabo. Kot na primer danes: naj jo ucvrem za Jelko, ki jo je brez dovoljenja pocvirnala proti koncu otoka ali naj zaustavim Antonieja, še preden mu uspe po stopnicah zapeljati zaboj na kolescih. Nekaj trenutkov kasneje, ko je Willem lahko prevzel nadzor nad Antoniejevo in zabojevo varnostjo, sem se togotna pognala za Jelko. Soseda, ki je na travniku pred hišo brala (brala, ohhhh....), me je pobodrila: 'Irena, eno si zapomni: to bo prešlo.'
Vsa prepotena sem Jelko ujela in okarala, a nanjo to ni naredilo vtisa: 'Greva k sosedom pogledat?' Komaj sem se še krotila.
Včasih prinese večer uteho. Tako pod noč, ko otroka zaspita, grem v sobo, si prižgem televizor in likam. Nekdo je zapisal, da je v likanju nekaj zadovoljivega. Ne bi se mogla bolj strinjati. Kot bi gladila in na pregledne kupčke zlagala lastno kaotično življenje.

četrtek, 16. avgust 2012

Zeblo me pa ne bo!

Med dopustom v Bovcu seveda tudi to leto ni manjkal bazenček. Na razpolago smo imeli kar dva. Enega smo prinesli mi, drugega pa je na svojem vrtu imel moj stric, ker je letos prišel nekaj tednov k njemu počitnikovat tudi njegov vnuček Aloys. Joj, kako čudovit bazenček je to bil! Mavričnih barv, zvezdaste oblike. Jelka se mu ni mogla upirati in je že prvi dan zabredla vanj, še preden je Aloys sploh prispel iz Francije. Kakšno veselje je to bilo! Ko je Aloys prišel, je bazenček postal prava 'otroška župica'. Male noge in roke so čofotale, tu pa tam je ven pogledala ritka, nad gladino zadovoljni nasmeški izpod pisanih klobučkov. Ampak Aloysa je zazeblo. Izmuznil se je iz bazenčka in stekel v hišo. Teta pa za njim: 'Vrni se, Aloys, da te ovijem z brisačo!'
'Ne!!', zakliče mali Francoz iz dnevne sobe, 'Kopalke si bom oblekel, da mi ne bo tako mraz!'
In potem je prišibal skozi vrt, čof v vodo ter se veselo igral dalje v svojih frajerskih kopalkah z dinozavrčki. Ti so mu najljubši.

torek, 14. avgust 2012

Fritz-Franz

Med našim dopustom pri noni Anici v Bovcu, se mi je nekega dne potožil sosed, ki turistom oddaja spodnje nadstropje svoje hiše. Češ, kako so nekateri gostje pravi posebneži. Omenil je nekega nemškega barona s sedmimi imeni; Fritz Franz Josef Ferdinand itd., itd., ki si je dovolil v enem tednu umazati kar 18 (osemnajst!!) brisač. Medtem ko sem se s sosedom morala strinjati, da je takšna pretirana poraba brisač enaka resnemu šikaniranju gostitelja, pa sem, nekako v zagovor modrokrvnemu gostu vendarle bila mnenja, da je treba kot oddajalec apartmajev biti odprte glave. Če se postavim v kožo tega plemenitega Nemca: preden se oprhajo Fritz, Franz, Ferdinand, itd., itd, ne poide le kopica brisač, temveč mine tudi morje časa. Da niti ne pomislim, do kakšnih resnih trenj lahko pride, če se enkrat Ferdinandu zahoče, da bi se stuširal prvi. Gosti so pač takšni in drugačni, ljudje, ki so zaposleni v turizmu, pa morajo biti strpni. In pika!
Še malo se tistega popoldneva nisem zavedala, da bomo tudi pri noni Anici še tisti večer dobili prav posebnega gosta. Ko sem zvečer šla v spalnico preverit, ali Antonie spi, sem s kotičkom očesa opazila, da je nekaj švignilo vzdolž stojala svetilke. Kača!!! sem zgroženo pomislila, a še v istem hipu je zdrav razum prevpil mojo panično čud: za kačo je bila žival za spoznanje prekosmata. In preljubka. S knjižne police je mi je za trenutek pomežiknil polhek, potem pa je šinil za posteljo.
Malce zaskrbljeno sem pogledala po našem spečem fantku, ki je s priprtimi usteci sladko spal. Polhi glodajo orehe, jabolka, kable in celo okenske police, nikoli pa še nisem slišala, da bi se lotili majhih otrok, zato sem mirno zaprla vrata. V nevarnosti je bila kvečjemu duda, ki je čemela v dosegu Antoniejeve roke.

Fritz-Franz na štedilniku none Anice


'Polha imamo v sobi,' povem Willemu. Debelo me pogleda. Polhov na Nizozemskem ni, a so jim podelili kar dva simpatična in odlično izbrana naziva. Pravijo mu zevenslaper, 'sedmerospanček', kar se nanaša na sedem prespanih mesecev v letu - polhov zimski spanec namreč traja od oktobra do maja. Drugo nizozemsko ime za polha pa je relmuis in tu me moje prevajalske sposobnosti pustijo na cedilu. Prevedem lahko zgolj opisno: miš, ki zganja cirkus. Tudi s tem imenom so Nizozemci zadeli žebljico na glavico. Kot otroka me je marsikdaj zbudilo razgrajanje polhov na našem podstrešju.
Nenavadnega, simpatičnega a vendarle malo nadležnega gosta sem poimenovala Fritz-Franz. Ker po vsej verjetnosti ni bil modre krvi, in tudi iz praktičnih razlogov, sem Josefa, Ferdinanda itd., itd, izpustila. Fritz-Franz se je ponoči priškrebljal do vrha omare, nas nekaj časa radovedno pogledoval, potem pa se je odločil, da se najbolj splača preseliti v kuhinjo, kjer je v treh dneh pospravil vsa jabolka, ki mu jih je nastavila Jelka, ni se branil niti nektarin in hrušk, ki pa nikakor niso bile namenjene njemu. Podnevi je dremal v omarici s čistili, kjer ga je nekajkrat dnevno premotila Jelka, ki je skrbno preverjala, ali je še tam. Z nono Anico sva nekaj dni potrpežljivo pospravljali njegove kakce, hkrati pa razmišljali, kako bi se ga na human način znebili. Prijatelji in znanci so nam predlagali raznorazne pasti, eno krvoločnejšo od druge. Nekdo se je celo pridušal, da se ga bomo znebili le tako, da ga bomo dali ustreliti. Prmejduš, da ne, no!!!
Ampak mera je bila polna, ko se je polh zavlekel v shrambo, se lotil posebnega nizozemskega prepečenca, ki je bil namenjen moji prijateljici, za nameček pa si je še postregel s plastično folijo.
Na srečo imamo še enega soseda. Ta nam je posodil posebno napravo, ki oddaja zvok, ki ga ljudje ne slišimo, polhom pa je izredno zoprn. Še isti večer se je Fritz-Franz poslovil. Na radijatorju v kuhinji mi je poškrebljal v slovo, potem pa je gibko spolzel prek police skozi priprto okno ven. Pa-pa, Fritz-Franz.
Drugo jutro je Jelka v pižami na pol dremaje odkorakala v kuhinjo. 'Greva polha pogledat,' je rekla.
'Polh se je poslovil, ni ga več,' sem ji pojasnila. 'Greva polha pogledat,' je ponovila moja triletnica.
'Ni ga več,' sem ji spet razložila in malo otožno dodala: 'ampak pojdiva vseeno pogledat.'
Iz omarice so v naju topo zrli varikina, vim in stekleks.


Dopusta je konec

Danes je zadnji dan mojega dopusta. Z Willemom sva šla v Amsterdam. Jelka in Antonie sta nama jokaje mahala iz vrtca. Dan, ko si je res treba odpočiti in skupaj s partnerjem uživati redke trenutke, ko sva skupaj sama. Sprehodila sva se skozi neverjetno mirno središče našega glavnega mesta. Ulica Damrak, kjer mi je padlo v oči to, da so dandanašnji natakarice v porednem baru Teasers hudo spodobno oblečene. Nič pikantnega ni več na njih, le še bolj cenenega videza so, stisnjene v bele najlonske majice. Na trgu de Dam še ni pravega drena. Redke turiste ustrahuje Darth Vader, ki se za nekaj drobiža pokorno pusti fotografirati z dvema hihitajočima Korejkama.
Ta dan v Amsterdamu naj bi z Willemom tradicionalno preživela kot v najinih predstarševskih časih: brezciljno tavanje po mestu, tu pa tam vstopiti v trgovinico, pa nekam na kavo, v cafe Luxembourg na kosilo, potem pa po ekskluzivnih trgovinicah in antikvarijatih v Devetih uličicah. 9 straatjes, Devet uličic, kjer so v starih časih imeli svoje delavnice razni rokodelci, se stiska med slavnimi amsterdamskimi kanali, od kanala Singel do kanala Prinsengracht. Tu je vedno najti kaj posebnega: obleke iz 70 let prejšnjega stoletja (če si jih zamudil), papir iz vsega sveta (vrag si vedi, komu na čast, v trgovinici pa je vedno gužva), fenomenalen sladoled (največ dve kepici, več nikakor ni odgovorno, ne do zdravja, ne do denarnice), ročno izdelane italijanske čevlje (izdelajo le dva enaka para na mesec), art deco lestence (ta stil gre hvalabogu že nepreklicno iz mode), King Louie oblekice za male deklice (mi eno imamo), tisoč in eno zobno ščetko (ta specializirana trgovina obstaja že od pamtiveka) in tako naprej. Vmes so frajerske kavarnice, kjer posedajo izvirni amsterdamski frajerski mladi očki in mamice. Moj stil folka.
Pohajkovanje kot v predstarševskih časih nama z Willemom ne gre preveč od rok. Nehote zavijeva v trgovino s športno obutvijo in se iz nje vrneva s sandalčki za Antonieja. Št. 19. Takih skoraj ni dobiti. In potem kupiva zanj še pižamico, ker je staro prerastel. V isti trgovini izbrskam še znižano oblekico za Jelko, saj mora tudi ona kaj dobiti. In potem še torbico za v vrtec, ker je stara že preveč zmahana.
Ko sediva pri kosilu v Luxembourgu, se zalotim, da sem zelo otožna. Gledam mestni živ-žav in se sprašujem, kje bi ta trenutek raje bila. Tu, v pisanem mestu, kjer se vse dogaja, ali v Bovcu, od katerega sem se v solzah pred dvema dnevoma poslovila. Oči me zaščemijo. Bolje, da se posvetim svojemu sendviču in Willemu.

V cafeju Luxembourg