Mamazaver, spokaj stran!

Prejšnji teden smo izvedeli, da je Yule, Jelkina sovrstnica iz vrtca, dobila sestrico. Poimenovali so jo po naši nadebudnici. Kako lepo, še ena Jelka! Razlog, da se petelinim naokoli. Jelka ni le slovansko, marveč tudi nizozemsko ime. V severni nizozemski provinci Friziji je najti kar nekaj Jelk, ženskih izpeljank dokaj običajnega moškega imena Jelle. Drugod po državi je to ime redko, a dovolj razpoznavno, pri čemer gre zahvala vzhajajoči igralski zvezdi Jelki van Houten, sestri veliko slavnejše Carice van Houten.
Malce sem zašla. Zanemariti hočem neutrudnega črvička, ki mi vrta po duši. Občutek krivde... Ker mi je včasih težko sprejemati hčerko, kakršna je. So dnevi, navadno takrat, ko moja samozavest ponikne, ko vidim zgolj tisto, česar Jelka še ne zna, pozabim pa na to, kaj vse že zmore. Skrbi me, ker še vedno kaka v hlače, čeprav že tedne ponoči spi brez pleničke. Čez dan ji še vedno uide, nekako pozabi na potrebo, kadar se vsa preda igri. Nekaj časa sem se tolažila s tem, da je pač stara šele tri leta in da se bo že navadila; vsi otroci se. Ampak zdaj me pa počasi panika grabi: čez štiri mesece bo šla v šolo!!!
Tudi kolesarjenje je nič kaj ne zanima. Šele pred nekaj dnevi je na svojem novem gasilsko-rdečem kolesu končno zagnala pedale. Dve leti časa ima, da se nauči tudi brez stranskih kolesc za oporo. Ko bo stara pet let, se bo morala učiti plavati, da nam ne utone pri tej obilici vode, ki nas obkroža. Včeraj, naprimer, jo je Willemu pocvirnala. Kot debila sva tekala po otoku in jo iskala. V mislih sva že videla potapljače, kako iščejo po reki. Slepa panika. Verjetno sva kar nekajkrat šla mimo grmičevja, kjer je brskala kot kokoš.  Saj bi jo stresla iz hlač, a je imela oblečeno krilce. Ničkolikokrat se počutim popolnoma nemočna in včasih me jezi, da je ne veselijo stvari, ki veselijo mene. Saj vem, da je to popolnoma brez veze, ampak vseeno, bode me. Na živce mi gre tudi to, ker je tako 'komot' in se ne potrudi, da bi se, na primer, sama oblekla.  Včasih me mine potrpljenje in jo kar trdo primem. Vem, da to nikamor ne pelje, a včasih se ne morem zadržati. Pa tako vesela deklica je, upam, da je ne bom zašuštrala s svojimi zahtevami in pričakovanji. Willem pravi, naj se ne sekiram, saj po drugi strani že pozna črke in številke. Ja... Tega bi jo naučili tudi učitelji v šoli. A kako naj jo odvadim kakanja v hlače, no, madona?!

Kar zgrozim se, ko se zasačim, da tako nepotrpežljivo reagiram, NATANKO TAKO KOT MOJA MAMA! Kam sem zabredla. Prenapeta mamzila sem postala. Mamazaver. Zadnjič sem Jelki v postelji zvečer nekaj pridigala o tem, kako to, da ji nekaj prepovem, ne pomeni, da je nimam rada, temveč ravno obratno. Obrnila se je na blazini, me iskrivo pogledala, nato pa je ustnice razširila v nasmešek in odločno rekla: 'Pojdi stran!' Kot polit cucek sem se pobrala iz njene sobice. Večer je čas za lepe pogovore, ki peljejo v lepe sanje. Tega se zdaj zelo disciplinirano držim. In ko se spet pokaka v hlače, štejem do dvajset. In nazaj. In vseeno popenim. Moja zlata miška, še kdaj zapodi mamazavra!