Ni nama bilo treba daleč. Le do trga Museumplein sva stopili, vsaka s svojim ameriškim hot-dogom s kislim zeljem. Pred vsakim znamenitim muzejem v Amsterdamu, najsibo 'Rijks' ali pa Van Goghov muzej, popolnoma nelogično čemi stojnica z ameriškimi hrenovkami. Verjetno zaradi ameriških turistov, ki se jih očitno po vseh kulturnih udejstvovanjih poloti hudo domotožje in volčja lakota. Ampak hrenovkam s kislim zeljem in gorčico tudi medve z Jelko nisva rekli ne. Mljaskaje sva zavili na Muzejski trg, Museumplein. To je obširen travnik, ob katerem so vsi trije mestni supermuzeji - Rijks, Van Goghov muzej in Stedelijk, muzej moderne umetnosti, ki so ga po devetih letih prenove otvorili prav danes. Na trgu je tudi velikanski ribnik, v katerem se zrcalijo zdaj že legendarne XL črke: I amsterdam.
Jelka se je pridružila turistom in je prizadevno skušala zlesti na S, med tem podvigom ji je oko ušlo na vabljivi ribnik. 'Veš, Jelka, to ni bazen,' sem ji zaman razlagala, vedoč, da se bo zgodilo neizbežno. Odločno je zakoračila proti vodi. V zadnjem hipu mi ji je uspelo sleči oblekico, hip zatem pa je Jelka po kakih 15 cm globoki vodi korajžno zabredla proti dvema deklicama, ki sta se škropili v sredini ribnika. Dve mladi turistki sta čofotanje z navdušenjem beležili v svoja fotoaparata. Od nekje se je vzel zlati prinašalec in se v velikem loku pognal v vodo. V nekaj velikih skokih se je pognal do deklic, ki so se vriskajoč razkropile. 'Saj ne bo nič naredil,' je zasoplo razlagal njegov lastnik, ki se je že nagibal proti šestdesetim. Nasproti mene se je utrujeno sesedel na rob vodnjaka in muzajoč zmajeval z glavo. Dekletci sta se zatekli k staršem, Jelka pa se je odločila delati družbo psu. Prešerni smeh. Prijazni štirinožec je moral kaj kmalu Jelki prepustiti ribnik, saj ga je ostri žvižg opomnil, da se mora pridružiti gospodarju. Tega je očitajoče oprhal: mila kazen za neizprosnost. Jelka je z rokami na dnu ribnika 'priplavala' k meni. Za silo sem jo obrisala z rokami in s svojim krilom, ji navlekla njeno rožasto obleko ter ji zamenjala hlačke - v nahrbtniku sem imela troje rezervnih, nikoli se ne ve.
Stopili sva na tramvaj, na ulici Rokin pa sva izstopili in občudovali ulične umetnike. Najino pozornost je pritegnil droban fant, ki je nad ulico pričaral ogromne milnate 'mehurčke'. Z dvema palicama, na kateri je privezal dve vrvici in ju namakal v vedro z milnico, je nad mimoidičimi oblikoval čudovite mavrične balone. Jelki je pomignil, naj mu pride pomagat. Mojster in njegova pomočnica. Lepo ji je uspelo. Vsa ponosna je poskočila vsakič, ko se si je izmed vrvic izmuznil veliki meduzi podoben mehurček. Fant si je zaslužil evro, ni kaj.
Pred glavnim kolodvorom je še vedno donela lajna, tako kot ob najinem prihodu v mesto pred nekaj urami. Pred njo je zanosno, kot bi mu šlo za življenje, plesal pingvin. Bodoči ženin. Ostali udeleženci fantovščine so ga s ploskanjem in vzkliki spodbujali. Jelka se je tudi zavrtela ob zvokih, ki so že desetletja iz mode. 'Zapleši s tamalo,' so pingvina nagovarjali njegovi nepernati prijatelji. Ptiču z Južnega tečaja ni bilo treba reči dvakrat, Jelka pa ni bila za stvar. Zavrnila je njegovo iztegnjeno perut in ga nezaupljivo motrila izpod svojih rdečkastih obrvi. Bravo, punca! Starejšim dedcem ni zaupati. Sploh pa ne takim, ki se preoblačijo v pingvina in nameravajo v bližnji prihodnosti stopiti v zakonsko zvezo z drugo izbranko.
S povešenim kljunom se je pingvin odgugal k svoji druščini.
Ni komentarjev:
Objavite komentar