Z Jelko v Rijksmuseum

V soboto sva šli z Jelko prvič sami v Amsterdam. Willem in Antonie sta ostala doma in počela moške stvari.
Čas je, da naša že skoraj štiriletnica obišče kakšno resno kulturno ustanovo, zato sem se odločila, da jo odpeljem kar v najslavnejšo, v Rijksmuseum. Ker ta muzej že leta obnavljajo, so obiskovalcem na ogled le izbrane mojstrovine,  na primer Vermeerjevo Dekle z vrčkom mleka ali Rembrandtova Nočna straža. Ko bodo aprila z vsem pripadajočim pompom in bliščem odprli prenovljen muzej, si ga z Jelko ne bo tako zlahka ogledati. Ne bi ji rada zagrenila prvega obiska našega znamenitega 'Rijksa', zato sem se odločila, da si bova ogledali nekaj prav posebnega, nekaj, za kar sem skoraj prepričana, da ji bo všeč.
Na vlaku mi Jelka vso vožnjo, celih dvanajst minut trajajočo, sedi v naročju. Malo jo je strah. Ko v Amsterdamu izstopiva na glavnem kolodvoru, nama moje najljubše in najlepše mesto zaželi burno dobrodošlico: pred glavnim vhodom kolodvora oglušujoče igra gromozanska lajna, taka za v plesne dvorane. V ritmu lajninega hrušča Jelka ob meni poskakuje do tramvajev. Številka 2 ali 5 naju bosta popeljali do Rijksmuseuma.
 Jelka se mi je v gugajoči in škripajoči petici namestila v naročju ter se začela spogledovati z nasproti sedečim fantom. Zame je bil to eden izmed nerodnih trenutkov, ko res ne vem, kako se je najpametneje obnašati. Kot po naključju je tudi sopotnik imel bujne rdeče kodre in se je Jelki ves čas prešerno smejal, dokler ni izstopil na trgu Leidseplein. Dve postaji dlje, na ulici Hobbemastraat, sva skupaj s peščico turistov izstopili tudi midve.
Vsem, ki se odpravljate v Rijksmuseum, srčno priporočam: pojdite dopoldne pred enajsto uro. In če bi vas iz kakršnega koli nerazumljivega notranjega vziba prijelo, da bi s seboj vzeli kakšno priročno orožje ali - še huje - barvni sprej, se za božjo voljo krotite: varnostniki na vhodu vas poskenirajo po dolgem in počez.
Ob enajstih tudi lepe septembrske sobote ni bilo nobene vrste. Na blagajni sva hitro opravili, saj sem imela muzejski abonma, Jelki pa do osemnajstega leta vstopnine ne bo treba plačevati. Dobili sva vstopnici in dve zgibanki, ki si jih je Jelka hlastno polastila. Kot bi vedeli, kam sva namenjeni, so naju uniformirani muzejski čuvaji (se jim tako reče?) usmerjali proti hišicama za punčke iz sedemnajstega stoletja. Da ne bo pomote, s tema dvema hišicama za punčke se nikakor niso igrali dekliči tistega časa, marveč sta se z njima, kot s posebno ljubiteljsko muho, postavljali dve zelo premožni mestni dami. Najverjetneje sta bila njuna soproga uspešna trgovca in vplivna meščana.
Hja... Jelki se je zdelo nezaslišano, da so bile hišice zaščitene z debelim steklom in da ni smela stopiti čez vrvico, ki je obiskovalcem branila tesnejši stik s tema dragocenima muzejskima eksponatoma. A nič ne de, usedla se je na stopničke ter si z zanimanjem začela ogledovati zgibanki, ki sva ju dobili na blagajni.
'Pridi, greva gledat ladjo,' sem jo vzpodbudila. Ubogljivo mi je sledila in celo namenila občudujoči 'Oooooooo' maketi trgovske jadrnice nizozemske Zlate dobe.
Potem sva se odpravili v prvo nadstropje gledat slike. Jelka je še vedno nora na stopnice in dvigala. Nekajkrat sva šli v prvo nadstropje. Po stopnicah gor, ogromnim ovalnim dvigalom dol. In obratno. Za hip mi je uspelo Jelkino pozornost obrniti na Vermeerjev portret male deklice, a čez nekaj trenutkov me je moja rdečelaska odvlekla h klopem na sredini dvorane s slikarskimi mojstrovinami. Resno se je pridružila nekaterim starejšim ljubiteljem holandskih mojstrov, le da se ni zazrla v viseče umetnine, temveč je spet zbrano začela preučevati zgibanki, ki ju je zvesto nosila po muzeju.

Rijksmuseum v ozadju

'Zdaj pa si oglejva eno najslavnejših slik na svetu,' sem ji predlagala. V letu sva si ogledali - popravek: sem si ogledala - Nočno stražo. 'Ži'jo, Rembrandt! 'Dijo, Rembrandt!' V tem stilu. Jelka je bila nad muzejem navdušena. Tam 'talajo' zastonj zgibanke. Ko sva prišli ven, malo sva se še pozabavali pri vrtljivih vratih, se je vrsta čakajočih obiskovalcev vila do vse do tramvajske postaje. Najin bliskoviti obisk je trajal natanko dvajset minut. Pohiteti je bilo treba, čakale so naju druge dogodivščine.