'To je bilo, še preden sem umrl,' je rekel Willem.
'Pa saj nisi umrl,' ga prepričujem, 'Saj si še vedno živ!'
'Še vedno si živ,' mi zamrejo besede na ustnicah, ko se predramim in mi pogled odtava v megleno jutro. Neizbežno spoznanje mi prikliče solze v oči. Na Willemovem mestu spokojno diha Jelka, globoko pogreznjena v spanec.
Vedela sem, da mi bo poleti najbolj težko. To je bil čas, ko smo bili res skupaj, ko smo se pripravljali na počitnice, čas, ko sem se tako varno počutila ob njem, medtem ko je zbrano sedel za volanom in nas peljal stotine kilometrov proti jugu. Še vedno se spomnim vonja avtomobila. Lani sva se pridušala, da si takega histeričnega dopusta nikoli več ne bova dovolila. Naše zadnje skupne počitnice so bile kljub križem in težavam tisočkrat lepše, kot bodo naše prve počitnice brez papa.
Po teh živih sanjah se mi vse jutro vsiljujejo podobe paralelnega življenja: pred hišo je parkiran naš volvo, ne moj mali suzuki, Willem me bo v petek, moj zadnji dan pred dopustom, prišel iskat v službo, namestil bo ekrana na avtomobilskih sedežih, da bosta otroka lahko med potjo v Slovenijo gledala risanke, skupaj bova šla na kosilo, da proslaviva začetek dopusta...
Willem je lep spomin, senca mojih sanj, topel pogled s fotografije.
Po zajtrku izvlečem sesalec iz omare, ga vključim in se v solzah sesedem poleg njega. Ne morem se obvladati. Nekateri starši zmorejo zadrževati svoja čustva pred otroki, jaz pa na teh preizkušnjah vedno znova zamočim. Antonie me zaskrbljeno gleda in ko mu razložim, da sem sanjala o papu in da ga pogrešam, mi vzame sesalec in začne z vso vnemo sesati. Srce se mi stisne. Še sreča, da nas ta dan čaka obisk v živalskem vrtu Artis. Vožnja z vlakom in nato prestop na mestni avtobus, nato pa z google maps do Artisa in naš izlet v Amsterdam postane prava pustolovščina. Ko smo se naveličali živali, smo si v planetariumu ogledali natanko isti film o Darwinovi teoriji naravne selekcije, kot pred enim letom, ko smo Artis obiskali z Willemom. In kako ponosno sem v takratnem zapisu leto dni nazaj zapisala, da je Willem takoj imel pri roki odgovor na vprašanje, za katerega sem mislila, da je težko.
'Saj gre,' imam sama vendo pri roki odgovor na vprašanje, ki mi ga sočutno postavljajo znanci. Kaj pa naj jim drugega rečem, saj ne bi vedeli, kaj naj z obupano Ireno. Zato si vsako jutro navlečem nasmeh na obraz. Gre, saj gre.
