Back to black, ampak ne prav dokončno.

Danes sem se soočila z moralno dilemo: naj dovolim, da se Lotte igra pri nas ali ne. Lotte je prijazen, nežen osemletni deklič, ki se rad oglasi pri nas, da se poigra z Jelko. Imam pravico lastnemu otroku odtrgati nekaj uric prešernega preganjanja z nekaj let starejšo deklico? So moj razbolel hrbet, popolnoma otrdel vrat in posledična glavobol ter razdražljivost dovolj dober razlog, da Lotte pokažem vrata? Odgovor na obe vprašanji je ne. Kdo pa mi zagotavlja, da me bo čez 24 ur vendarle našla dobra volja in da mi bo od tistih piškavih desetih minut, ki sem jih namenila raztegovalnim vajam, jutri čudežno bolje?
Dopust se mi izteka, na delo se bom vrnila dvakrat bolj zdelana kot pred tremi tedni. Želodec se mi obrača, ko pomislim na vse neopravljene opravke, ki naj bi se jim posvetila ta teden. Cel sveženj papirjev, ki naj bi jih pospravila, me očitajoče gleda s police. Mika me, da bi z njimi nocoj zakurila kres.
Televizija predvaja koncert Amy Winehouse. Amy, Amy, Amy... Vžigalica za mojo grmado, kjer naj bi končali bančni odrezki, dopisi z univerze, voščilnice in ostala navlaka.
Kakšen tragičen prejšnji konec tedna je to bil. Najprej bombni napad in streljanje v Oslu, potem je preminila Julija, mama moje drage prijateljice Meline, nato pa še novica o Amy. Saj poskušam vzpostaviti neko distanco, da se še sama ne pogreznem v črnočrnost: Brevik je fanatičen norec, Julija je dotrpela, Amy pa se je nekako sama zapečatila.
Ampak kaj, če za Brevika velja, kot za muslimanske teroriste? Ga lahko sploh vidimo kot osamljenega, steklega volka, ali pa mu sledi še celo krdelo in pred njim ni varen nihče? In Julija, čeprav nisem bila ob njej, sem nehote podoživljala agonijo mojega očeta, natanko pred štirimi leti. In Amy, jebenti, a nisi mogla počakati še kakšnih 50 let, da bi od tvoje smrti 'imeli korist' tvoji otroci, ne pa glasbena založbe? KRAVA ZARUKANA!!!!

Ne kaži mi svojega prahu, Renata!

Prejšnji teden smo po dolgem času zapustili zapeček in se odpravili v tujino. No ja, v Belgijo. Tam je pred devetimi leti pristala moja draga prijateljica Renata. Lani se je iz Antwerpna preselila v mirnejši Overpelt, le 6 km oddaljen od meje z Nizozemsko.
Svojčas sva z Renato v Ljubljani  bili sostanovalki. Na Dolenjski cesti sva objokovali svoj samski stan, bentili čez moške in čez tiste babnice, ki so si -po najinem mnenju čisto po krivem- kakšen primerek drugega spola že ujele na trnek. Na balkonu sva take zveze zlobno obsojali na kratek obstoj, medtem ko sva, kot se sicer zagrizenim nasprotnicam tobaka zagre, z globokim občutkom krivde kadili cigarete.
Namesto domačih živali sva si omislili namišljenega dedca, ki pa je bil vsak večer zdoma, ker se je, prokleta baraba, raje vlačil po gostilnah. Sicer pa je bilo bolje tako; roko na srce, za nobeno rabo ni bil, zvečer pa ni bilo treba nikomur hliniti glavobola.
To je bilo Renatino in moje deloholično obdobje, polno negotovosti in odprtih možnosti. Nekoč naju je obiskala moja znanka Mija iz Belgije, ljuba materinska gospa v šestdesetih, ki je sklenila čez najino nevezano 'brezplodno' življenje narediti križ. Obljubila je, da bo molila za naju, nato pa je iz denarnice potegnila še Jezuščkovo podobo. 'Vidve si pa res zaslužita dva fejst fanta, ko pa sta taki enkratni punci,' je pokroviteljsko dodala. Še dneve zatem sva se z Renato hahljali na ta račun, vendar podobice nisva zavrgli, temveč sva jo vraževerno zataknili za opaž v kuhinji.
Še dandanes verjameva, da je podobica imela svojo moč. Že nekaj tednov po Mijinem obisku je Renata spoznala Jana iz belgijskega Limburga in v nekaj dneh je bilo že vsem jasno, da bo to njen bodoči mož. Da je Jan na prislovičnem belem konju prigalopiral iz vasi, oddaljene le streljaj stran od Mijine, skoraj ni moglo biti naključje. Vsekakor pa je to bila silna senzacija, ki jo je bilo treba pobožni gospe takoj sporočiti po telefonu. Ko si je malo opomogla od presenečenja, me je Mija nejeverno spraševala po Janovem priimku, češ, mogoče pa ga pozna, glede na to, da stanuje le nekaj kilometrov stran. Kaj sem pa jaz vedela, da bo Mija še naslednji dan navsezgodaj Jana za kravatlc potegnila iz Dežele sanj ter ga po telefonu malone ustrahovala: da si slučajno ne bi drznil zlorabljati zaupanja (!) ali omadeževati  dobrega glasu (!) tako poštenega in nedolžnega (!) slovenskega otroka (!), kot je Renata. Vsak drugi bi se, po domače povedano, usral. Ampak Jan ni mevža. Slabo leto zatem je Renato možato ponesel po stotih stopnicah do cerkvice na blejskem otoku, kjer ju je poročil Renatin brat Jaro. Temu lepemu dogodku sva botrovala skupaj z Willemom, ki sem ga bila spoznala pol leta prej. Ni kaj, Mijina podobica je imela svojo moč.
Velikokrat pomislim, kako lepo je, da sva si z Renato tako blizu. Ne le v prenesenem pomenu, ločuje naju le dve uri vožnje. A ko sem na obisku pri njej, komajda najdeva čas za klepet: z enim očesom z otroki, z drugim s piskri v kuhinji se meriva, katera je bolj 'mamasta' (ne, če kdo slučajno dvomi, to ni pozitivno mišljeno), zanikrna, kaotična, katera dlje ni bila pri frizerju, katera se pogosteje zateka k sladkarijam in podobno. Renata mi v zadregi utegne pokazati ves prah, ki se je nabral na policah. Razgibana, a prekratka nedelja mine v skrbi za to, da ostanejo vsi otroci vsaj živi, če se že praskam in buškam ne morejo izogniti, da prisotni ne trpimo lakote in žeje, da se ploham navkljub vseeno naužijemo svežega zraka.
Na poti nazaj se zavem, da sploh nisem videla, kako so zravnali tla v prvem nadstropju. To je bilo eno večjih gradbenih del pri njih. Renata in Jan namreč na veliko prenavljata. Hiša, za katero sta mislila, da o v nekaj mesecih renovirana, se spreminja v življenjski projekt. Tako kot velik vrt, ki jo obdaja. V tolažbo mi je, da sem vendarle imela čast in čas videti vsaj novi kompostnik.
Ah, Renata moja draga... Drugič mi najprej pokaži nova tla v zgornjem nadstropju, na novo pobarvane police, novo gredico v vrtu, vašega zajčka in Anine risbe. Tvoj prah me prav nič ne zanima, saj je natanko takšen, kot tisti, ki se svaljka na naših policah. In ko pomisliš, da se ti bo od vsega nereda utrgalo, se spomni, da nama je za las ušla skoraj zapečatena usoda doživljenjskega bivanja na Dolenjki, kjer bi na balkonu zagrenjeno klevetaje hirali in si s čiki prižigali nove cigarete. Edina najina družba pa bi bili mormoni, Jehove priče in podoben pomilovanja vreden živelj. Count your blessings, žegne si preštej. Vsaj tri imaš, tako kot jaz.

Pet mesecev

Ko sem včeraj zjutraj stopila na vrt, me je pozdravila prva letošnja pasjonka. Bohoti se po ograji, ki naš vrt razmejuje s sosedovim. Popkov je na stotine.Poletje se je že zgodaj začelo. Vedno znova me preseneti čas, ki ga že zdavnaj ne skušam več dohitevati.
Včeraj smo Antonieja prvič nahranili s sadno kašico. Vsi trije smo se natrpali pred njegov stolček: Willem oborožen s kamero, jaz s skledico in žličko, Jelka pa s Štajfom. Mimogrede, Štajf je medvedek, poimenovan po berlinski tovarni plišastih igrač Steiff, kjer je prišel na svet. Mački sta se odločili, da bosta raje še naprej gledali pod kožo v najini spalnici. Zamudili sta veliko predstavo, v kateri se je glavni junak spopadal s plastično žličko in skoraj utekočinjeno hruškino polovico. Nežno sem ga spodbujala, Willem  je ponosno snemal, Jelka je ponavljala, da bi rada risala, Štajf ji je pritrjeval. Antonie se je v enem trenutku pogumno loteval čežane, v drugem pa jo je z jezikom spet potisnil na plano. A pritoževal se ni. Modrooko nas je pogledoval, migal z nogami, po bolj ali manj uspeli premieri pa je še nekaj minut zadovoljno brenčal na svojem stolčku in gledal predse.
Ampak čez dve uri je vseeno hotel mlekce.
Pet mesecev mu je že. Moje mlahave mišice nimajo več legitimnega razloga za obstoj.
Zlovoljno se zvečer lotim trebušnjakov. Hrbet se upre, hudič naj ga vzame; a naj mu bo, naredim še nekaj vaj, ki naj bi mi okrepile spodnji del hrbta. Zdržala sem kakih pet minut. Mračnjaško pomislim, da bom še kar nekaj časa obsojena na svoje nosečniške spodnjice. Zdaj namreč služijo kot odlično korekcijsko perilo. Zjutraj si jih bom spet polna optimizma navlekla do pazduhe.

Pazite na svojo dušo

Včeraj se je zgodilo nekaj, kar mi ne da miru... Malo pred zaključkom mojega delovnega časa me pokliče Lenie, naša tajnica. S tresočim glasom izdavi: 'Irena, res ne vem, kaj naj naredim!' Železniški policisti so namreč pravkar na Oddelek za nizozemščino iz ne ravno pojasnjenih razlogov privedli nekega študenta. Menda se je hotel vreči pod vlak. To je na Nizozemskem pogost in najučinkovitejši način dokončnega slovesa od Solzne doline.
Policisti so apatičnega nesrečnika dostavili naključni mladi profesorici. Ta je zaprepadena planila v tajništvo po pomoč. Lenie se je najprej domislila koordinatorja Berryja, ki naj bi študenta poznal. Berryja pa nikjer! Torej je klicala mene, če morda vem, kje se Berry nahaja. Na žalost pojma nisem imela, kje naj bi bil.
'Obstaja kakšen protokol za take primere?' me je obupano vprašala Lenie.
Protokol? PROTOKOL?!!! Na srečo Lenie posluša svoj odlično razvit šesti čut, ki ji je narekoval, da je poklicala še dva starejša profesorja, ki sta poskrbela, da revež ni odšel. Berryja so k sreči tudi našli, jaz pa sem morala domov.
Le zakaj je železniška policija človeka s samomorilskimi nagnjenji pripeljala na fakulteto? Ni imel dokumentov? Morda je imel le študentsko izkaznico, ali pa je bilo edino, kar so izvlekli iz njega to, da študira nizozemščino?
Če bi imel zlomljeno nogo, nikomur ne bi padlo na pamet, da bi ga odpeljal drugam, kot na urgenco. Če pa se človeku stre duša, naenkrat nihče ne ve, kaj naj z njim.

Brez rožnatih očal

Ljudje se v socialnih medijih predstavljajo v najlepši luči. Včasih pa ne gre, no. Res ne! Najde se dan, ko bi kot volk šavsala naokoli in bi bilo zame bolje, da bi ždela v kakšni temni votlini, kjer bi lahko po mili volji zavijala, tulila in preklinjala. V nasprotju z veselimi barvami, ki me obdajajo doma, me obletavajo črnočrne misli. Takrat ponavadi izginem iz Facebooka.
Mojo vsesplošno črnogledost navadno sproži kakšen nepomemben incident v službi. Nekaj, kar sicer niti omembe ni vredno, povzroči, da v trenutku izgubim vsakršno samozavest in samospoštovanje. Nekoč bo nekdo pogruntal, da sem totalno nesposobna in da nimam ničesar iskati na svojem delovnem mestu. In da je moja nenadkriljiva neumnost že vsem očitna, a me prenašajo in mi prizanašajo zgolj zaradi tega, ker sem tujka.
Poleg tega sem ničvredna mati, žena in hči. Sliši se pretirano, vendar včasih res tako mislim, brez vsake sposobnosti niansiranja. Črna nima svetlejšega odtenka.
So noči, ko ne spim, ker me v mrzlih valovih napada slepa panika. V morastih vizijah se mi prikazuje tisto, česar me je najbolj strah: namreč, da se bo mojima otrokoma kaj zgodilo in da bom to s svojo neumnostjo ali nerodnostjo povzročila sama. Strah pa tako ohromljujoč, da se komaj odpravim iz postelje v dnevno sobo, kjer si te misli skušam pregnati s kakšno knjigo.
Ena neprespana noč še nekako gre. Zjutraj je življenje videti znosnejše. Dve taki noči pa sta preveč. Podnevi sem popolnoma neprebavljiva in hudo razdražljiva zaradi pomanjkanja spanca. Komaj se krotim, da naših tečnih mačk ne brcnem, da bi v visokem loku odleteli skozi zaprto okno. Da ptiču ne zavijem vratu. Da se ne derem na Willema. Da sitne Jelke ne zalepim za tapete, kot temu pravijo Nizozemci.
Pri nas nimamo tapet. Zatorej strahovito kolnem, če me nihče ne sliši,  in zaženem kaj na tla. Ponavadi moj mobilni telefon. Siemens. Letnik 2004. Neuničljiv.

Na srečo to mine. Ker sem popolnoma izčrpana, spim 10 ur zapored. Prebudim se v lepo jutro. Spremenilo se ni nič, razen zornega kota. In hormonske slike.

Nizozemske šege 1: Kraljičin dan

30. aprila smo praznovali Kraljičin dan. Da ne bo pomote, nismo obeležili rojstnega dne sedanje kraljice Beatrix, ki je rojena 31. januarja, temveč njene matere, pokojne Julijane. Julči, kot so ji ljubkovalno rekli Nizozemci, je bila zelo priljubljena in je kraljevala od 1948 do 1980, zdaj pa že sedem let dobrohotno mežika izza oblakov.
Letos je bil čudovit Kraljičin dan, najsončejši in najtoplejši, kar ga sama pomnim. Na ta dan Nizozemci privlečejo iz podstrešij in kolesarnic svojo šaro in jo skušajo prodati. Prodaja se lahko povsod, večinoma pa so za to določeni prostori, kot so parki, trgi, za promet zaprte ulice in podobno. V Amsterdamu si skušajo nadobudni trgovčki že dober teden pred velikim dogodkom zagotoviti kar najbolj ugoden prostor in si ga označijo z bezet, zasedeno. Nam tega ni treba. Do našega prostora v parku imamo tako rekoč naravno pravico, saj se nahaja tik za našim vrtom. Po zaslugi sosede Truus naš park že četrto leto gosti bolšjaka nad bolšjaki, vključno s potujočo slaščičarno, s prihajajočimi ali prezrtimi glasbenimi skupinami in z DJ-jem Martom. Iz presušenih tal so se tudi letos kimaje dvignili kar trije gumijasti gradovi, ki so se ves dan dobrohotno pozibavali v ritmu navdušenega skakanja otrok. Drevesa v parku so se z oranžnimi zastavicami prijateljsko povezala s hišami.
Na ta dan se spodobi, da si navlečeš oranžno oblačilo in na glavo povezneš karseda predimenzionirano oranžno pokrivalo ali lasuljo. Oranžna je barva nizozemske kraljevske družine. Po Viljemu Oranskemu iz šestnajstega stoletja, Očetu Očetnjave. Ta je Nizozemce povedel v upor proti Špancem, ki se je razvnel v 80-letno vojno, v kateri so si Nizozemci naposled izborili samostojnost. Malokateri Nizozemec ve, da se ima za oranžno barvo zahvaliti Francozom. Viljem je namreč z odobravanjem samega Karla V. Habsburškega podedoval Francosko pokrajino l'Orange in s tem tudi naslov 'princ Oranski'. Prvotna nizozemska zastava je bila oranžno-belo-modra, dokler si je v tridesetih letih prejšnjega stoletja niso prisvojili nacionalisti, to pa se je kraljici Viljemini, Julčini materi, tako prizamerilo, da je 1937 leta odredila, da bo odslej zastava rdeča, bela in modra. Taka kot še dandanes plapola na Kraljičin dan in na druge praznike.
Pravzaprav se praznik začne že na predvečer, ko v Hagu in Amsterdamu izbruhne vsesplošni žur, na našem Otoku pa Truus velikodušno toči tradicionalno oranžado in oranžno grenčico. Kdor je pameten, poseže po oranžadi; grenčica je namreč odurna, a Truus na ljubo jo solidarno srknemo. Za njenim hrbtom pa jo hinavsko zlijemo stran: fej, gravža!
Willem pred spanjem s podstrešja v dnevno sobo prestavi naš shit, kot ljubkovalno poimenujemo robo, ki se je hočemo znebiti. Kar nekaj večerov je vročično odbiral kramo in nanjo lepil rumene listke s cenami. Hladnokrvno je na prodajo obsodil star roštilj, svetilke, fotoaparat, plakate itd. Sumila sem ga, da bo v svoji vnemi zaznamoval tudi košaro, v kateri sta prve mesece predojenčkala Jelka in Antonie. Po krivici!! Moje materinsko srce na praznik ne bo krvavelo.
Na veliki dan smo ob devetih s shitom vred prišli pred vrt. Sosedje niso bili nič bolj zgodnji. Naš prostor  smo bratsko delili s svakinjo Desiree, svakom Paulom, nečakinjo Charlotte in nečakom Lucasom in njihovim shitom. Tudi oni stanujejo na Otoku. Le da oni ob reki Zaan, mi pa ob parku. Letos je bil naš shit kvalitetnejši od njihovega. Razen Antonieja smo bili vsi zvesto odeti v oranžno. Celo nona Anica je ponosno nosila oranžen pulover, čeprav je bil tak, kot bi ga kupila pri Darkotu v Bovcu. Med nami povedano: kupila ga je pri Darkotu v Bovcu.
Ob desetih je že bil dren. Naš Otok so preplavili številni neotočani, ker je pač naš bolšjak še boljši od tistega v Amsterdamu. Pravimo. Willem si je mel roke. Znebil se je roštilja, svetilke, fotoaparata. Plakati pa niso šli. Moj stari pokvarjeni nakita pa ja. Znebila sem se tudi dveh osovraženih oblek. Ena se je zelo lepo podala novi lastnici, prekrasni mladi Tajki. Pomerila si jo je v naši dnevni sobi. Veselila bi se skupaj z njo, če ne bi poklicala svojega moža... Starega, odurnega, zoprnega. Nevesta iz kataloga. Dan je za trenutek pridobil grenak priokus, ki se še z grenčico ni mogel meriti. Ampak samo za trenutek. Ker je nenadoma zazvonil telefon. Desiree. Našla je idealno darilo za Jelko. Starinski voziček za punčke, za pičlih 5 evrov. Po skopo podanih koordinatah sem Desiree množici le našla. Voziček je prodajala njena soseda. Za zanikrn siv bankovec sem dobila del njenega otroštva. Ki pa bo na srečo kdaj pa kdaj spet priškripal mimo njene hiše. Jelka je nad njim namreč navdušena. Pa ne le ona, voziček nam je vsem v trenutku prirastel k srcu.
Končno najdem čas, da se z Jelko odpraviva po bolšjaku. Za 5 evrov si nakupiva igrico z abecedo, dve knjigi o Miški in ksilofon. Willem medtem od Charlotte kupi kičast steklen lestenec, ki ga bo naslednji dan obesil v stranišče. Uspe se nam držati pravila: ne zapravi več, kot prodaš.
Popoldne se nam pridružita tudi Astrid in Eduard. Ne jaz ne Willem se ne spomniva, da bi ju povabila, a se oba narediva, kot da je seveda že zdavnaj bilo vse zmenjeno. Naša vrata so široko odprta, sploh pa na Kraljičin dan. Malinovca, sendvičev, špagetov in sladoleda je itak dovolj za vse. Sekret je tudi na voljo. Popolnoma skregano s svojimi načeli sem ga vmes celo še na hitro očistila.

Antonieja tu pa tam zvito prinesemo ven. Naš shit postane takoj bolj privlačen. Prmejduš, uspe mi prodati celo nekaj knjig, ki so mi kazile knjižno omaro. Astrid in Eduard sta indonezijskega porekla in dajeta našemu prostoru pravi kozmopolitski čar. Jelka divja naokoli s svojim novim starim vozičkom. Reka ljudi se počasi spremeni v potoček. Nona Anica si nabira kondicijo in teka za Jelko. Po Otoku zazvenijo hiti izpred dvajsetih let in nas spodbujajo pri pospravljanju neprodane šare. Kar nekaj jo bo tragično končalo v velikem kontejnerju, ki ga je komunala postavila na koncu parka. Naš preostali shit bo dobil popravni izpit naslednje leto. Če bo podstrešje dopuščalo.
Prodali smo kar za 80 evrov navlake! Če odštejem 15 zapravljenih evrov, imamo 65 evrov čistega dobička! Da niti ne govorim o pridobljenem prostoru na podstrešju in v omarah. A kaj, ko po večerji pozvoni sosed Jakob z goro svojega neprodanega shita, ki bi po njegovem mnenju prišel prav Jelki in Antonieju.  Hja. Zastonj robe se pa ja ne bomo branili! A smo Nizozemci, ali ne, porkaduš?!

Beda

'Repa, korenje: slabo življenje! Repa, še še, korenje pa ne,' nam je Jelka za mizo zapela v vsesplošno zabavo. Za večerjo smo med drugim imeli... Kajpak.  Korenje naenkrat ni bilo več 'kojenje', temveč čisto resno koRenje. S koroškim r-jem!
Mimogrede, to pesmico nam nekajkrat na teden zapoje Kreslin na zgoščenki Pojte, pojte drobne ptice.