Preišči ta spletni dnevnik

ponedeljek, 25. april 2011

Velika noč

Pffff, ponedeljek zvečer. Tole pišem na vrtu, kot bi bilo sredi poletja, ne pa šele konec aprila. Prijetno toplo je še, čeprav je ura že devet. Letala vlečejo diagonale čez jasno nebo. Z drugih vrtov je slišati smeh in klepet sosedov. Sosed Richard zaliva svoje dehidrirano zelenje. Velikonočni prazniki se zaključujejo. Te dni so poletno vzdušje in nastežaj odprta vrata k nam privabila sorodnike, prijatelje, sosedove otroke in celo njihove mačke. In tudi nasprotno: naš maček se je redno šel zleknit v sosedin ležalnik, Willem je s sosedom Jacobom nazdravil v njihovem vrtu, medtem ko je Jelka pri drugih sosedih 'preurejala' dnevno sobo.
Le jaz in Antonie sva se držala bolj doma. Antonie je z zanimanjem spremljal moje početje v kuhinji. Zamaknjeno je opazoval sladoleni stroj in mešalnik, pozorno je poslušal brbotanje na štedilniku in dvigal obrvi ob piskanju mikrovalnovne pečice. 'Ko sem v kuhinji, sem tudi jaz srečna,' pritrdim Nigelli Lawson. A tudi izven kuhinje mi ni prav nič hudega. Pač rada packam in hranim. Pravkar me med pisanjem premoti Richard, ki mi vrne krožnik. Popoldne sem jim odnesla nekaj kolačkov, ki mi jih je uspelo speči med Jelkinim popoldanskim počitkom.  Ta teden bom imela čas le za v naglici pripravljene večerje; meso, zelenjava in krompir, popolnoma brez navdiha. A bomo že preživeli, saj se bo ta teden začel s torkom.
Sobota je bila dan za opravljanje obveznosti, ki so bili še na petkovi listi. Nekaj nakupov, barvanje pirhov, vmes pa še vzgojne epizode z Jelko, crkljanje Antonieja, Willem... kje pa je že on?! Saj res, na podstrešju dela izbor za prodajo na bolšjaku, ki bo v soboto na našem otoku. Madona, še Kraljičin dan, spet bo kažin! A o tem več naslednji teden.
Nedelja. Jelki na vrtu poskrijem tri čokoladna jajčka. 'Jelka, poglejmo na vrt, če je Velikonočni zajček tam kaj pustil!' Dekletce pojma nima, za kaj gre, in jo iz vrta pobriše naprej v park. Za roko jo privedem nazaj in z Willemom ji med pretiranimi ooooo!-vzkliki najdeva jajčka. Jelka se enega s slastjo loti. 'Paashaas, Velikonočni zajček,' pravi s polnimi usti. 'Dober Paashaas! Še Paashaas,' pohvali in zahteva vsa čokoladna. Potem prideta Judith in Esther, osemletni dvojčici, ki stanujeta na koncu naše ulice. Sta strah in trepet soseske, ker sta malce vsiljivi in sta radi glavni, ampak Jelka ju ima rada, torej sta dobrodošli. Ob enajstih sta tu že opa in oma Van Kampen, jaz se pa niti stuširala še nisem. Pospravljeno in čisto pa tudi približno ni več, čeprav sem v petek drgnila od jutra do mraka.
Sicer pa  -dovolila si bom majcen itermezzo- se mi  na srečo glede tega ni treba beliti glave. Imam zelo razumevajočo taščo. Sicer pa si je neumno greniti življenje z maničnim čiščenjem pred taščinim obiskom. Normalna tašča namreč pride pogledat svojega sina, vnuke in snaho, ne pa s prstom potegovat po zgornjih knjižnih policah ter kukat za rob straniščne školjke (o, Nina, lej jo, kaj pa jaz tukaj, hahaha!!)  Za pikolovsko taščo je pa popolna norost čistiti, saj zanjo tako ali drugače ni nikoli ne bi bilo dovolj dobro, snažno in natančno.
Oma van Kampen torej ni zagamana tašča in zna tudi zavihati rokave ter mi pomagati. Malo se sprenevedam, da mi je nerodno, ampak je preveč očitno, da mi je njena pomoč več kot dobrodošla. Dan tako hitro mine. Ob osmih zvečer pomahamo opu in omi v slovo.
Ponedeljek. Antonie in Jelka naju skoraj do osmih pustita spati. Pozdravi nas še en čudovit dan. Še dobro ne pozajtrkujemo, že pozvonita Judith in Esther. Jelka je še v pižami, zato jima Willem pravi, naj prideta malo pozneje. Splezata na sosedov zid, s katerega se vidi k nam, in 'kontrolirata situacijo'. Naposled ju le spustimo noter. Seveda lahko spet ostaneta na kosilu, a pod pogojem, da si ne zmišljujeta. Tudi tokrat Jelka poje več kot dvojčici skupaj in to ju neskončno zabava.
Popoldne se odpravimo v mesto. Tam se je ravno končala kolesarska dirka in otroci so na vrtiljaku in igralih lahko prišli na svoj račun  Jelka je pogumno sede na vrtiljak, a ko se ta prične vrteti, plane v jok. Vrtiljak na srečo ustavijo in Jelka se tolaži v Willemovem naročju. Jelkapelka je nora na vrtiljake, ampak papa mora biti nujno zraven. Ta vrtiljak pa je bil za papa premajhen. Antonie je ves ta čas vozičku pod pleničko nizal dremavice in spančke.
Doma pa spet na vrt, v park, k sosedom, v kuhinjo, za mizo, v kopalnico, v spalnico. Dve uspavanki, dva speča otroka. Dva.
In zdaj sem tu, za laptopom,  'računalnikom za v naročje'. Moje naročje mora biti veliko za dva. Še sreča, da mi je Willem pustil zadnji kolaček.

Oma van Kampen, Judith, Jelka, Esther

Ni komentarjev:

Objava komentarja