Objem v prazno

'Koliko noči je že, odkar je papa umrl,' me še zaspano vpraša Antonie.
'Oseminštirideset,' mu odgovorim.
'A ne že petstopetdeset,' me nezaupljivo pogleda sinko.
S predalnika vzamem fotografijo, ki je bila posneta konec avgusta v živalskem vrtu. Jelka in Antonie se nagajivo smejita v Willemovem objemu.
'Imeli smo najboljšega papa na svetu,' rečem sinku.
'Papa,' žalostno zašepeta.
Pet dni po zadnjem zapisu v tem blogu sem postala vdova.
Možganska kap, brez nekega pravega vzroka. Tri različne bolnišnice. Pet nevrologov. Tri dni obsednega stanja. Štiri ure tesno stisnjena ob ljubezni mojega življenja. Zadnji izdih, poslednji utrip. Morala sem mu pustiti, da je odšel.
V šoli se otroci drenjajo ob meni in me sprašujejo, če se Jelka lahko igra pri njih. Seveda se lahko. In tudi oni so dobrodošli. Hiša je še vedno vesela, čeprav je brez Willema čisto drugačna. Otroci tekajo iz vrta v dnevno sobo in za trenutek je vse tako, kot je bilo včasih. Pa ni.
Jelka skoraj sleherno noč sanja o Willemu.
Antonie vsem govori, da je papa umrl.
Z zevajočo luknjo v srcu tavam po Deželi mlinov na veter. Zvečer, ko poljubim speča otroka, ko me žalost zasuje kot snežni plaz, ko v mislih prečrtam še en dan mojega drugačnega življenja, takrat zaprem oči in tesno objamem v prazno.
A naslednje jutro zopet vstanem, Jelka in Antonie mi pred odhodom v šolo odigrata lutkovno igrico v kateri se bela muca spoprijatelji s pujsom in racmanom, sosed poleg svoje žive meje obreže še našo.
Po dolgih tednih se peljem z vlakom v službo.
'Papa,' zvonko zakliče neka mala deklica v kupeju. Srce se mi stisne kot pest.

.