Preišči ta spletni dnevnik

četrtek, 27. oktober 2011

Oj, Amsterdam...

V petek sva bili z mamo v Amsterdamu, ki je od Zaandama oddaljen borih petnajst minut vožnje z vlakom. Med Zaandamom in glavnim amsterdamskim kolodvorom se vlak ustavi le na postaji Amsterdam Sloterdijk. Tam navadno presedem, ko grem v službo v Leiden, ampak v petek ne. Vzela sem si prost dan, da sem mamo popeljala v nizozemsko prestolnico, tako kot vsakič, ko je pri nas na obisku.

Ničkolikokrat sem že bila tam, a vedno, ko se vlak počasi vali proti postaji, me prežema mešanica pričakovanja in zmagoslavja. Oziram se po potnikih in se sprašujem, kdo od njih bo prvič stopil v čudoviti vesoljni kaos. Vsakomur napovedujem ljubezen na prvi pogled, vsem gradbenim preprekam in neprijaznim domorodcem na biciklih navkljub.

Ko stopiva iz mogočnega kolodvora, se že poznavalsko ozreva po železniški stavbi in vsakič znova ugotoviva, da je prečudovita. To pot  ne zavijeva naravnost proti središču mesta, ampak jo mahneva na levo, po nabrežju Prins Hendrikkade. Na pločniku vzdolž te zelo prometne ulice ni veliko pešcev, večina se raje sprehaja po paralelni ulici Zeedijk, v središču starega mesta. Mamo primem pod roko in jo vodim mimo starega stolpa Schreierstoren, pri katerem se je v petnajstem stoletju prišlo v mesto. Za sabo pustiva hotel Amrath, čudovito zgradbo z začetka dvajsetega stoletja, ki je do nedavnega bila sedež različnih plovnih družb. Nasproti, čez reko Ij, je na levi strani videti mogočne nove stanovanjske in poslovne zgradbe, med drugim osupljivo mestno knjižnico. Malce naprej se iz vode dviga tehnološki muzej Nemo, zgrajen na temeljih predora pod Ij.

Še malo in prispeva z mamo na cilj: Pomorski muzej, ki so ga pred dvema tednoma ponovno otvorili po štiriletni temeljiti prenovi. Drenjava se, ker so ravno jesenske počitnice. A splača si utirati pot skozi slavno sedemnajsto stoletje, zlato dobo nizozemskega ladjarstva. Na pomolu pred muzejem sta zasidrani replika trgovske ladje iz sedemnajstega stoletja ter čisto nova dvojambornica Kamaxitha, ki jo pripravljajo na prvo plovbo.

Po ogledu muzeja skreneva in zaideva na ulico Hoogte Kadijk, kjer se bohotijo trgovine s pohištvom znanih oblikovalcev. V strahu, da si ne bi česa zaželela, svojo ubogo osemdesetletno mater gonim kot teta Pepca kozo h Kukčevemu kozlu - če se zvesto svojemu izvoru poslužim provincialne primerjave.
Dušo si priveževa v mali restavraciji Kadijk, ki jo vsakemu ljubitelju indonezijske hrane toplo priporočam. Nasi goreng s piščancem in rakci ob enih popoldne: bližnje kalvinistično sendviče žvečeče omizje skrivaj poželjivo pogleduje v najine krožnike.

Po kosilu se podava na trg Waterlooplein, na bolšjaka. Tudi to pot se nisem znala zadržati in sem si kupila še eno staro pločevinasto škatlo. Ta bo za ješprenj, naj se ve, kje so moje korenine.
Napotiva se proti postaji in zgolj 'slučajno' se znajdeva na uličici Staalstraat, kjer postane znesek na mojem bančnem računu v resni nevarnosti. Mimo Puccinija, trgovine s čokolado, mi še ni uspelo priti, ne da bi se resno skeširala za škatlico nebeških s čokolado oblitih pomarančnih želejev. Hude skušnjave povzroča tudi trgovina Droog design, kjer se moderni oblikovalci s humorjem lotevajo vsakdanjih izdelkov in jih kupcem nudijo po sorazmerno sprejemljivih cenah. Pa trgovinica Allemaal beestjes,  same živalice, in zdaj imam celo še razlog, pravzaprav dva, da v njej kaj kupim. Pa trgovina z živobarvnimi čevlji, pa še ena s spogledljivimi oblekicami... Da ne bo pomote, ulica Staalstraat je dolga kvečjemu 20 metrov, a z mamo sva se v njej zamudili skoraj toliko, kot v muzeju.

Pot sva nadaljevali mimo trga Nieuwmarkt, kjer so stara mestna vrata, tam je bilo svojčas tudi cehovsko združenje slikarjev in mestna tehtnica. V sedemnajstem stoletju so tu 'tehtali' topovske cevi in to tako, da so jih s škripcem dvignili v višino nekaj metrov, potem so jih v spustili zgrmeti na tla. Če topovska cev ni počila, je bila dobra in je lahko šla tolč po Špancih. 
Na trgu dandanes ni več tistega peklenskega ropota, se pa tam kar tare ljudi, predvsem ob petkih, ko je tam tržnica. Mama se je ob mojem boku kleno in brez vsakršnega pritoževanja pridrenja do ulice Zeedijk, ki vodi h glavnemu kolodvoru.

Zeedijk je bila še pred dvajsetimi leti ulica, kjer se poštenemu človeku ni bilo dobro znajti, saj je v njej kar gomazelo od preprodajalcev droge in ostalih nepridipravov. Dandanes pa je ta ulica aorta kitajske četrti, prijazna zmešnjava lokalov, zanimivih trgovinic, kitajskih supermarketov in pristnih restavracij. V tej ulici so leta 2000 otvorili mogočni budistični tempelj, kičasto zgradbo, pred katero se Azijci navdušeno fotografirajo in nehote spravljajo v bes prenapet amsterdamski živelj na kolesih. Podoben učinek na kolesarje imajo skupine turistov, ki se zbirajo pred eno izmed dveh še ohranjenih srednjeveških lesenih hiš. Na koncu ulice zavijeva z mamo še na nujno potrebno kavo. In to ne kamor koli, temveč k Wijs & Zonen. Družina Wijs je začela s kavo trgovati že v osemnajstem stoletju, kavarnica in prodajalna pa se nahajata v bivši hiši 'strica Fritsa', razvpitega amsterdamskega zlikovca. Frits je bil prvi, ki je skoraj štirideset let nazaj v mesto skušal prešvercati za cel ladijski tovor hašiša. To pa je to nekako padlo policiji v oči... Tako sem svojo nič hudega slutečo mater spravila v stik z drogo.
Poživljeni se odpraviva na vlak, saj nama po žilah pluje čudovita kavna mešanica. Ura je komaj pol štirih. 'Adijo, dragi moj Amsterdam,' se potiho poslovim. Vselej mi je težko zapustiti to mesto, ki mi širokosrčno dovoli, da se za nekaj ur oluščim svojih mamastih in gospodinjskih plasti in se po ulicah sprehodim le kot Jaz.

3 komentarji:

  1. kako lepo si nam opisala vajin dan z mamo v Amsterdamu.
    občutek zmagoslavja , ko prispeš na Amsterdamsko železniško postajo, je pa tudi pri meni še živ.Je pa definitivno lepše z vlakom, kot pa z avtom!!

    OdgovoriIzbriši
  2. Irena, res lep post. Midva se v začetku septembra prvič odpravljava v Amsterdam. Imaš še kakšno priporočilo kje kaj dobrega pojesti, kaj si pogledati, mogoče še kaka fletna trgovinica (predvsem s kakšnimi krožniki, skodelicami).... Rada bi obiskala tudi kakšen njihov bolšjak...:)

    Hvala in lep pozdrav,
    Ana

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Draga Ana,

      Joj, šele zdaj sem opazila tvoj komentar, nikar ne zameri, glede tega sem malo šlampasta in tu in tam kaj spregledam. Upam, da moj odgovor uspeš prebrati. Luštne trgovinice so v t.i. 9 straatjes, 9 uličicah, v centru Amsterdama, ki so stisnjene med kanali De Singel, De Herengracht, de Keizersgracht in de Prinsengracht. Tudi kaka starinarna se najde tam, vendar ti nikakor ne priporočam kupovanja starin v trgovinicah: predrago. Bolšjak je torej na Waterlooplein, vsak dan, in tam se kdaj pa kdaj dobi kaj zanimivega po spodobni ceni, ampak je treba imeti srečo. Sicer je ob ponedeljkih in sobotah je tudi Noordermarkt:http://www.iamsterdam.com/en-GB/Ndtrc/Noordermarkt, tu pa tam je bolšjak tudi pred mestnimi vrati De Waag (zvečine čez vikend).
      Hrana: po pravici povedano, nisem poznavalka restavracij. Relativno dobro in poceni se je v blagovnicah V&D in Hema (Nieuwedijk, Kalverstraat)ter Bijenkorf (malo dražje, na trgu De Dam. Toliko zaenkrat. Res upam, da nisem prepozna. Lepo, lepo se imejta v Amsterdamu, upam, da vaju bo mesto navdušilo

      Izbriši