Danes, na mračni, hladni dan v pisarni za računalnikom. Julij se je našemil v april, zunaj je le 17 stopinj. Medtem ko sem v administrativnem sistemu urediti predmete za študentko, ki bo kmalu diplomirala, se mi je nekaj hudo zataknilo in ne morem naprej. Čakam, da pride kolegica, da me reši iz kaše. Lahko bi urejala arhiv, kup papirjev me obtožujoče gleda, a se mi ne da.
Rada bi izkoristila ta trenutek prostega teka, da mi gredo misli svojo pot. A nobena briljantna zamisel me ne preblisne, stripovska žarnica nad mojo glavo je ugasnjena. Pravijo, da je prav, če se človek malo dolgočasi, ker ga ravno takrat obišče navdih. Očitno se ta trenutek dolgočasi truma ljudi in navdih ne utegne obiskati prav vseh. Mene pusti zaenkrat na cedilu. Z neba je spet začelo mezeti. Ljudje na ulicah odpirajo dežnike. Jaz ga nimam, bom pač mokra, ko pridem domov.
'Ljudje božji,' pomislim, 'v službi sem in si vrtam po nosu, zdaj zdaj me bodo odpustili, ker tako ali tako samo blefiram, pojma nimam, ne znajdem se...' K sreči vstopi Lenie in prekine moje miselno flagelantstvo.
Tudi njej ne uspe. Čas, da se obe spraviva domov. In skrajni čas, da se obe spraviva na počitnice. To ni nič.
Na poti do železniške postaje se mi utrne iskrica. Mala, a vztrajno brleča. Na vlaku končno zažari žička v žarnici. Sopotniki pa nemoteno listajo po časopisih, brskajo po svojih pametnih telefonih ali zrejo v sivino, skozi katero gladko drsi vlak. Že vem, o čem pisati...
Ni komentarjev:
Objavite komentar