Čez nekaj tednov me je razprodaja spet pripeljala v trgovino Fragile. Druga prodajalka, manjši trebuh. Jeseni me je prateljica razsvetlila: moj vedno bolj okrogli trebuh objemajo oblikovalci iz Antwerpna. Medtem ko je Fragile v Belgiji pojem, pa kalvinistične Nizozemke prisegajo na cenena oblačila. A se motijo. Celo po petih letih intenzivnega nošenja mi moje stare nosečniške obleke še vedno pristajajo in mi priskrbijo marsikateri kompliment. Če sem čisto odkrita, se počutim malce čudaško, ker se nikakor ne morem posloviti od njih. Tiste obupne nosečniške hlače z debelo elastiko so sicer v velikem loku letele v vrečo za dobre namene, za temi oblekami pa bom še solze točila, ko se bodo do konca zdrajsale, častna beseda. Toliko lepih, nežnih spominov med veselimi vzorci. Nikoli, nikoli se ne bodo sprali z njih. Sploh ne s tiste prve, najdaljše. Pod katero se utabori Antonie, če ga je v mestu strah. S katero kakšnih pet metrov za sabo vlečem Jelko ko še noče z igrišča. Pod katero sta v mojem trebuhu brcala oba. Ki se po vsaki taki 'nategovalni krizi' zvesto in tesno ovije okrog mojega života, prav tako kot tistega junijskega dne pred petimi leti. Druga z leve...

