Mojo mamo bi fršlok

V Deželi mlinov na veter že od oktobra vlada jesen. Deževje tu pa tam 'popestri' kak vihar. Nobenega snega, ledu, le veter in dež. Največja neumnost je nositi s seboj dežnik, ker ga srednje močan piš v hipu obrne navzven. Dovolj nespametno je že, da si ga človek sploh nabavi. Vsakdo ve, da si je pametneje kupiti kapo. Ali pa ruto iz najlona, ali pa tako imenovanega jugozahodnjačka: to je klobuk iz nepremočljivega blaga. Ampak ta dva sta za upokojence. Normalni ljudje gremo tu skozi dež bolj ali manj gologlavi. No ja, otrokoma seveda vedno potegnem kapo čez ušesa, ko gremo iz bazena. V bazenu se še upokojenke ne fenajo.
'Naša mama bi zmolila par očenašev, če bi vedela, da puncam ne posušim las,' pravi moja prijateljica Renata, ki stanuje v Belgiji, kjer ni nič drugače, še za las hujše je, ker tam taborniki sredi zime nevarno modrikasti postopajo naokoli v dokolenkah.
Tudi danes sva z Antoniejem šla iz bazena pod tuš, v garderobo, potem pa takoj na kolo. Antoniejev beli čopek na kapi me je požgečkal po nosu, ostri veter pa me je opomnil, da sem svojo kapo tudi tokrat pozabila. Našo mamo bi direkt kap.
Doma mi Antonie na glavo povezne kartonasti akvarij, in napove, da bova sestavila vse sestavljanke, ki jih imamo. Super. Njegove naklepe prekriža mati narava. 'Moram kakaaaaaaat!!!' Ucvre jo na stranišče, se namesti in mi, kot vsakič, navihano obljubi, da me bo polulal. Tudi tokrat mu ne uspe, zato me prosi, da mu podam knjigo. Ne, ne tiste o miški, ampak tisto o zajčku. Zadovoljen binglja z nogami in bere. Lotim se priprave kosila, ko me pokliče mama. 'Ti si boš nakopala meningitis,' mi med drugim pridiga po telefonu. S tem, da ji svojih mokrih las še omenila nisem, kaj šele Antoniejevih. Ampak trenutno mi preti s to boleznijo, v svoji 'orožarni' pa jih ima še najmanj ducat hujših.
'Sem žeeee,' vpije Antonie iz veceja, medtem ko mamo prepričujem, da dovolj zdravo jem in da redno in na tešče pijem vitamine, ki mi jih je prinesla za božič. Na stranišču Antonie z roko skoraj do ramena v školjki, vneto meša s krtačo. Obrišem mu rito, on pa veselo gruli, da ima, hihi, repek. In potem smukne v dnevno sobo. Za silo očistim stranišče. Ko pridem v dnevno sobo, Antonie šari po predalu. Ker kosilo še ni pripravljeno, že stika za rozinovo žemljico. Na brzino na mizo zmečem kruh, rozinove žemljice,  sir in šunko, ker tudi meni že pošteno kruli po želodcu. Nekaj trenutkov v miru globoko zadovoljna žvečiva, ko me nenadoma prešine: pozabila sva si oprati roke!!!!! Našo mamo bi fršlok. Planem v kuhinjo in odprem pipo, s kotičkom očesa mi uspe ujeti zaprepaden pogled nekega starejšega gospoda, ki se je v tistem trenutku s kolesom pripeljal mimo kuhinjskega okna. Kajpak. Na glavi imam še vedno kartonasti akvarij.