Januar

Januar se poslavlja. Zmrzal je v Deželi mlinov  na veter po treh tednih popustila. Kot bi se napovedovala pomlad. Jutranja zarja je že bolj zgodnja in iz službe se ne vračam več v trdi temi. Narava pritajeno brbota. Čmokaje sledim otrokom, ki oprezajo za vodomcem. Škornji se mi pogrezajo v blato in želim si, da bi se tema tudi v mojem srcu razblinila.
Če čas zdravi rane, zakaj mi je potem bolj hudo kot pred pol leta? Čigav avto še vedno pričakujem vsak večer? Komu zastavljam vprašanja in zaupam svoje dvome?
Komu v mrak šepetam, pa vem, da me ne sliši, in zakaj, zakaj, zakaj še vedno pričakujem neke vrste odgovor? Komu hranim kavbojke, majice in puloverje v omari? Tu pa tam zakopljem svoj obraz vanje in zaman upam, da bom še vedno zaznala njegov vonj.
Spomini so nezanesljiva družba. Včasih me tolažijo in bodrijo, a zadnje čase kot krokar vpijejo: 'Prav nikdar!' Nevermore...
Žalost valovi. Tak val me zalije in grozi, da me posrka v globino, navsezadnje pa me zabriše na obrežje, kjer se raztreščim na tisoč bednih koščkov, zatem pa se zbiram, pobiram in krpam skupaj. Ker je treba pod tuš, pripraviti zajtrk, napraviti sendviče za v šolo in naposled poskrbeti, da moj obraz ni ves lisast od solza, ko ju pokličem: 'Jelka, Antonie, vstanita.' Velika postelja se predrami. Jelka zastoka v polsnu, Anotnie se pretegne, maček mrmraje skoči iz postelje in se zapraši v skledo z briketi.
Pri zajtrku me sinko zaslišuje s poštevanko, Jelka zamišljeno melje svoj prepečenec, v sobo vstopi jutro. Vsakdan je kot sekundno lepilo. Razpok sicer ne prekrije, drži pa dobro. Ko otroka s šolskimi torbicami odhitita proti avtu, zapahnem vrata za sabo in pomislim, da bi marsikdo bil rad na mojem mestu. Zgolj zato, ker imam streho nad glavo.