Očiščenje

Sobotno jutro. Jelka skoči iz postelje. Maček ji osuplo pomežikne, potem pa se še sam stokaje in mrmraje pretegne in se odpravi po stopnicah v dnevno sobo. Tudi Antonie se predrami. Pozdravim se z jutrom in skoraj ne morem verjeti: zunaj naletava sneg.
Otroka skačeta od navdušenja, malo zavoljo snega, malce pa zaradi tega, ker gresta na poskusno učno uro karateja.
Prvič v življenju vozim z avtomobilom po snegu. In se niti nikamor ne zabijem. Willem bi bil ponosen name. Šola borilnih veščin je skrita za gosto posajenimi bambusovimi stebli. Budini kipci  v svoja naročja vdano sprejemajo vedno nove snežinke.
V skupnem prostoru smo obsedeli pred stekleno steno in opazovali ubrano vajo odraslih. Kot bi plesali. Naenkrat se začnejo v parih medsebojno mikastiti. Antonie jih zaprepadeno gleda. In ujame pogled učitelja mojstra, ki smukne k nam - dobra dva metra ga je - in pomežikne mojemu malemu rdečelascu: 'Ne glej teh norcev.'
Čez dobre pol ure se mi lastna otroka neustrašno ruvata z drugimi. Da ne bo pomote: od mene se tega nista naučila.
Po učni uri smo se na parkirišču že lahko kepali. V Jelkino splošno veselje sem v navalu prešernosti na okno sosednjega avtomobila napisala Mater, je mrzlo.
Prvič po štirih letih smo si doma navlekli smučarske hlače, snežke in ta resne rokavice, iz kolesarnice smo pritovorili vse možne sanke - premoremo jih tri - ter se spravili nad tistih par centimetrov snega. Porabila sem skoraj vse korenje za vse tiste snežake. Jelka je minimalist. Naredila je sneženega ptička.
Tudi nedeljsko jutro je bilo belo. Spoštljivih 7 cm ga je zapadlo. Take nepopisne količine na Nizozemskem ponavadi povrzočajo popolne logistične infarkte, a na srečo je bila nedelja. Ves dan smo prebili zunaj. Mraz, sneg, sonce, prava zima. Tik preden sem zaspala, sem se zavedala, da sem po dolgem času gledala v oči Ireni iz prejšnjega življenja.