Vse, kar sem o otrocih izjavljala, preden sem jih dobila, so ene same naivne bedastoče. Naravnost sram me je, ko se spomnim, da sem drugim svojčas ponosno razkazovala fotografije svojih mačk, ter da sem govoričila, da si je najpametneje omisliti psa kot pa potomstvo. Starše jokajočih in sitnih otrok sem potihem in naglas (seveda ne v obraz, temveč za njihovim hrbtom) naduto obtoževala nedoslednosti ter jim pripisovala popolno nesposobnost vzgajanja.
Dandanes si ne upam ozirati naokoli, ko mojo triletnico popade ihta sredi otroškega igrišča. Kljub desetminutnem napovedovanju odhoda - Jelka, čez pet minut bomo šli domov na kosilo, Jelka, še trikrat se lahko podričaš po toboganu, potem gremo ipd - se zna zgoditi, da se bo razlegel ušesa parajoč jok. In Antonie bo seveda pritegnil. Zdaj, ko to pišem, mi je sicer všeč, da tako držita skupaj, a ko oba tulita, bi najraje skočila iz kože. 'Ugasnita sireni,' nemalokdaj vzkipim. A dvig glasu (leporečje) čisto nič ne zaleže. Meni sicer pomaga, da mi možgani ne zakuhajo, otrokoma pa je to le vzpodbuda, namreč: mama se dere, torej se to sme.
Že dolgo ne izbiram več med pomembnim in nepomembnim; zdaj sem na tej točki da se moram odločati med pomembnim in nujnim, a največkrat še tega ne znam razlikovati med sabo. Kot na primer danes: naj jo ucvrem za Jelko, ki jo je brez dovoljenja pocvirnala proti koncu otoka ali naj zaustavim Antonieja, še preden mu uspe po stopnicah zapeljati zaboj na kolescih. Nekaj trenutkov kasneje, ko je Willem lahko prevzel nadzor nad Antoniejevo in zabojevo varnostjo, sem se togotna pognala za Jelko. Soseda, ki je na travniku pred hišo brala (brala, ohhhh....), me je pobodrila: 'Irena, eno si zapomni: to bo prešlo.'
Vsa prepotena sem Jelko ujela in okarala, a nanjo to ni naredilo vtisa: 'Greva k sosedom pogledat?' Komaj sem se še krotila.
Včasih prinese večer uteho. Tako pod noč, ko otroka zaspita, grem v sobo, si prižgem televizor in likam. Nekdo je zapisal, da je v likanju nekaj zadovoljivega. Ne bi se mogla bolj strinjati. Kot bi gladila in na pregledne kupčke zlagala lastno kaotično življenje.
Preišči ta spletni dnevnik
nedelja, 19. avgust 2012
četrtek, 16. avgust 2012
Zeblo me pa ne bo!
Med dopustom v Bovcu seveda tudi to leto ni manjkal bazenček. Na razpolago smo imeli kar dva. Enega smo prinesli mi, drugega pa je na svojem vrtu imel moj stric, ker je letos prišel nekaj tednov k njemu počitnikovat tudi njegov vnuček Aloys. Joj, kako čudovit bazenček je to bil! Mavričnih barv, zvezdaste oblike. Jelka se mu ni mogla upirati in je že prvi dan zabredla vanj, še preden je Aloys sploh prispel iz Francije. Kakšno veselje je to bilo! Ko je Aloys prišel, je bazenček postal prava 'otroška župica'. Male noge in roke so čofotale, tu pa tam je ven pogledala ritka, nad gladino zadovoljni nasmeški izpod pisanih klobučkov. Ampak Aloysa je zazeblo. Izmuznil se je iz bazenčka in stekel v hišo. Teta pa za njim: 'Vrni se, Aloys, da te ovijem z brisačo!'
'Ne!!', zakliče mali Francoz iz dnevne sobe, 'Kopalke si bom oblekel, da mi ne bo tako mraz!'
In potem je prišibal skozi vrt, čof v vodo ter se veselo igral dalje v svojih frajerskih kopalkah z dinozavrčki. Ti so mu najljubši.
'Ne!!', zakliče mali Francoz iz dnevne sobe, 'Kopalke si bom oblekel, da mi ne bo tako mraz!'
In potem je prišibal skozi vrt, čof v vodo ter se veselo igral dalje v svojih frajerskih kopalkah z dinozavrčki. Ti so mu najljubši.
torek, 14. avgust 2012
Fritz-Franz
Med našim dopustom pri noni Anici v Bovcu, se mi je nekega dne potožil sosed, ki turistom oddaja spodnje nadstropje svoje hiše. Češ, kako so nekateri gostje pravi posebneži. Omenil je nekega nemškega barona s sedmimi imeni; Fritz Franz Josef Ferdinand itd., itd., ki si je dovolil v enem tednu umazati kar 18 (osemnajst!!) brisač. Medtem ko sem se s sosedom morala strinjati, da je takšna pretirana poraba brisač enaka resnemu šikaniranju gostitelja, pa sem, nekako v zagovor modrokrvnemu gostu vendarle bila mnenja, da je treba kot oddajalec apartmajev biti odprte glave. Če se postavim v kožo tega plemenitega Nemca: preden se oprhajo Fritz, Franz, Ferdinand, itd., itd, ne poide le kopica brisač, temveč mine tudi morje časa. Da niti ne pomislim, do kakšnih resnih trenj lahko pride, če se enkrat Ferdinandu zahoče, da bi se stuširal prvi. Gosti so pač takšni in drugačni, ljudje, ki so zaposleni v turizmu, pa morajo biti strpni. In pika!
Še malo se tistega popoldneva nisem zavedala, da bomo tudi pri noni Anici še tisti večer dobili prav posebnega gosta. Ko sem zvečer šla v spalnico preverit, ali Antonie spi, sem s kotičkom očesa opazila, da je nekaj švignilo vzdolž stojala svetilke. Kača!!! sem zgroženo pomislila, a še v istem hipu je zdrav razum prevpil mojo panično čud: za kačo je bila žival za spoznanje prekosmata. In preljubka. S knjižne police je mi je za trenutek pomežiknil polhek, potem pa je šinil za posteljo.
Malce zaskrbljeno sem pogledala po našem spečem fantku, ki je s priprtimi usteci sladko spal. Polhi glodajo orehe, jabolka, kable in celo okenske police, nikoli pa še nisem slišala, da bi se lotili majhih otrok, zato sem mirno zaprla vrata. V nevarnosti je bila kvečjemu duda, ki je čemela v dosegu Antoniejeve roke.
'Polha imamo v sobi,' povem Willemu. Debelo me pogleda. Polhov na Nizozemskem ni, a so jim podelili kar dva simpatična in odlično izbrana naziva. Pravijo mu zevenslaper, 'sedmerospanček', kar se nanaša na sedem prespanih mesecev v letu - polhov zimski spanec namreč traja od oktobra do maja. Drugo nizozemsko ime za polha pa je relmuis in tu me moje prevajalske sposobnosti pustijo na cedilu. Prevedem lahko zgolj opisno: miš, ki zganja cirkus. Tudi s tem imenom so Nizozemci zadeli žebljico na glavico. Kot otroka me je marsikdaj zbudilo razgrajanje polhov na našem podstrešju.
Nenavadnega, simpatičnega a vendarle malo nadležnega gosta sem poimenovala Fritz-Franz. Ker po vsej verjetnosti ni bil modre krvi, in tudi iz praktičnih razlogov, sem Josefa, Ferdinanda itd., itd, izpustila. Fritz-Franz se je ponoči priškrebljal do vrha omare, nas nekaj časa radovedno pogledoval, potem pa se je odločil, da se najbolj splača preseliti v kuhinjo, kjer je v treh dneh pospravil vsa jabolka, ki mu jih je nastavila Jelka, ni se branil niti nektarin in hrušk, ki pa nikakor niso bile namenjene njemu. Podnevi je dremal v omarici s čistili, kjer ga je nekajkrat dnevno premotila Jelka, ki je skrbno preverjala, ali je še tam. Z nono Anico sva nekaj dni potrpežljivo pospravljali njegove kakce, hkrati pa razmišljali, kako bi se ga na human način znebili. Prijatelji in znanci so nam predlagali raznorazne pasti, eno krvoločnejšo od druge. Nekdo se je celo pridušal, da se ga bomo znebili le tako, da ga bomo dali ustreliti. Prmejduš, da ne, no!!!
Ampak mera je bila polna, ko se je polh zavlekel v shrambo, se lotil posebnega nizozemskega prepečenca, ki je bil namenjen moji prijateljici, za nameček pa si je še postregel s plastično folijo.
Na srečo imamo še enega soseda. Ta nam je posodil posebno napravo, ki oddaja zvok, ki ga ljudje ne slišimo, polhom pa je izredno zoprn. Še isti večer se je Fritz-Franz poslovil. Na radijatorju v kuhinji mi je poškrebljal v slovo, potem pa je gibko spolzel prek police skozi priprto okno ven. Pa-pa, Fritz-Franz.
Drugo jutro je Jelka v pižami na pol dremaje odkorakala v kuhinjo. 'Greva polha pogledat,' je rekla.
'Polh se je poslovil, ni ga več,' sem ji pojasnila. 'Greva polha pogledat,' je ponovila moja triletnica.
'Ni ga več,' sem ji spet razložila in malo otožno dodala: 'ampak pojdiva vseeno pogledat.'
Iz omarice so v naju topo zrli varikina, vim in stekleks.
Še malo se tistega popoldneva nisem zavedala, da bomo tudi pri noni Anici še tisti večer dobili prav posebnega gosta. Ko sem zvečer šla v spalnico preverit, ali Antonie spi, sem s kotičkom očesa opazila, da je nekaj švignilo vzdolž stojala svetilke. Kača!!! sem zgroženo pomislila, a še v istem hipu je zdrav razum prevpil mojo panično čud: za kačo je bila žival za spoznanje prekosmata. In preljubka. S knjižne police je mi je za trenutek pomežiknil polhek, potem pa je šinil za posteljo.
Malce zaskrbljeno sem pogledala po našem spečem fantku, ki je s priprtimi usteci sladko spal. Polhi glodajo orehe, jabolka, kable in celo okenske police, nikoli pa še nisem slišala, da bi se lotili majhih otrok, zato sem mirno zaprla vrata. V nevarnosti je bila kvečjemu duda, ki je čemela v dosegu Antoniejeve roke.
Fritz-Franz na štedilniku none Anice
'Polha imamo v sobi,' povem Willemu. Debelo me pogleda. Polhov na Nizozemskem ni, a so jim podelili kar dva simpatična in odlično izbrana naziva. Pravijo mu zevenslaper, 'sedmerospanček', kar se nanaša na sedem prespanih mesecev v letu - polhov zimski spanec namreč traja od oktobra do maja. Drugo nizozemsko ime za polha pa je relmuis in tu me moje prevajalske sposobnosti pustijo na cedilu. Prevedem lahko zgolj opisno: miš, ki zganja cirkus. Tudi s tem imenom so Nizozemci zadeli žebljico na glavico. Kot otroka me je marsikdaj zbudilo razgrajanje polhov na našem podstrešju.
Nenavadnega, simpatičnega a vendarle malo nadležnega gosta sem poimenovala Fritz-Franz. Ker po vsej verjetnosti ni bil modre krvi, in tudi iz praktičnih razlogov, sem Josefa, Ferdinanda itd., itd, izpustila. Fritz-Franz se je ponoči priškrebljal do vrha omare, nas nekaj časa radovedno pogledoval, potem pa se je odločil, da se najbolj splača preseliti v kuhinjo, kjer je v treh dneh pospravil vsa jabolka, ki mu jih je nastavila Jelka, ni se branil niti nektarin in hrušk, ki pa nikakor niso bile namenjene njemu. Podnevi je dremal v omarici s čistili, kjer ga je nekajkrat dnevno premotila Jelka, ki je skrbno preverjala, ali je še tam. Z nono Anico sva nekaj dni potrpežljivo pospravljali njegove kakce, hkrati pa razmišljali, kako bi se ga na human način znebili. Prijatelji in znanci so nam predlagali raznorazne pasti, eno krvoločnejšo od druge. Nekdo se je celo pridušal, da se ga bomo znebili le tako, da ga bomo dali ustreliti. Prmejduš, da ne, no!!!
Ampak mera je bila polna, ko se je polh zavlekel v shrambo, se lotil posebnega nizozemskega prepečenca, ki je bil namenjen moji prijateljici, za nameček pa si je še postregel s plastično folijo.
Na srečo imamo še enega soseda. Ta nam je posodil posebno napravo, ki oddaja zvok, ki ga ljudje ne slišimo, polhom pa je izredno zoprn. Še isti večer se je Fritz-Franz poslovil. Na radijatorju v kuhinji mi je poškrebljal v slovo, potem pa je gibko spolzel prek police skozi priprto okno ven. Pa-pa, Fritz-Franz.
Drugo jutro je Jelka v pižami na pol dremaje odkorakala v kuhinjo. 'Greva polha pogledat,' je rekla.
'Polh se je poslovil, ni ga več,' sem ji pojasnila. 'Greva polha pogledat,' je ponovila moja triletnica.
'Ni ga več,' sem ji spet razložila in malo otožno dodala: 'ampak pojdiva vseeno pogledat.'
Iz omarice so v naju topo zrli varikina, vim in stekleks.
Dopusta je konec
Danes je zadnji dan mojega dopusta. Z Willemom sva šla v Amsterdam. Jelka in Antonie sta nama jokaje mahala iz vrtca. Dan, ko si je res treba odpočiti in skupaj s partnerjem uživati redke trenutke, ko sva skupaj sama. Sprehodila sva se skozi neverjetno mirno središče našega glavnega mesta. Ulica Damrak, kjer mi je padlo v oči to, da so dandanašnji natakarice v porednem baru Teasers hudo spodobno oblečene. Nič pikantnega ni več na njih, le še bolj cenenega videza so, stisnjene v bele najlonske majice. Na trgu de Dam še ni pravega drena. Redke turiste ustrahuje Darth Vader, ki se za nekaj drobiža pokorno pusti fotografirati z dvema hihitajočima Korejkama.
Ta dan v Amsterdamu naj bi z Willemom tradicionalno preživela kot v najinih predstarševskih časih: brezciljno tavanje po mestu, tu pa tam vstopiti v trgovinico, pa nekam na kavo, v cafe Luxembourg na kosilo, potem pa po ekskluzivnih trgovinicah in antikvarijatih v Devetih uličicah. 9 straatjes, Devet uličic, kjer so v starih časih imeli svoje delavnice razni rokodelci, se stiska med slavnimi amsterdamskimi kanali, od kanala Singel do kanala Prinsengracht. Tu je vedno najti kaj posebnega: obleke iz 70 let prejšnjega stoletja (če si jih zamudil), papir iz vsega sveta (vrag si vedi, komu na čast, v trgovinici pa je vedno gužva), fenomenalen sladoled (največ dve kepici, več nikakor ni odgovorno, ne do zdravja, ne do denarnice), ročno izdelane italijanske čevlje (izdelajo le dva enaka para na mesec), art deco lestence (ta stil gre hvalabogu že nepreklicno iz mode), King Louie oblekice za male deklice (mi eno imamo), tisoč in eno zobno ščetko (ta specializirana trgovina obstaja že od pamtiveka) in tako naprej. Vmes so frajerske kavarnice, kjer posedajo izvirni amsterdamski frajerski mladi očki in mamice. Moj stil folka.
Pohajkovanje kot v predstarševskih časih nama z Willemom ne gre preveč od rok. Nehote zavijeva v trgovino s športno obutvijo in se iz nje vrneva s sandalčki za Antonieja. Št. 19. Takih skoraj ni dobiti. In potem kupiva zanj še pižamico, ker je staro prerastel. V isti trgovini izbrskam še znižano oblekico za Jelko, saj mora tudi ona kaj dobiti. In potem še torbico za v vrtec, ker je stara že preveč zmahana.
Ko sediva pri kosilu v Luxembourgu, se zalotim, da sem zelo otožna. Gledam mestni živ-žav in se sprašujem, kje bi ta trenutek raje bila. Tu, v pisanem mestu, kjer se vse dogaja, ali v Bovcu, od katerega sem se v solzah pred dvema dnevoma poslovila. Oči me zaščemijo. Bolje, da se posvetim svojemu sendviču in Willemu.
Ta dan v Amsterdamu naj bi z Willemom tradicionalno preživela kot v najinih predstarševskih časih: brezciljno tavanje po mestu, tu pa tam vstopiti v trgovinico, pa nekam na kavo, v cafe Luxembourg na kosilo, potem pa po ekskluzivnih trgovinicah in antikvarijatih v Devetih uličicah. 9 straatjes, Devet uličic, kjer so v starih časih imeli svoje delavnice razni rokodelci, se stiska med slavnimi amsterdamskimi kanali, od kanala Singel do kanala Prinsengracht. Tu je vedno najti kaj posebnega: obleke iz 70 let prejšnjega stoletja (če si jih zamudil), papir iz vsega sveta (vrag si vedi, komu na čast, v trgovinici pa je vedno gužva), fenomenalen sladoled (največ dve kepici, več nikakor ni odgovorno, ne do zdravja, ne do denarnice), ročno izdelane italijanske čevlje (izdelajo le dva enaka para na mesec), art deco lestence (ta stil gre hvalabogu že nepreklicno iz mode), King Louie oblekice za male deklice (mi eno imamo), tisoč in eno zobno ščetko (ta specializirana trgovina obstaja že od pamtiveka) in tako naprej. Vmes so frajerske kavarnice, kjer posedajo izvirni amsterdamski frajerski mladi očki in mamice. Moj stil folka.
Pohajkovanje kot v predstarševskih časih nama z Willemom ne gre preveč od rok. Nehote zavijeva v trgovino s športno obutvijo in se iz nje vrneva s sandalčki za Antonieja. Št. 19. Takih skoraj ni dobiti. In potem kupiva zanj še pižamico, ker je staro prerastel. V isti trgovini izbrskam še znižano oblekico za Jelko, saj mora tudi ona kaj dobiti. In potem še torbico za v vrtec, ker je stara že preveč zmahana.
Ko sediva pri kosilu v Luxembourgu, se zalotim, da sem zelo otožna. Gledam mestni živ-žav in se sprašujem, kje bi ta trenutek raje bila. Tu, v pisanem mestu, kjer se vse dogaja, ali v Bovcu, od katerega sem se v solzah pred dvema dnevoma poslovila. Oči me zaščemijo. Bolje, da se posvetim svojemu sendviču in Willemu.
V cafeju Luxembourg
sreda, 18. julij 2012
Droban preblisk v temačnem dnevu.
Danes, na mračni, hladni dan v pisarni za računalnikom. Julij se je našemil v april, zunaj je le 17 stopinj. Medtem ko sem v administrativnem sistemu urediti predmete za študentko, ki bo kmalu diplomirala, se mi je nekaj hudo zataknilo in ne morem naprej. Čakam, da pride kolegica, da me reši iz kaše. Lahko bi urejala arhiv, kup papirjev me obtožujoče gleda, a se mi ne da.
Rada bi izkoristila ta trenutek prostega teka, da mi gredo misli svojo pot. A nobena briljantna zamisel me ne preblisne, stripovska žarnica nad mojo glavo je ugasnjena. Pravijo, da je prav, če se človek malo dolgočasi, ker ga ravno takrat obišče navdih. Očitno se ta trenutek dolgočasi truma ljudi in navdih ne utegne obiskati prav vseh. Mene pusti zaenkrat na cedilu. Z neba je spet začelo mezeti. Ljudje na ulicah odpirajo dežnike. Jaz ga nimam, bom pač mokra, ko pridem domov.
'Ljudje božji,' pomislim, 'v službi sem in si vrtam po nosu, zdaj zdaj me bodo odpustili, ker tako ali tako samo blefiram, pojma nimam, ne znajdem se...' K sreči vstopi Lenie in prekine moje miselno flagelantstvo.
Tudi njej ne uspe. Čas, da se obe spraviva domov. In skrajni čas, da se obe spraviva na počitnice. To ni nič.
Na poti do železniške postaje se mi utrne iskrica. Mala, a vztrajno brleča. Na vlaku končno zažari žička v žarnici. Sopotniki pa nemoteno listajo po časopisih, brskajo po svojih pametnih telefonih ali zrejo v sivino, skozi katero gladko drsi vlak. Že vem, o čem pisati...
Rada bi izkoristila ta trenutek prostega teka, da mi gredo misli svojo pot. A nobena briljantna zamisel me ne preblisne, stripovska žarnica nad mojo glavo je ugasnjena. Pravijo, da je prav, če se človek malo dolgočasi, ker ga ravno takrat obišče navdih. Očitno se ta trenutek dolgočasi truma ljudi in navdih ne utegne obiskati prav vseh. Mene pusti zaenkrat na cedilu. Z neba je spet začelo mezeti. Ljudje na ulicah odpirajo dežnike. Jaz ga nimam, bom pač mokra, ko pridem domov.
'Ljudje božji,' pomislim, 'v službi sem in si vrtam po nosu, zdaj zdaj me bodo odpustili, ker tako ali tako samo blefiram, pojma nimam, ne znajdem se...' K sreči vstopi Lenie in prekine moje miselno flagelantstvo.
Tudi njej ne uspe. Čas, da se obe spraviva domov. In skrajni čas, da se obe spraviva na počitnice. To ni nič.
Na poti do železniške postaje se mi utrne iskrica. Mala, a vztrajno brleča. Na vlaku končno zažari žička v žarnici. Sopotniki pa nemoteno listajo po časopisih, brskajo po svojih pametnih telefonih ali zrejo v sivino, skozi katero gladko drsi vlak. Že vem, o čem pisati...
ponedeljek, 16. julij 2012
Nizozemsko poletje
Kot otrok sem nekoč gledala odddajo o tem, kako otroci iz drugih evropskih držav preživljajo poletne počitnice. Med drugim je kamera spremljala nizozemskega dečka, ki je v rumenih škornjih in rumenem dežnem plašču stikal po premočenem vrtu, zraven pa je lilo kot iz škafa. Vajeni neskončnih toplih in suhih poletij, se mi je fantič zasmilil v dno srca. Niti malo se nisem zavedala, da bosta taka poletja doživljala moja otroka. Saj ne, da bi jima privoščila peklensko vročino, ki je kar nekaj tednov visela nad Slovenijo, ampak tole naše poletje tu pa je letos tako bedno. Zna človeka kaj bolj zamoriti kot hladno deževno poletje? Jutro za jutrom si navlečem dežni kombinezon in odkolesarim na kolodvor. Luže mi dodobra premočijo stoplala, dež mi v curkih teče po obrazu, izza kapuce, za vrat. Brrrrrr. Peron se spremeni v skupinsko slačilnico, premočeni kombinezoni končajo v plastičnih vrečkah in se skupaj s potniki drenjajo v prepolnih vlakih. Poleti so vlaki v skladu s počitniškim urnikom redkejši, predvsem pa krajši. V službo pridem z premočenimi rameni in čmokajočimi sandali. A se vsaj lahko zbrano posvetim delu, ne da bi me lepo vreme vabilo iz pisarne.
Ob ponedeljkih in čertkih, ko sem z Antoniejem in Jelko doma, pač moramo opraviti najnujnejše nakupe. S škornji in pelerinami se odpravimo k peku in na tržnico. Nehote se spomnim tistega ubogega dečka s televizije. A otroka se ne menita za slabo vreme. Tudi to ima namreč svoje dobre strani: lahko nemotoma skačeta po mlakužah, doma lahko dlje kot ponavadi gledata televizijo in ko Antonie popoldne zaspi, se greva z Jelko njeno priljubljeno igro: v spalnici me spravlja spat. Čudovita igra, pri kateri se lahko spočijem, težava je le v tem, da obstaja velika nevarnost, da zares zadremam. To se mi je že dvakrat pripetilo, Jelka pa je obakrat takoj smuknila v kazenski prostor, k Antonieju v posteljico, in mu skrajšala popoldanski počitek vsaj za pol ure. Posledice: nergav malček, huda mama in globoko užaljena bodoča diva.
Čeprav so napovedovali sodni dan, je davi kot po nekem čudežu sijalo sonce. Ko se je Willem odpravil v službo, sem otroka posadila na 'mama-bike' in ju odpeljala na otroško kmetijo, kjer sta preganjala race, pave in kokoši, grebla po pesku, božala prašiča in mačka - temu je Jelka kradoma dala še poljubček na rep, s tem pa zasejala hudo paniko med bolhami, ki so tam pravkar imele piknik. Sivega neba sploh nismo opazili, dokler se ni opoldne skoraj stemnilo. Vsi premočeni smo prišli domov. Pred hišo sem v nahrbtniku zaman iskala ključe. Lilo je kot iz škafa, preklinjala sem, da se je kar kresalo. Na srečo je prišel domov sosed Richard, ki nas je z rezervnim ključem, ki ga imamo pri njih, rešil iz zagate. Moji ključi so ležali na prepražniku na hodniku. Pozabila sem jih v ključavnici, nekdo pa jih je skozi pisemsko režo vrgel noter. Kako že rečejo: več sreče kot pameti? Zgodba mojega življenja.
Pogledam na vremensko aplikacijo na telefonu: dež do nadalnjega.
Oglasi se zvonec: sosedova Yanne mi pomoli zavojček in odskaklja med debelimi dežnimi kapljami spet domov. Zanjo so se prejšnji teden začele počitnice in sedaj doma preganja dolgčas s peko. 'Mokro poletje sploh ni taka katastrofa,' pomislim in ugriznem v čudovito limonino pecivo.
Ob ponedeljkih in čertkih, ko sem z Antoniejem in Jelko doma, pač moramo opraviti najnujnejše nakupe. S škornji in pelerinami se odpravimo k peku in na tržnico. Nehote se spomnim tistega ubogega dečka s televizije. A otroka se ne menita za slabo vreme. Tudi to ima namreč svoje dobre strani: lahko nemotoma skačeta po mlakužah, doma lahko dlje kot ponavadi gledata televizijo in ko Antonie popoldne zaspi, se greva z Jelko njeno priljubljeno igro: v spalnici me spravlja spat. Čudovita igra, pri kateri se lahko spočijem, težava je le v tem, da obstaja velika nevarnost, da zares zadremam. To se mi je že dvakrat pripetilo, Jelka pa je obakrat takoj smuknila v kazenski prostor, k Antonieju v posteljico, in mu skrajšala popoldanski počitek vsaj za pol ure. Posledice: nergav malček, huda mama in globoko užaljena bodoča diva.
Čeprav so napovedovali sodni dan, je davi kot po nekem čudežu sijalo sonce. Ko se je Willem odpravil v službo, sem otroka posadila na 'mama-bike' in ju odpeljala na otroško kmetijo, kjer sta preganjala race, pave in kokoši, grebla po pesku, božala prašiča in mačka - temu je Jelka kradoma dala še poljubček na rep, s tem pa zasejala hudo paniko med bolhami, ki so tam pravkar imele piknik. Sivega neba sploh nismo opazili, dokler se ni opoldne skoraj stemnilo. Vsi premočeni smo prišli domov. Pred hišo sem v nahrbtniku zaman iskala ključe. Lilo je kot iz škafa, preklinjala sem, da se je kar kresalo. Na srečo je prišel domov sosed Richard, ki nas je z rezervnim ključem, ki ga imamo pri njih, rešil iz zagate. Moji ključi so ležali na prepražniku na hodniku. Pozabila sem jih v ključavnici, nekdo pa jih je skozi pisemsko režo vrgel noter. Kako že rečejo: več sreče kot pameti? Zgodba mojega življenja.
Pogledam na vremensko aplikacijo na telefonu: dež do nadalnjega.
Oglasi se zvonec: sosedova Yanne mi pomoli zavojček in odskaklja med debelimi dežnimi kapljami spet domov. Zanjo so se prejšnji teden začele počitnice in sedaj doma preganja dolgčas s peko. 'Mokro poletje sploh ni taka katastrofa,' pomislim in ugriznem v čudovito limonino pecivo.
četrtek, 12. julij 2012
Pipo zapri!
'Ej, grem, Jelka gnjavi A.' S temi besedami sem davi odrezavo prekinila kratko izmenjavo sporočil s prijateljico. Medtem ko sem nekaj minut hotela uiti vsakdanu in sem pošarila po Facebooku in se tam zaklepetala, je Jelka zlezla k Antonieju v posteljico in naredila črto čez njegov popoldanski počitek. Ko sem fantiča reševala iz judo-primeža, sem si hkrati ogledovala nered v sobi in se komaj krotila. Zadnje čase se mi večkrat zgodi, da vzrojim. Ob pogledu na zmešnjavo v hiši zavre v meni sveta jeza. Včasih zmaga ona, včasih pa jaz.
Jutra so zame postala predvsem... zgodnja. Antonie se ponavadi zbudi okrog šestih, sede ter pokramlja s svojim Jakom Racmanom. Ta ga čez nekaj minut začne dolgočasiti in takrat je čas, da se med vzkliki 'Mama! Papa! vsa polomljena prikrotovičim iz postelje. Antonieja odnesem v dnevno sobo, kjer skozi okno pogledava, če kateri (še večji siromak od mene) tako zgodaj na ta deževen dan sprehaja psa. S sinkom se malo pocrkljava, medtem ko pije svoje mleko. In potem grem pripravljat zajtrk. Antonie vzame Jelkin voziček in iz njega v lahnem loku vrže punčko Kelly, ki letargično obleži na preprogi. Antonie nato na hodniku v rožnat voziček naloži svoje čeveljce in jih hrupno prevaža po kuhinji. Potem se naenkrat ustavi, hopla! letita čevlja vsak na svojo stran. Voziček zapelje k mizici z igračami, tam nekaj časa zabija žebljičke, potem pa spet: rrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrr z vozičkom. Tokrat se v njem pelje kladivo. Preden Jelka in papa prideta na zajtrk, je dnevna soba takšna, kot bi jo pravkar zapustila tolpa vlomilcev.
Počasi bo treba vsaj Jelko navaditi na red, a doslej še vsakič, ko jo opomnim, da je treba pospraviti igrače, naredi tako šobo, da bi nanjo lahko parkirali koncertni klavir. Globoko užaljena včasih še premore v škatlo položiti enega od šestintridesetih koščkov zloženke. Saj vem, dva koščka bom našla takrat, ko bom iskala naprstne lutke, enega bom po nesreči posesala, trije se bodo skrili za blazine v kavču. Tolažim se s tem, da verjetno nisem edina. Jeza popusti, ko Jelka zapoje poslovilno pesmico prašičke Olivije, njene priljubljene risanke. Mala junakinja: končno brez dude in tudi brez pleničk, čeprav ji nek škratek med ušesi ne dovoli, da bi kakala v straniščno školjko ali kahlico: podrobnosti bom raje zamolčala, ker jih namreč skušam namerno potlačiti globoko v podzavest.
Današnji dan je minil še kar solidno, če odmislim histerični jok, s katerim sta otroka danes pričakala papa, ki se je kot ponavadi iz službe vrnil ob sedmih zvečer. Sosede sumim, da me sumijo maltretiranja otrok. Willema je verjetno imelo, da bi šel nazaj delat.
Zadnje dejanje se odvija v kopalnici. Otroka veselo čofotata v kadi. Ko Antonie vstane, mu po lulčku pricurlja nekaj kapljic vode. Jelka zaprepadeno zavpije: 'O, ne!! Pipo ima odprto!'
'Jelka, to je njegov lulček,' ji v smehu razložim.
'Pipo zapri,' zaukaže.
'Jawohl,' potegnem fantiča iz kadi in ga zavijem v mehko brisačo.
Jutra so zame postala predvsem... zgodnja. Antonie se ponavadi zbudi okrog šestih, sede ter pokramlja s svojim Jakom Racmanom. Ta ga čez nekaj minut začne dolgočasiti in takrat je čas, da se med vzkliki 'Mama! Papa! vsa polomljena prikrotovičim iz postelje. Antonieja odnesem v dnevno sobo, kjer skozi okno pogledava, če kateri (še večji siromak od mene) tako zgodaj na ta deževen dan sprehaja psa. S sinkom se malo pocrkljava, medtem ko pije svoje mleko. In potem grem pripravljat zajtrk. Antonie vzame Jelkin voziček in iz njega v lahnem loku vrže punčko Kelly, ki letargično obleži na preprogi. Antonie nato na hodniku v rožnat voziček naloži svoje čeveljce in jih hrupno prevaža po kuhinji. Potem se naenkrat ustavi, hopla! letita čevlja vsak na svojo stran. Voziček zapelje k mizici z igračami, tam nekaj časa zabija žebljičke, potem pa spet: rrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrr z vozičkom. Tokrat se v njem pelje kladivo. Preden Jelka in papa prideta na zajtrk, je dnevna soba takšna, kot bi jo pravkar zapustila tolpa vlomilcev.
Počasi bo treba vsaj Jelko navaditi na red, a doslej še vsakič, ko jo opomnim, da je treba pospraviti igrače, naredi tako šobo, da bi nanjo lahko parkirali koncertni klavir. Globoko užaljena včasih še premore v škatlo položiti enega od šestintridesetih koščkov zloženke. Saj vem, dva koščka bom našla takrat, ko bom iskala naprstne lutke, enega bom po nesreči posesala, trije se bodo skrili za blazine v kavču. Tolažim se s tem, da verjetno nisem edina. Jeza popusti, ko Jelka zapoje poslovilno pesmico prašičke Olivije, njene priljubljene risanke. Mala junakinja: končno brez dude in tudi brez pleničk, čeprav ji nek škratek med ušesi ne dovoli, da bi kakala v straniščno školjko ali kahlico: podrobnosti bom raje zamolčala, ker jih namreč skušam namerno potlačiti globoko v podzavest.
Današnji dan je minil še kar solidno, če odmislim histerični jok, s katerim sta otroka danes pričakala papa, ki se je kot ponavadi iz službe vrnil ob sedmih zvečer. Sosede sumim, da me sumijo maltretiranja otrok. Willema je verjetno imelo, da bi šel nazaj delat.
Zadnje dejanje se odvija v kopalnici. Otroka veselo čofotata v kadi. Ko Antonie vstane, mu po lulčku pricurlja nekaj kapljic vode. Jelka zaprepadeno zavpije: 'O, ne!! Pipo ima odprto!'
'Jelka, to je njegov lulček,' ji v smehu razložim.
'Pipo zapri,' zaukaže.
'Jawohl,' potegnem fantiča iz kadi in ga zavijem v mehko brisačo.
Šobica
Naročite se na:
Objave (Atom)


