Pet mesecev

Ko sem včeraj zjutraj stopila na vrt, me je pozdravila prva letošnja pasjonka. Bohoti se po ograji, ki naš vrt razmejuje s sosedovim. Popkov je na stotine.Poletje se je že zgodaj začelo. Vedno znova me preseneti čas, ki ga že zdavnaj ne skušam več dohitevati.
Včeraj smo Antonieja prvič nahranili s sadno kašico. Vsi trije smo se natrpali pred njegov stolček: Willem oborožen s kamero, jaz s skledico in žličko, Jelka pa s Štajfom. Mimogrede, Štajf je medvedek, poimenovan po berlinski tovarni plišastih igrač Steiff, kjer je prišel na svet. Mački sta se odločili, da bosta raje še naprej gledali pod kožo v najini spalnici. Zamudili sta veliko predstavo, v kateri se je glavni junak spopadal s plastično žličko in skoraj utekočinjeno hruškino polovico. Nežno sem ga spodbujala, Willem  je ponosno snemal, Jelka je ponavljala, da bi rada risala, Štajf ji je pritrjeval. Antonie se je v enem trenutku pogumno loteval čežane, v drugem pa jo je z jezikom spet potisnil na plano. A pritoževal se ni. Modrooko nas je pogledoval, migal z nogami, po bolj ali manj uspeli premieri pa je še nekaj minut zadovoljno brenčal na svojem stolčku in gledal predse.
Ampak čez dve uri je vseeno hotel mlekce.
Pet mesecev mu je že. Moje mlahave mišice nimajo več legitimnega razloga za obstoj.
Zlovoljno se zvečer lotim trebušnjakov. Hrbet se upre, hudič naj ga vzame; a naj mu bo, naredim še nekaj vaj, ki naj bi mi okrepile spodnji del hrbta. Zdržala sem kakih pet minut. Mračnjaško pomislim, da bom še kar nekaj časa obsojena na svoje nosečniške spodnjice. Zdaj namreč služijo kot odlično korekcijsko perilo. Zjutraj si jih bom spet polna optimizma navlekla do pazduhe.

Pazite na svojo dušo

Včeraj se je zgodilo nekaj, kar mi ne da miru... Malo pred zaključkom mojega delovnega časa me pokliče Lenie, naša tajnica. S tresočim glasom izdavi: 'Irena, res ne vem, kaj naj naredim!' Železniški policisti so namreč pravkar na Oddelek za nizozemščino iz ne ravno pojasnjenih razlogov privedli nekega študenta. Menda se je hotel vreči pod vlak. To je na Nizozemskem pogost in najučinkovitejši način dokončnega slovesa od Solzne doline.
Policisti so apatičnega nesrečnika dostavili naključni mladi profesorici. Ta je zaprepadena planila v tajništvo po pomoč. Lenie se je najprej domislila koordinatorja Berryja, ki naj bi študenta poznal. Berryja pa nikjer! Torej je klicala mene, če morda vem, kje se Berry nahaja. Na žalost pojma nisem imela, kje naj bi bil.
'Obstaja kakšen protokol za take primere?' me je obupano vprašala Lenie.
Protokol? PROTOKOL?!!! Na srečo Lenie posluša svoj odlično razvit šesti čut, ki ji je narekoval, da je poklicala še dva starejša profesorja, ki sta poskrbela, da revež ni odšel. Berryja so k sreči tudi našli, jaz pa sem morala domov.
Le zakaj je železniška policija človeka s samomorilskimi nagnjenji pripeljala na fakulteto? Ni imel dokumentov? Morda je imel le študentsko izkaznico, ali pa je bilo edino, kar so izvlekli iz njega to, da študira nizozemščino?
Če bi imel zlomljeno nogo, nikomur ne bi padlo na pamet, da bi ga odpeljal drugam, kot na urgenco. Če pa se človeku stre duša, naenkrat nihče ne ve, kaj naj z njim.

Brez rožnatih očal

Ljudje se v socialnih medijih predstavljajo v najlepši luči. Včasih pa ne gre, no. Res ne! Najde se dan, ko bi kot volk šavsala naokoli in bi bilo zame bolje, da bi ždela v kakšni temni votlini, kjer bi lahko po mili volji zavijala, tulila in preklinjala. V nasprotju z veselimi barvami, ki me obdajajo doma, me obletavajo črnočrne misli. Takrat ponavadi izginem iz Facebooka.
Mojo vsesplošno črnogledost navadno sproži kakšen nepomemben incident v službi. Nekaj, kar sicer niti omembe ni vredno, povzroči, da v trenutku izgubim vsakršno samozavest in samospoštovanje. Nekoč bo nekdo pogruntal, da sem totalno nesposobna in da nimam ničesar iskati na svojem delovnem mestu. In da je moja nenadkriljiva neumnost že vsem očitna, a me prenašajo in mi prizanašajo zgolj zaradi tega, ker sem tujka.
Poleg tega sem ničvredna mati, žena in hči. Sliši se pretirano, vendar včasih res tako mislim, brez vsake sposobnosti niansiranja. Črna nima svetlejšega odtenka.
So noči, ko ne spim, ker me v mrzlih valovih napada slepa panika. V morastih vizijah se mi prikazuje tisto, česar me je najbolj strah: namreč, da se bo mojima otrokoma kaj zgodilo in da bom to s svojo neumnostjo ali nerodnostjo povzročila sama. Strah pa tako ohromljujoč, da se komaj odpravim iz postelje v dnevno sobo, kjer si te misli skušam pregnati s kakšno knjigo.
Ena neprespana noč še nekako gre. Zjutraj je življenje videti znosnejše. Dve taki noči pa sta preveč. Podnevi sem popolnoma neprebavljiva in hudo razdražljiva zaradi pomanjkanja spanca. Komaj se krotim, da naših tečnih mačk ne brcnem, da bi v visokem loku odleteli skozi zaprto okno. Da ptiču ne zavijem vratu. Da se ne derem na Willema. Da sitne Jelke ne zalepim za tapete, kot temu pravijo Nizozemci.
Pri nas nimamo tapet. Zatorej strahovito kolnem, če me nihče ne sliši,  in zaženem kaj na tla. Ponavadi moj mobilni telefon. Siemens. Letnik 2004. Neuničljiv.

Na srečo to mine. Ker sem popolnoma izčrpana, spim 10 ur zapored. Prebudim se v lepo jutro. Spremenilo se ni nič, razen zornega kota. In hormonske slike.

Nizozemske šege 1: Kraljičin dan

30. aprila smo praznovali Kraljičin dan. Da ne bo pomote, nismo obeležili rojstnega dne sedanje kraljice Beatrix, ki je rojena 31. januarja, temveč njene matere, pokojne Julijane. Julči, kot so ji ljubkovalno rekli Nizozemci, je bila zelo priljubljena in je kraljevala od 1948 do 1980, zdaj pa že sedem let dobrohotno mežika izza oblakov.
Letos je bil čudovit Kraljičin dan, najsončejši in najtoplejši, kar ga sama pomnim. Na ta dan Nizozemci privlečejo iz podstrešij in kolesarnic svojo šaro in jo skušajo prodati. Prodaja se lahko povsod, večinoma pa so za to določeni prostori, kot so parki, trgi, za promet zaprte ulice in podobno. V Amsterdamu si skušajo nadobudni trgovčki že dober teden pred velikim dogodkom zagotoviti kar najbolj ugoden prostor in si ga označijo z bezet, zasedeno. Nam tega ni treba. Do našega prostora v parku imamo tako rekoč naravno pravico, saj se nahaja tik za našim vrtom. Po zaslugi sosede Truus naš park že četrto leto gosti bolšjaka nad bolšjaki, vključno s potujočo slaščičarno, s prihajajočimi ali prezrtimi glasbenimi skupinami in z DJ-jem Martom. Iz presušenih tal so se tudi letos kimaje dvignili kar trije gumijasti gradovi, ki so se ves dan dobrohotno pozibavali v ritmu navdušenega skakanja otrok. Drevesa v parku so se z oranžnimi zastavicami prijateljsko povezala s hišami.
Na ta dan se spodobi, da si navlečeš oranžno oblačilo in na glavo povezneš karseda predimenzionirano oranžno pokrivalo ali lasuljo. Oranžna je barva nizozemske kraljevske družine. Po Viljemu Oranskemu iz šestnajstega stoletja, Očetu Očetnjave. Ta je Nizozemce povedel v upor proti Špancem, ki se je razvnel v 80-letno vojno, v kateri so si Nizozemci naposled izborili samostojnost. Malokateri Nizozemec ve, da se ima za oranžno barvo zahvaliti Francozom. Viljem je namreč z odobravanjem samega Karla V. Habsburškega podedoval Francosko pokrajino l'Orange in s tem tudi naslov 'princ Oranski'. Prvotna nizozemska zastava je bila oranžno-belo-modra, dokler si je v tridesetih letih prejšnjega stoletja niso prisvojili nacionalisti, to pa se je kraljici Viljemini, Julčini materi, tako prizamerilo, da je 1937 leta odredila, da bo odslej zastava rdeča, bela in modra. Taka kot še dandanes plapola na Kraljičin dan in na druge praznike.
Pravzaprav se praznik začne že na predvečer, ko v Hagu in Amsterdamu izbruhne vsesplošni žur, na našem Otoku pa Truus velikodušno toči tradicionalno oranžado in oranžno grenčico. Kdor je pameten, poseže po oranžadi; grenčica je namreč odurna, a Truus na ljubo jo solidarno srknemo. Za njenim hrbtom pa jo hinavsko zlijemo stran: fej, gravža!
Willem pred spanjem s podstrešja v dnevno sobo prestavi naš shit, kot ljubkovalno poimenujemo robo, ki se je hočemo znebiti. Kar nekaj večerov je vročično odbiral kramo in nanjo lepil rumene listke s cenami. Hladnokrvno je na prodajo obsodil star roštilj, svetilke, fotoaparat, plakate itd. Sumila sem ga, da bo v svoji vnemi zaznamoval tudi košaro, v kateri sta prve mesece predojenčkala Jelka in Antonie. Po krivici!! Moje materinsko srce na praznik ne bo krvavelo.
Na veliki dan smo ob devetih s shitom vred prišli pred vrt. Sosedje niso bili nič bolj zgodnji. Naš prostor  smo bratsko delili s svakinjo Desiree, svakom Paulom, nečakinjo Charlotte in nečakom Lucasom in njihovim shitom. Tudi oni stanujejo na Otoku. Le da oni ob reki Zaan, mi pa ob parku. Letos je bil naš shit kvalitetnejši od njihovega. Razen Antonieja smo bili vsi zvesto odeti v oranžno. Celo nona Anica je ponosno nosila oranžen pulover, čeprav je bil tak, kot bi ga kupila pri Darkotu v Bovcu. Med nami povedano: kupila ga je pri Darkotu v Bovcu.
Ob desetih je že bil dren. Naš Otok so preplavili številni neotočani, ker je pač naš bolšjak še boljši od tistega v Amsterdamu. Pravimo. Willem si je mel roke. Znebil se je roštilja, svetilke, fotoaparata. Plakati pa niso šli. Moj stari pokvarjeni nakita pa ja. Znebila sem se tudi dveh osovraženih oblek. Ena se je zelo lepo podala novi lastnici, prekrasni mladi Tajki. Pomerila si jo je v naši dnevni sobi. Veselila bi se skupaj z njo, če ne bi poklicala svojega moža... Starega, odurnega, zoprnega. Nevesta iz kataloga. Dan je za trenutek pridobil grenak priokus, ki se še z grenčico ni mogel meriti. Ampak samo za trenutek. Ker je nenadoma zazvonil telefon. Desiree. Našla je idealno darilo za Jelko. Starinski voziček za punčke, za pičlih 5 evrov. Po skopo podanih koordinatah sem Desiree množici le našla. Voziček je prodajala njena soseda. Za zanikrn siv bankovec sem dobila del njenega otroštva. Ki pa bo na srečo kdaj pa kdaj spet priškripal mimo njene hiše. Jelka je nad njim namreč navdušena. Pa ne le ona, voziček nam je vsem v trenutku prirastel k srcu.
Končno najdem čas, da se z Jelko odpraviva po bolšjaku. Za 5 evrov si nakupiva igrico z abecedo, dve knjigi o Miški in ksilofon. Willem medtem od Charlotte kupi kičast steklen lestenec, ki ga bo naslednji dan obesil v stranišče. Uspe se nam držati pravila: ne zapravi več, kot prodaš.
Popoldne se nam pridružita tudi Astrid in Eduard. Ne jaz ne Willem se ne spomniva, da bi ju povabila, a se oba narediva, kot da je seveda že zdavnaj bilo vse zmenjeno. Naša vrata so široko odprta, sploh pa na Kraljičin dan. Malinovca, sendvičev, špagetov in sladoleda je itak dovolj za vse. Sekret je tudi na voljo. Popolnoma skregano s svojimi načeli sem ga vmes celo še na hitro očistila.

Antonieja tu pa tam zvito prinesemo ven. Naš shit postane takoj bolj privlačen. Prmejduš, uspe mi prodati celo nekaj knjig, ki so mi kazile knjižno omaro. Astrid in Eduard sta indonezijskega porekla in dajeta našemu prostoru pravi kozmopolitski čar. Jelka divja naokoli s svojim novim starim vozičkom. Reka ljudi se počasi spremeni v potoček. Nona Anica si nabira kondicijo in teka za Jelko. Po Otoku zazvenijo hiti izpred dvajsetih let in nas spodbujajo pri pospravljanju neprodane šare. Kar nekaj jo bo tragično končalo v velikem kontejnerju, ki ga je komunala postavila na koncu parka. Naš preostali shit bo dobil popravni izpit naslednje leto. Če bo podstrešje dopuščalo.
Prodali smo kar za 80 evrov navlake! Če odštejem 15 zapravljenih evrov, imamo 65 evrov čistega dobička! Da niti ne govorim o pridobljenem prostoru na podstrešju in v omarah. A kaj, ko po večerji pozvoni sosed Jakob z goro svojega neprodanega shita, ki bi po njegovem mnenju prišel prav Jelki in Antonieju.  Hja. Zastonj robe se pa ja ne bomo branili! A smo Nizozemci, ali ne, porkaduš?!

Beda

'Repa, korenje: slabo življenje! Repa, še še, korenje pa ne,' nam je Jelka za mizo zapela v vsesplošno zabavo. Za večerjo smo med drugim imeli... Kajpak.  Korenje naenkrat ni bilo več 'kojenje', temveč čisto resno koRenje. S koroškim r-jem!
Mimogrede, to pesmico nam nekajkrat na teden zapoje Kreslin na zgoščenki Pojte, pojte drobne ptice.

Velika noč

Pffff, ponedeljek zvečer. Tole pišem na vrtu, kot bi bilo sredi poletja, ne pa šele konec aprila. Prijetno toplo je še, čeprav je ura že devet. Letala vlečejo diagonale čez jasno nebo. Z drugih vrtov je slišati smeh in klepet sosedov. Sosed Richard zaliva svoje dehidrirano zelenje. Velikonočni prazniki se zaključujejo. Te dni so poletno vzdušje in nastežaj odprta vrata k nam privabila sorodnike, prijatelje, sosedove otroke in celo njihove mačke. In tudi nasprotno: naš maček se je redno šel zleknit v sosedin ležalnik, Willem je s sosedom Jacobom nazdravil v njihovem vrtu, medtem ko je Jelka pri drugih sosedih 'preurejala' dnevno sobo.
Le jaz in Antonie sva se držala bolj doma. Antonie je z zanimanjem spremljal moje početje v kuhinji. Zamaknjeno je opazoval sladoleni stroj in mešalnik, pozorno je poslušal brbotanje na štedilniku in dvigal obrvi ob piskanju mikrovalnovne pečice. 'Ko sem v kuhinji, sem tudi jaz srečna,' pritrdim Nigelli Lawson. A tudi izven kuhinje mi ni prav nič hudega. Pač rada packam in hranim. Pravkar me med pisanjem premoti Richard, ki mi vrne krožnik. Popoldne sem jim odnesla nekaj kolačkov, ki mi jih je uspelo speči med Jelkinim popoldanskim počitkom.  Ta teden bom imela čas le za v naglici pripravljene večerje; meso, zelenjava in krompir, popolnoma brez navdiha. A bomo že preživeli, saj se bo ta teden začel s torkom.
Sobota je bila dan za opravljanje obveznosti, ki so bili še na petkovi listi. Nekaj nakupov, barvanje pirhov, vmes pa še vzgojne epizode z Jelko, crkljanje Antonieja, Willem... kje pa je že on?! Saj res, na podstrešju dela izbor za prodajo na bolšjaku, ki bo v soboto na našem otoku. Madona, še Kraljičin dan, spet bo kažin! A o tem več naslednji teden.
Nedelja. Jelki na vrtu poskrijem tri čokoladna jajčka. 'Jelka, poglejmo na vrt, če je Velikonočni zajček tam kaj pustil!' Dekletce pojma nima, za kaj gre, in jo iz vrta pobriše naprej v park. Za roko jo privedem nazaj in z Willemom ji med pretiranimi ooooo!-vzkliki najdeva jajčka. Jelka se enega s slastjo loti. 'Paashaas, Velikonočni zajček,' pravi s polnimi usti. 'Dober Paashaas! Še Paashaas,' pohvali in zahteva vsa čokoladna. Potem prideta Judith in Esther, osemletni dvojčici, ki stanujeta na koncu naše ulice. Sta strah in trepet soseske, ker sta malce vsiljivi in sta radi glavni, ampak Jelka ju ima rada, torej sta dobrodošli. Ob enajstih sta tu že opa in oma Van Kampen, jaz se pa niti stuširala še nisem. Pospravljeno in čisto pa tudi približno ni več, čeprav sem v petek drgnila od jutra do mraka.
Sicer pa  -dovolila si bom majcen itermezzo- se mi  na srečo glede tega ni treba beliti glave. Imam zelo razumevajočo taščo. Sicer pa si je neumno greniti življenje z maničnim čiščenjem pred taščinim obiskom. Normalna tašča namreč pride pogledat svojega sina, vnuke in snaho, ne pa s prstom potegovat po zgornjih knjižnih policah ter kukat za rob straniščne školjke (o, Nina, lej jo, kaj pa jaz tukaj, hahaha!!)  Za pikolovsko taščo je pa popolna norost čistiti, saj zanjo tako ali drugače ni nikoli ne bi bilo dovolj dobro, snažno in natančno.
Oma van Kampen torej ni zagamana tašča in zna tudi zavihati rokave ter mi pomagati. Malo se sprenevedam, da mi je nerodno, ampak je preveč očitno, da mi je njena pomoč več kot dobrodošla. Dan tako hitro mine. Ob osmih zvečer pomahamo opu in omi v slovo.
Ponedeljek. Antonie in Jelka naju skoraj do osmih pustita spati. Pozdravi nas še en čudovit dan. Še dobro ne pozajtrkujemo, že pozvonita Judith in Esther. Jelka je še v pižami, zato jima Willem pravi, naj prideta malo pozneje. Splezata na sosedov zid, s katerega se vidi k nam, in 'kontrolirata situacijo'. Naposled ju le spustimo noter. Seveda lahko spet ostaneta na kosilu, a pod pogojem, da si ne zmišljujeta. Tudi tokrat Jelka poje več kot dvojčici skupaj in to ju neskončno zabava.
Popoldne se odpravimo v mesto. Tam se je ravno končala kolesarska dirka in otroci so na vrtiljaku in igralih lahko prišli na svoj račun  Jelka je pogumno sede na vrtiljak, a ko se ta prične vrteti, plane v jok. Vrtiljak na srečo ustavijo in Jelka se tolaži v Willemovem naročju. Jelkapelka je nora na vrtiljake, ampak papa mora biti nujno zraven. Ta vrtiljak pa je bil za papa premajhen. Antonie je ves ta čas vozičku pod pleničko nizal dremavice in spančke.
Doma pa spet na vrt, v park, k sosedom, v kuhinjo, za mizo, v kopalnico, v spalnico. Dve uspavanki, dva speča otroka. Dva.
In zdaj sem tu, za laptopom,  'računalnikom za v naročje'. Moje naročje mora biti veliko za dva. Še sreča, da mi je Willem pustil zadnji kolaček.

Oma van Kampen, Judith, Jelka, Esther

V službo

Ob šestih me je budilka še ravno pravi čas rešila iz zagatnega položaja v sanjah. Po skoraj petih mesecih bo treba v službo. Na hitro se umijem, oblečem in po prstih odidem v kuhinjo. Hitim s pripravljanjem zajtrka, krmljenjem mačk in ptiča, praznjenjem pomivalnega stroja, prekuhavanjem dudic in stekleničk. Vmes preletim naslove v časopisu. Veliko člankov o sobotnem streljanju v kraju Alphen aan de Rijn, ki je pretreslo celo Nizozemsko. Moj kolega Berry živi tam, a kolikor ga poznam, ni tip, ki bi se ob sobotah zadrževal v nakupovalnih središčih.
Ura je skoraj sedem. Nahranim napol spečega Antonieja, pomežiknem priprtemu Willemovemu levemu očesu in zaprem vrata za sabo. Zaželim mu veliko uspeha, njega čaka prvi pravi očetovski dan.
Pozdravi me sveže, jasno jutro. V prenatrpani kolesarnici me čaka prvi resni izziv: kako brez večje materijalne škode iz kolesarnice izvleči svoje kolo. Odmakniti je treba sanke (!!), dva vozička ter vrečo odpadnega stekla.
Na poti do železniške postaje me vsem občutkom krivde navkljub prevzameta lahkotnost in ponos. Mati in gospodinja gredo v službo. Že dobrih šest let sem svetovalka na Oddelku za nizozemske študije v Leidnu. Tu sem svoj čas tudi sama diplomirala. Delo je zelo raznoliko: od pripravljanja informacijskega materiala do svetovanja študentom glede izbire ustreznih predmetov. Tu in tam se je treba bosti z vodstvom Fakultete za humanistiko.
Nizozemske študije, Dutch Studies, je študij nizozemskega jezika in kulture za tujce. Študentje se lahko v treh oziroma štirih letih, če se odločijo še za magisterij, specializirajo v nizozemskem leposlovju, zgodovini, jezikoslovju in zgodovini umetnosti. Študentje na našem oddelku prihajajo iz vseh vetrov, večina jih je z drugih celin. Srce mi malo skoči v hlače, prav nič se nisem pripravila na svoj prvi dan, pojma nimam, kaj vse me čaka.
Na postaji izziv številka dve: se mi bo uspelo stlačiti na vlak za Amsterdam. Nato izziv številka tri: brez omedlevice prestati na srečo le osem minut trajajočo vožnjo. Sopotniki dragi, banda zanikrna, dihajte z zaprtimi usti, mater vam, ej!!!  V Amsterdamu prestopim na vlak za Leiden. Dolg vlak, lahko celo sedim in berem Sp!ts, dnevnik, ki ga zastonj delijo na postaji. 
Leiden. Korajžno jo maham proti humanistiki. Najprej se oglasim v tajništvu. Corry je vedno zgodaj v službi, kava že diši. Deležna sem prisrčnega objema. Iz svoje pisarne pride Berry: vseeno si oddahnem, ko ga zagledam. Še vedno je ves profesorski, čeprav so mu pred dvema letoma ukinili njegovo študijsko specializacijo Knjigoznanstvo, in mu ni preostalo drugega, kot sprejeti zanj nekoliko nehvaležno mesto koordinatorja. Ampak Berry ni navaden koordinator, odgovoren le za en ali dva oddelka. On je multihiperueberkoordinator, še sam ne ve, za koliko študijskih smeri skrbi. Še dobro, da ga imamo. Berry namreč ne kokodaka, kot ostali koordinatorji. Enkrat pošteno nategnjen, si ne dovoli, da bi ga še nadalje po malem buzerirali. Berry je dedec. Berry grmi. Ves vijoličast ropota na sestankih. Berry zna solidarno vijolično zarohneti tudi v imenu ostalih, bolj ali manj kilavih koordinatorjev. Edino Berry pride vodstvu fakultete do živega. Berry je edini koordinator, ki ga omenja Wikipedija . Berry je Chuck Norris. Vsa čast mu in slava in sreča, da se dejansko niti mrtev (sic!) ob sobotah ne bi drenjal v nakupovalnem centru v Alphen aan de Rijn.
Odidem na naš oddelek, mračen, zapuščen. Prva sem. Vstopim v svojo pisarno in se zazrem skozi okno. Nepozaben razgled na stari del mesta. Vklopim računalnik. Geslo mi še ni poteklo: 'Dobrodošla, Irena', me sprenevedavo pozdravi monitor. Nato pa zaslišim: 'Heeeeeeeej!' Na vratih se pojavi ogromen šop oranžnih tulipanov in vrtnic. Liesbet, lektorica. Žal za klepet ni časa, ob devetih se podam k Leony, eni izmed nadrejenih. Kratek sestanek z monologom o vedno bolj pičlih denarcih, ki jih vlada odmerja visokemu šolstvu ter o prihajajoči ponovni reorganizaciji. Ko se vračam v svojo pisarno, se sprašujem, ali ne gre tega 'pogovora' vzeti kot svarilo, da je skrajni čas poiskati si novo službo.
Na to zloveščo misel hitro pozabim, saj k meni prihiti Lenie, kolegica, ki me je nadomeščala. Zdaj bo spet tajnica, čeprav je pravnica. Preletiva mojih 637 neodgovorjenih elektronskih sporočil. Večino je seveda spedenala Lenie med mojo odsotnostjo. Po dveh urah sva bolj ali manj gotovi. Obenem sem tudi na tekočem o njenem obupnem vikendu, novemu tipu in sporu s prijateljico. Lenie zna mesece živeti v prvi prestavi, potem pa brezglavo požene v peto. In obratno. Lenie je super. Preostali del dneva s seznamom predavalnic, ki jih bomo v prihodnjem študijskem letu potrebovali za izpite. Najbolj osovraženo početje. In tudi najbolj nesmiselno. Izpite je potrebno načrtovati leto in pol v naprej!!! Ko so predavalnice končno dodeljene, v letu dni še vedno pride do tisoč in ene spremembe. Ampak dobro nama gre od rok. V enem popoldnevu bova končali. Potem pa mi zazvoni telefon. Willem. Ojoj. O! Joj! 'Irena, prosim te, pridi domov, Antonie bruha!' Antonie nikoli ne bruha! Na vrat na nos predčasno zaključim svoj prvi delovni dan.
Ni kaj. Tudi naslednji dan bom šla domov, to pot še preden bom dobro začela. Klicali me bodo iz vrtca, ker Antonie ne bo hotel piti iz stekleničke. In še naslednji dan, debele tri ure pred koncem službe: Jelka bo zgrmela s stola in se pošteno udarila v glavo. Šele četrti dan bom v službi ostala do konca, pol urice bom celo potegnila. V vlaku pa  razmišljala, da me najlepši del delovnega dne še čaka:  prihod domov.

(Fotografirano iz vlaka: polder pri Leidnu, rumena preproga tulipanov in čolni, za katere se zdi, kot bi stali na polju)