I.M.

Sprijazniti se moram, da bo nekaj mojih računov ostalo neporavnanih in nekaj sporov nezglajenih. Kot tisti s tabo, pred več kot dvajsetimi leti. Moja spravljiva narava mi ne da miru in mi znova in znova podtakne sanje, v katerih se pojaviš ti, moja nekdanja sostanovalka. In vedno se mi sanja, da se srečava in da se pozdraviva in pogovarjava, kot da se ni nič zgodilo in da si oddahnem, ker vidim, da sva si odpustili.

Še sama ne vem, zakaj sem tako trapasto dopustila, da se je banalen nesporazum izrodil v oster konflikt. Nikoli prej in nikoli zatem se nisem zapletala v takšne spore, raje sem se jim izognila. A pri tebi je bilo drugače, verjetno zato, ker si se meni in nekaterim drugim, ki so bili svojčas v mojem življenju pomembni, zdela čudna, mračnjaška, nerazumno odljudna, bojevita in zanikrna. In to kljub temu, da sem v treh letih, ko sva skupaj bivali v tesni študentski sobici, spoznala tudi tvoj drugi, vedri obraz. Z leti, ko sem se tu pa tam spomnila nate, največkrat po sanjah o najinem ponovnem srečanju, sem vedno znova ugotavljala, kako neznosna ti je morala biti moja naivnost, moje površno, neresno sukanje skozi študij in življenje nasploh ter moja -čeprav nanamerna - nespoštljivost in nezmožnost upoštevanja tvoje edinstvenosti. Poleg tega pa ti je življenje, ki se je meni smejalo in mi mežikalo, postreglo z grenkobo, ki je mlad človek ne bi smel okušati. Sčasoma sem uvidela, da si si že zelo zgodaj priborila več modrosti in zrelosti, kot ju sama premorem dandanes.

Ta teden sem se spet spomnila nate. Z neko zlo slutnjo sem vtipkala tvoje ime v brskalnik. Dva zadetka. Tvoja osmrtnica in obvestilo o pogrebu. Upam, da bivaš kje v prijetnem, za nas nedoumljivem paralelnem svetu in da ti je tam lepo. Hudo mi je, da ti ne bom nikoli mogla pogledati v oči in reči, da mi je žal. Počivaj v miru, Ristana.