Žoge, žogice

Včeraj smo se končno spet spravili v bazen. Za Antonieja je bil to drugi obisk 'velike luže' v življenju. Po prvi nezaupljivi, zadržani minuti je z vedno večjim navdušenjem čofotal v mojem naročju. Prav kmalu je neustrašno zamahoval z ročicama, brcal, se pustil škropiti in tunkati. Jelka se je spravila na tobogan, tu in tam pa je z vratolomnimi skoki z roba bazena ustrahovala mevžaste vrstnice v bikinkah. V drenu ji je uspelo priboriti si splav, to pa ji je dalo toliko samozavesti, da je skušala nekemu petletniku iz rok izpuliti njegovo žogo. Sicer povsem v skladu s tretjim členom Malčkovega Zakona o lastnini, ki se glasi: Kar mi je všeč, je moje!! Vendar sva morala z Willemom, kot predpisujejo moralna načela odraslih, potegniti z dečkom in ukrotiti najino srborito rdečelasko. K sreči je v bazenu plavala tudi velika modra žoga, začasno brez lastnika, ki sta ji Jelka in Antonie lahko posvetila vso svojo vdano pozornost.

Malo pred četrto uro, ko so zaprli bazen, je po žogo k nam pribredla prijazna mlada mamica, s katero smo še kratko pokramljali. Ne spominjam se več, kakšna je bila videti, kajti videla sem le njeni nadvse prisotni drugi dve žogici, ki ju je modrček komaj zadrževal. Bili sta podobni žogam, s katerimi se doma igra Antonie, le da sta bili brez zvončkov in iz... silikona! Ta fenomen, oziroma dva, sem v živo videla prvič.

Ponarejeni joški, sem grdo pomislila. Do prejšnjega tedna sem živela v srednjeveški zmoti, da si dajo silikonke vdelati le bolj ali manj vulgarne ženščine ter ženske, ki z bujnim oprsjem... no ja, služijo svoj vsakdanji kruh. Vendar to sploh ni res, če je verjeti članku, ki sem ga pred petimi dnevi prebrala v čisto resnem nizozemskem dnevniku: povečava oziroma korekcija prsi na Nizozemskem ni več tabu, zanjo se namreč odloča vedno več žensk, predvsem mladih mater.

Hja, roko na srce, v katero ligo sploh še lahko degradirajo prsi košarice A, tako kot so moje? Pa vendar me zmrazi ob misli na to, da bi se šla operirat in bi pod kožo nosila umetne vsadke, tujke. Čeprav moja nedosledna čud ne goji nikakršne zamere do drugačnih tujkov v telesu, na primer do umetnega kolka. Če bo kdaj treba, ne bom niti z očesom trenila, častna beseda.

Ampak te vsiljivo prisotne štrleče prsi... Težava je v tem, da seže na daleč vidi, da so nenaravne. Tako kot umetni zobje iz socialističnih časov, ki so že na daleč bodli v oči s svojo nenaravno porcelanasto belino. Mimogrede, ta primerjava ni ravno na mestu: škrbine, zevajoče luknje v zobovju in črvivi sekalci bistveno bolj izstopajo in izzovejo več občutkov gneva in neodobravanja, kot pa par visečih, malce izžetih limonic.

Klinc, pa kaj! Omenjena mamica iz bazena se je prešerno igrala s svojo hčerkico, vzravnano je z njo zakorakala pod prho. Njene prsi - njena stvar. Njen denar - njena stvar. Njeno zadovoljstvo, njena samozavest in morda celo sreča, ne le njena stvar, marveč tudi stvar vseh njenih.

K sreči sem že v letih, ko se slepim z mislijo, da za svoja leta še kar dobro izgledam.