Binkoštna sobota

Kako si želim, da bi bil vsak dan tak, kot je bila binkoštna sobota: topla, sončna, polna dogajanja in nenadejanih dogodkov. Dan, ki ni do pičice načrtovan in ko se mi nizozemskim razmeram prilagojena čud malce razrahlja in pusti naključju in spontanim pobudam prosto pot.
Tisto soboto, pred dvema tednoma, je bilo čudovito toplo in odločila sem se, da bom storila nekaj, kar sem že dolgo nameravala, a vedno strahopetno odlašala: z Jelko sva se šli kopat v reko Zaan, ki teče lučaj stran od naše ulice.
Svojo odločitev sem obelodanila med kosilom, pri katerem so se nam pridružili svak Paul, svakinja Desiree, Jelkin najljubši bratranec Lucas njegova dve leti starejša Charlotte. S kotičkom očesa sem ujela zaskrbljeni izraz na Willemovem obrazu, a še preden je ta utegnil ubesediti svoje dvome, je Paul moje namene gromko pozdravil: "Menda ja, vroče je dovolj!" In zatem še enkrat nepreklicno spodkopal vsak Willemov poskus nasprotovanja: "Popoldne pa gremo vsi skupaj plut po reki!"
Rečeno - storjeno! Polna pričakovanja je Jelka z rokavčki že na rokah skakljala ob meni. Ko sva prišli do konca našega otočka, kjer je majhna plaža, so se me za hip polotili dvomi. Kako naj se jaz, neroda, kakršna sem, z Jelko po lestvi spustim v reko. K sreči je soseda malce pridržala Jelko. Stohudičev, kako je bila voda mrzla! "Hja," pravi soseda Truus, "Prejšnji teden smo še s plašči hodili naokoli."
Ma marš, mi, ki smo se svojčas kopali v Soči, se pa ja ne bomo dali! Jelka je uživala, ko sem jo metala v zrak. Ona je bila daleč najmlajša med kopalci, jaz pa daleč najstarejša, a od vseh sva najbolj divjali. Presenečena sem ugotovila, da je reka Zaan slankastega okusa. Nič čudnega, v njej se primeša tudi voda iz Severnomorskega kanala, ki teče pol kilometra stran. Kasneje smo tja zavili s Paulovim čolnom. Za Antonieja je bila to prva plovba. Prav nič mu ni bilo všeč in jokal je, dokler mu nismo dali dude. V varnem Willemovem naročju ne nezaupljivo pogledoval naokrog.
In potem smo šli vsi skupaj v mesto na večerjo. Prvič z otrokoma. Sploh ne vem, zakaj sva z Willemom to tako dolgo odlašala. Čisto v redu je bilo, če odštejem to, da se mi je Jelka, ki je sedela pri meni v naročju, polulala po krilu. Zanjo sem seveda vzela dodatna oblačila za vsak slučaj, s sabo pa nisem računala. Pa se ni bilo vredno sekirati.
Prešerne volje smo se vračali domov. Ura je bila devet, sonce pa še ni zašlo. Tik pred domom nas je v svojem kabrioletu s spuščeno streho prehitel Ignac, najbolj cool tip naše ulice. Veselo smo mu pomahali vsi, razen Jelke. Ta je s široko odprtimi očmi zaprepadeno vzkliknila: "O, ne! O, ne!!! Avto je pokvarjen! Streha se je zlomila!"
Ignac pa je strmoglavil na samo dno frajerske lestvice.