Mlinček

Pred tednom dni je moja mama je zbolela. Ko sem jo poklicala za najin desetminutni vsakodnevni klepet,  sem v njenem glasu takoj zaslutila, da ne gre za običajne tegobe, temveč da je stvar resnejša. Hud prehlad z vnetjem, vrednim zdravljenja z antibiotiki. Hudo me je zaskrbelo. Ločuje naju namreč 1263 km, natanko 1263 km preveč, ko se pripeti nekaj takega. Saj skrbni sorodniki in sosedje takoj priskočijo na pomoč, jo odpeljejo k zdravniku, ji prinesejo kosilo in večerjo, poskrbijo, da ima doma vse potrebno... Ampak vse to bi vendarle morala početi sama, predvsem pa biti ob njej. Pa nisem. In tako se potem žrem, misli se mi zvrtinčijo v divji, črni kolobar skrbi in strahov. Kaj pa, sem s tesnobo v srcu pomislila, če sva bili maja zadnjič skupaj v Amsterdamu in ne bo več prilike, da bi si znova ogledala Van Goghov muzej, kar si je takrat želela? Mama pa si je na srečo kmalu opomogla.
Ko sva pred mesecem dni pred tem muzejem izstopili iz tramvaja, se je daleč po pločniku vila kača čakajočih, ki so jo varnostniki morali krotiti v pregledne vijuge. Trapasta zamisel, obiskati kateri koli znan muzej konec aprila ali maja, ko se v nizozemski prestolnici tare turistov.
Najbolje se je bilo umakniti v de Pijp, to je slikovita, pristna amsterdamska četrt, zgrajena v 19. stoletju. Saj tudi turisti zaidejo tja, vendar šele po ogledu drugih mestnih znamenitosti, če se znajo odlepiti od Rdeče četrti.
Težava je v tem, da se jaz v tem koncu mesta vedno izgubim. Kar nekaj časa je trajalo, da sem, grde kletvice sikaje, našla tisto, kar sem iskala: najznamenitejšjo tržnico na Nizozemskem, ki se razteza po precej dolgi ulici Albert Cuyp, poimenovani po enem znanih holandskih slikarjev iz 17. stoletja. Temu primerno ji tudi rečejo tržnica Albert Cuyp, de Albert Cuypmarkt. Stojnice so tu podaljšek trgovin v ulici in zato je tu najti prav vse: od starega pohištva,  unikatnega nakita pa do najbolj eksotične zelenjave. Tu me vedno zgrabi nakupovalna mrzlica, ki silno zabava mojo mamo, ker ve, da se na drugih tržnicah spastično omejujem na sadje, zelenjavo, rože in sir.
 Pri prijaznem mladem Kitajcu kupim dva para oranžnih uhanov v obliki vrtnice in marjetice za Kraljičin dan. In še dvoje špangic z oranžnima vrtnicama, da se bova z Jelko ujemali. Malce dlje prijazna prodajalka južnoameriškega porekla prodaja ljubke torbice v obliki sovic. Takoj kupim eno malo, zeleno, ravno pravšnjo za zavetje pametnemu telefonu. Ko z mamo prideva do stojnice, kjer prodajajo platnene prte, se spomnim, da sem obljubila, da bom svoji prijateljici Renati kupila dva metra rdečega platna z belimi pikami. Transakcija v trgovini za stojnico poteče brez računa. V zameno dobim popust in šegav pomežik. In potem pride na vrsto moja najljubša stojnica s čaji, dišavami začimbami ter drobno kuhinjsko opremo. Kardamom, različne vrste sivke, raznobarvni sladkor, okraski za kolačke, tisoč in ena čajna mešanica... Ves dan in denar bi tu zapravila. A tokrat sem kupila le nekaj, kar me je tisto popoldne prestavilo vsaj 30 let nazaj. Na Kras. V rojstno hišo moje mame.
Staromodni mlinček za poper, ki ga je imela moja nona Rozalija. A ta napravica me še najbolj spominja na strica Hermana, maminega brata. Moji najlepši spomini nanj segajo kakih 35 let nazaj, ko je bil star približno toliko, kot sem zdaj jaz. Bil je poln humorja, in je mene in svoja sinova večkrat kam odpeljal, naj si bo na sladoled, na morje, v gozd po gobe in tako dalje. Še zdaj ga vidim, kako je navdušeno vrtel ročico mlinčka in si popral svoje mineštre, ki jih je nato z velikim užitkom na ves glas posrkal. Moj stric, ki se je nekaj let po mojem otroštvu ujel v vrtinec črnih misli, ta pa ga je navsezadnje posrkal vase.
Naj mi mlinček iz tržnice Alberta Cuypa odganjajo morečo tesnobo, ki se zna včasih kot mrzla, lepljiva krpa oviti okrog mojega srca.