Miklavžev prihod

Sobota je dan za nakupe. Ta sobota, prva po Martinovem, je bila tudi dan Miklavževega prihoda. Z Jelko sva se po megli, iz katere je mezela hladna mokroča, s kolesom odpravili najprej v mesnico, potem pa še v pekarno. Na poti domov, pod mostom čez reko Zaan, sva že zagledali prve znanilce težko pričakovanega prihoda: gasilski čoln, poln črnih Petrov, je plul proti severnomorskemu kanalu, kjer bo pričakal 'Španijo', Miklavžev parnik, ter ga privedel v Zaandamsko pristanišče. Na vso moč sem pritisnila na pedale, da sva se z Jelko peljali vzporedno s Petri. Švignili sva v ulico Mellum, ki hiše na našem otočku ločuje od reke. Petri so nama mahali, kot bi jim šlo za življenje. Navdušeno sva jim mahali nazaj. Človek bi skoraj pozabil, da so to čisto zaresni gasilci, ki si enkrat na leto na glavo navlečejo črne skodrane lasulje in si s črnim ličilom premažejo obraz. Mahaje je črno-pisana druščina med plovbo z zastavicami krasila čoln, medve z Jelko pa sva se ustavili na koncu otoka in jim mahali v slovo. Se vidimo ob dveh, torej čez dve uri!
Doma hitro spravim kruh in meso, Jelko prepustim Willemu. Antonie je Willemu zaspal že na poti iz supermarketa. Še na tržnico moram.
'Tuuuuuuuuuut,' je bilo nekaj čez eno popoldne že slišati parnik. 'Pa saj ni res,' sem skoraj nejevoljno pomislila. Miklavž naj bi iz Španije priplul v Zaandam šele ob dveh, jaz pa sem komaj odložila vrečke s sadjem in zelenjavo. Iz ene izmed vrečk se je na tla zakotalila limeta. 'LIMETA!!!,' veselo vzklikne Jelka in zmagoslavno dvigne v zrak svoj plen. Judith se zahihita. Medtem ko sem hitela po nakupih, je Judith, tokrat brez svoje dvojčice Esther, spet narisala na vratih. Za trenutek so se mi žvici narahlo skodrali. 'Tuuuuuuuuut!' To je bil nedvomno Miklavžev parnik, odpraviti se bo treba. Z obžalovanjem ugotovim, da mi je zmanjkalo časa za razobešanje zastave in napisa Dobrodošel, Miklavž! Willem iz sobe prinese Antonieja, ki se je pravkar zbudil. Mali je na srečo zaspal še pred poldnevom. Torej bomo lahko šli skupaj v mesto pozdravit dragega zavetnika otrok. 'TUUUUUUUUUT!!!!!!!!!' neizprosno in vedno bliže. Antonie počasi melje svoj kos kruha z arašidovim maslom. Neučakane ženske smo planile ven. 'Šibaj,' spodbudim Jelko, ki si ne da dvakrat reči. Neučakano prime Judith za roko in jo ucvre po gosti megli proti robu našega otočka. Po reki Zaan že plujejo čolni, s katerih mahajo črni Petri, ki niso nič drugega kot v pisana oblačila preoblečeni in v črnce našemljeni Holandci.


(foto: dumpert.nl)

Pri črnih Petrih moja že tako nedosledna politična korektnost popolnoma odpove. Sem njihova odkrita oboževalka in nekega dne se bom pridružila njihovim vrstam, častna beseda.
Stekle smo torej proti koncu otoka, kjer so znanci in sosedje že stali in mahali parniku Španija, ki se je  naglo bližal. Staro in mlado je z otoka ko zmešano mahalo in vriskalo. Z druge strani obrežja, kjer so bili vidno bolj organizirani, so se glasile otroške Miklavževe pesmice. Prihaja, prihaja, dobri stari Miklavž...


Filmček

In potem sta se nam pridružila še Van Kampen starejši in mlajši ter smo se šli gužvat v mesto. Miklavž je prišel na kopno, črni Petri so uganjali norčije in otrokom delili pepernoten, posebne piškotke. Peternoten, jim pravi Antonie  Otočani, ki prvi pričakamo Miklavža, smo seveda vedno zadnji v pristanišču, kjer Miklavž nagovori otroke. Torej ne vidimo in ne slišimo ničesar, razen poskakujočih peres na baretkah črnih Petrov. Mater, ej...Antonie je bil užaljen globoko v dušo in je neutolažljivo zajokal. Willem pa zasekiran in naveličan. Junior in senior van Kampen sta se odpravila domov, povešenih ramen, spotikajoč se ob lastni surli. Hja.
Ženske smo vztrajale in splačalo se je. Pričakale smo povorko in ji sledile v pravkar prenovljeno mestno središče. Pleh muzika je odmevala, z Jelko na ramenih sem poplesovala in v mislih iskala izgovore za svojega fizioterapevta, h kateremu moram spet v ponedeljek. Posebno poglavje, a o tem raje v kakšni drugi objavi.
Končno srečamo našega dobrotnika, ki nam dobrohotno pomaha, potem pa se mu že mudi naprej. Se morda motim, ali ga je plovba iz Španije res hudo zdelala?




'Hej, Jelka, kje imaš Antonieja,' mojo hčerko dregne en velik črni Peter. 'Ooo,' pravi Judith, 'To pa je gotovo črni Peter, ki ti že tretje leto nosi darilca v čevlje!' Jelka presenečeno gleda. Črni Peter, po postavi hudo podoben Sylvii, eni izmed Jelkinih vzgojiteljic v vrtcu, pa že odskaklja naprej. Eden črnih Petrov Jelki in Judith stisne v roko vsaki po vrečko sladkarij. Judith se pogodi še za eno dodatno. Za bratca, ki je doma.
Drugo leto je ne smem pozabiti spet vzeti s seboj.
Vse premražene se šele ob štirih vrnemo domov. Judith se poslovi. Čez volnene žabe si navlečem debele nogavice in objem norveške volnene copate.
Zvečer je treba nastaviti čevlje in zapeti Miklavžu. Če so bili otroci pridni, jim bodo črni Petri ponoči v čevlje položili mala darilca ali sladkarije. Čevlje nastavimo kar vsi, vključno z mamo in papom. Za Miklavževega konja Ameriga pa nastavimo korenček. Antonie brklja okrog čevljev. Goljuf mali, vse štiri korene je vtaknil v svoj škorenjček! Ne da se mu peti. Jelki tudi ne. A naj jima bo, za danes. Do petega decembra, na večer zavojčkov, ko bo Miklavž prinesel zaresna darila, se bosta že naučila, kako se tej stvari streže.
Jelka zdrži do pol devetih. Ko je že v postelji, me prosi, naj se malo uležem k njej. Rada ji ustrežem. Svoj nos potisnem v njene rdeče kodre in čutim, da se mraz končno umika iz mojih kosti. Zunaj zaslišiva razgrajati sosedovo mladino. 'Jih slišiš, Jelka? Črni Petri že plezajo po strehah!'